Znanstveniki ustvarili tkanino, ki se sama obnovi in celo čisti

Kitajska akademija znanosti je ustvarila prav posebno tkanino oziroma oblačilo. Kot osnovo so uporabili zajedavsko glivo vrste Cordyceps militaris. Tu gre dejansko za glivo, ki je v priljubljeni igri in seriji The Last of Us spreminjala ljudi v zombije, a je v resničnem svetu človeku povsem nenevarna. Ekipa je z njeno pomočjo ustvarila živo tkanino, ki jo je mogoče »programirati« z različnimi mikrobiološkimi sestavinami.

Material po občutku spominja na usnje in je manj vlaknast kot bombaž. Po pranju ter obdelavi novost nima močnega vonja po gobah. Sveži vzorci imajo sicer neznaten vonj po gobah, ki pa z nadaljnjim čiščenjem, sušenjem in obdelavo skoraj povsem izgine.

Tanka vlakna oziroma »hife« glive najprej vzgojijo kot majhne kroglice v tekočini. Te nato operejo in razporedijo v kalupe, kjer oblikujejo samostojno plast. Da material ne bi postal krhek, ga namočijo v glicerol, ki deluje kot mehčalo in trdi glivični strukturi podari prožnost.

Zanimiv je tudi postopek barvanja. Namesto sintetičnih barvil so uporabili genetsko spremenjene kvasovke, ki same proizvajajo oranžne, modre in vijolične odtenke. Z uporabo drugih gliv pa so materialu dodali nove lastnosti. Z dodajanjem plesni Aspergillus niger, ki je sicer pogosta na sadju, so na primer ustvarili temnejši površinski sloj. Druge glive poskrbijo, da material odbija kapljice vode in se s tem samodejno čisti.

Če se tkanina poškoduje, nanjo preprosto nanesejo sveže, mokre glivične kroglice, ki vrzel prerastejo. V suhem okolju celice mirujejo, ob prisotnosti vlage in hranil pa se znova aktivirajo. Prav ta biološka zmogljivost omogoča samodejno rast in obnovo ter zagotavlja hitro razgradljivost v zemlji. Raziskovalci so iz materiala že sešili obleko manjše velikosti, ki pa je za zdaj le razstavni eksponat in je nihče še ni nosil.

Kljub navdušenju pa ostaja nekaj razlogov za previdnost. Justin Beardsley z Univerze v Sydneyju sicer hvali izjemno ekološko naravo materiala v primerjavi z odpadki hitre mode, a hkrati opozarja na praktično pomanjkljivost: hitro razgradljivo oblačilo bi se namreč lahko začelo razpadati kar med nošenjem. Če pa bi znanstvenikom uspelo doseči, da bi tkanina v realnem času spreminjala svoje lastnosti, na primer, da bi med dežjem postala vodoodporna, kasneje pa spet bolj zračna, bi bila to resnična revolucija.