Kaj imajo skupnega opica, banana in programer?

Dolge ure pred ekranom si je programer vlival energijo s srkanjem črne instant kave in bananami. Kremast okus banane mu je bil vedno všeč, pa še rok si ni umazal med jedjo. Banano je olupil, jo prijemal in odlagal ter tipkal vedno nove vrstice ukazov.

Programerja so ljudje dolgočasili. Tisti, ki jih je poznal površno so govorili o vremenu. Saj sam vidi, da dežuje ali pripeka! Ko jih je spoznal bolje so ga obremenjevali s svojimi težavami. In kadar mu je kdo bil všeč, se je brž, ko se je z njim zbližal, pričel ogovarjati skupnega znanca, sčasoma pa celo opozarjati na to, kar mu pri njemu ni bilo všeč in ga spreminjati. Celotno človeško vedenje je doživljal kot nezrelo in nevredno kratkega življenjskega veka. Želel je ustvariti nekaj, kar bo večje od življenja, ironično, zato, da bi osrečil ljudi. A kaj ljudi osrečuje? Srečnega človeka, resnično zadovoljnega s samim seboj, programer še ni spoznal.

Živali so bile programerju ljubše. Včasih je slišal bevsk malega lovskega psa sosede, ko je sopihajoč šnofljal po hodniku do dvigala, a najraje je imel divje živali, ki jih vodi le nagon do sreče. Divje živali ja, te vedo zakaj živeti. Biti srečen. Seveda je divjih živali, ki živijo v pravi divjini tako zelo malo, da je lahko občudoval le divje živali v zaprtem okolju živalskega vrta.

Opice so ga vedno najbolj prevzele. Mogoče tudi zato, ker so, tako kot on, oboževale banane. Bile so pametne in svobodne v kletki, globokih rjavih oči predrznega pogleda. Veselo viseč na repih so preživljale dan enak dnevu in uživale v ogledovanju obiskovalcev. Za opice svobodne v duhu so bili obiskovalci tisti, ki so bili zaprti, ki so celo plačali, da pridejo v kletko in vidijo opico. »Poglej me, ti opica,« so si kričale, smejoč skakale z lijane na rešetke, drvele po vejah in v tej drobni prešerni vsakodnevni radosti našle pobeg.

Mlada opica s oranžno liso dlak na levi strani prsi je bila programerjeva ljubljenka. Bila je takšna kot druge opice a hkrati več. Kot da ne bi bila opica. Ta opica je ljubila izzive. Vedno si je zastavila cilj, priti do banane, do katere je bilo najtežje priti. Kadar je kakšna banana ostala v mreži pod stropom kletke, kamor so jih metali obiskovalci, ki niso upoštevali pravil, se je z navdušenjem ves popoldan trudila, da pride do nje. Programer je čutil, da jo mreža reže v prste, a opica se ni dala in je prišla do svoje banane. Kar je bilo drugim težko, je to opico zabavalo.

Kmalu jo je zabavala lastna predrznost in je banane kradla oskrbniku že med deljenjem. Počakala ga je v kotu in se mu prikradla za hrbet, ko jih je pripeljal polno samokolnico. Ko se je obrnil je že manjkal cel šop rumene slasti, opice pa pri početju ni nikoli odkril. Težje naloge kot si je opica zastavljala, pametnejša je postajala in nekega dne je sklenila, da je čas nekaj novega. Nekaj drugačnega. Nekaj zabavnega. Nekaj za živeti. Da je čas za Pobeg.

Sčasoma sta programer in opica postala prijatelja in zaveznika. Programer je vedel, da ji mora banano vreči v najbolj nemogoče dostopen kotiček kletke, kjer jo bo z veliko truda zmogla pobrati le ona. Opica je igro sprejemala in zahtevala še. Programer se je zabaval ob svojih obiskih, a sčasoma je za predrzno svobodnim pogledom opazil zastrto žalost, ki je sevala v njega izmed vrstic ukazov njegovih ekranov. Opica želi biti resnično svobodna. Opica se želi resnično zabavati. Opica si želi pobeg.

Kar se je začelo kot neumna misel je preraslo v hrepenenje. Hrepenenje je prerastlo v strast. Strast je prerastla v obsedenost. Med programiranjem je v vsaki črki O ali številki 0 videl žalost v očeh Opice. Sanjal je o pobegu Opice, kako mu utripa pulz, ko odpira vrata kletke in pobegneta skozi vrata živalskega vrta na svobodo. Njemu, ki so mu ljudje bili mrzki, je prirasla k srcu opica.

Skrbno je izbiral najbolj rumene banane; te so bile najslajše. Želel si je osrečiti opico, svobodno v srcu. Opica je rastla, se učila in se začela zavedati, da ima na svoji strani močnega zaveznika – človeka. Pričela mu je izrazito nakazovati, da si želi pobega. Sprehajala se je okoli vrat, držala za rešetke in jih tresla.

Roka se je sama dotaknila rešetke, prsti so se sami zravnali, rama je sama začela premikati podlaket, ki je drseče ponesla dlan ob rešetki naprej, nazaj, naprej, nazaj, naprej, nazaj, naprej, nazaj, naprej. Opica je gledala in nato posnemala ravnanje programerja in se učila giba rezanja rešetke. Ob obiskih sta se gledala v oči in žagala rešetko z dlanjo. Opica je dojela, da je to pot do svobode.

Programer je razmišljal, se prerekal sam s sabo in na koncu odločil, da naj odloči usoda. Sam sebi ni mogel verjeti, ko je najboljšo pilo za jeklo za katero je dal tedensko plačo potisnil v veliko rumeno banano na kateri so se že začele delati rjave pike. Vrgel jo je z močno željo in banana je srečno pristala v visečem koncu mreže v najbolj oddaljenem kotu kletke, tam, kjer je mejila na gladek betonski zid, ki ga je bilo možno preplezati le s spretnim vihtenjem med vejami pritrjenimi na zid.

Opica je, spretna kot vedno, zagrabila težko nalogo in prišla do rumene banane. Takoj je začutila, da je ta drugačna, težja. Zmedeno je pogledala programerja. Ta jo je, kljub razdalji, gledal globoko v oči, iztegnil roko in pričel počasi, a odločno, rezati rešetko z banano, ki jo je držal v roki. »Ta banana bo prerezala rešetko! S to banano mi bo uspel veliki pobeg!« je zavpila opica, da so se vse druge opice obrnile. »Opica, potem bi že vse pobegnile,« so se ji posmehnile. Te banane opica ni pojedla. Skrbno jo je skrila v naročje in odšla v svoje skrivališče. Zadovoljstvo ji je nosilo telo, risalo nasmeh na obraz, vlivalo moč, ko je nežno gladila banano in čutila rastočo odločenost, da bo nocoj premagala rešetke kletke. Pobeg.

Noč je bila temna, le nekaj zvezdic in žareče oči opice so dajale slutiti, da se dogaja nekaj velikega. Opica je prislonila banano k rešetki in pritisnila. Mehka, sladka sredica se je vdala in kmalu je pila zadela ob rešetko. Opica je začutila spremembo in bi zaradi zmedenosti odnehala, če gib piljenja ne bi bil že globoko v njenem telesu. Roka je sama objemala pilo, prsti so jo zravnano držali ravno ob rešetko, rama je sama začela premikati podlaket, ki je drseče ponesla dlan ob rešetki naprej, nazaj, naprej, nazaj, naprej, nazaj, naprej, nazaj, naprej v pobeg.

O ničemer ni razmišljal, vse se mu je zdelo prav, naravno. Da čaka opico, ki bo pobegnila iz živalskega vrta z njegovo pilo pretihotapljeno v banani. Čaka usojeno. Čaka zabavo. Čaka življenje. Stori pobeg!

Postava je skočila z vrha zidu, ki je obdajal zapor imenovan živalski vrt. Spustil je okensko šipo sopotnika in v avto je skočila opica. Pogledala ga je in videla sta se. Nasmehnila se je široko in razkrila močne zdrave zobe. V hipu sta začutila sproščen val nakopičene energije in se pričela smejati. Opica je poskakovala po avtu, s sedeža na sedež, naprej in nazaj, programer je tolkel po volanu, se držal za trebuh in krohotal v nebo. Pobeg.

Programerjev svet je bil preprost. Vsak ukaz je imel točno določeno posledico. Svet je bil obvladljiv, predvidljiv in nič več dolgočasen. Zdaj je programer vedel kako naj naredi svoje delo in česa si ljudje želijo. Zdaj jih je znal zabavati. Znal jih je narediti srečne. Vedel je, da se radi družijo preko interneta. Da tam iščejo zabavo. Da jim lahko na tak način polepša nekaj minut in so potem bolj prijazni drug do drugega. Ni več poskušal spremeniti njihovih življenj. Polepšal jim je življenja.

Ukazi vrstic so postali vrstice zabave napolnjene s privlačnostjo pobega od vsakdanjega. Črne instant kave ni več potreboval. Dovolj energije so mu dajale rumene banane na katerih so se ravno začele delati rjave pege, ki mu jih je lupila njegova prijateljica opica.

V mestu so se ugasnile vse luči. Le medla svetloba računalniških zaslonov orisuje silhueto postave programerja in opice. Vrstice ukazov prekinejo naključne številke in črke, ko se prsti opice dotaknejo tipkovnice in udarjajo po tipkah.

Ampak to je že druga zgodba. Za nov pobeg.

Pobegnite