Test ASUS ProArt PX13 GoPro Edition – vrti se mi od neverjetnih številk

To je prenosnik za 1 %, če ne celo 0,1 % uporabnikov. Da ne bi mislili, da pretiravam. Najbolj skromna komponenta je SSD kapacitete 1 TB, najbolj absurdna pa RAM, ki ga je na voljo kar 128 GB. Samo zanj bi morali danes odšteti več tisoč evrov, zato si lahko predstavljate, kakšna je cena novega ASUS ProArt PX13 GoPro Edition. Ponovno sem se srečal tudi s čipom AMD Ryzen AI Max+ 395, ki sem ga nazadnje testiral v Asusovi tablici, in za katerega sem upal, da ga bom pogosteje videl, predvsem v ročnih in mini računalnikih (nekaj jih je, ne pa prav veliko), čeprav bi bila cena teh zagotovo astronomska.

Nekako se mi zdi, da bi te komponente lahko bolje izkoristili v mini računalniku kot pa v 13-palčnem prenosniku. In ne zato, ker bi mislil, da ljudje take moči ne rabijo na poti oziroma izven pisarne. Težava je, da sem bil skoraj vsako drugo uro primoran iskati vtičnico (če sem delal kaj intenzivnega) in ves čas sem poslušal glasen piš ventilatorjev. Če bi ga moral imeti ta čas v naročju, bi zelo kmalu dobil vmešana jajca, ker iz rež bruha gejzir vročega zraka. Kljub tem pomislekom pa se mi vseeno dopade, da so bili drzni in vse to stlačili v tako kompaktno ohišje. Ne bo za vsakega, ampak za to je poskrbela že cena.

Ima pa tudi nekaj pomanjkljivosti. Še posebej zaslon me bega, kako je mogoče, da smo dobili kaj takšnega v 2026 in za takšno ceno.

Prednosti	Slabosti
Izjemna zmogljivost procesorja za ta format, primerljiva z večjimi napravami	Zaslon ostaja omejen na 60 Hz
Integrirana grafika Radeon 8060S premaga marsikatero namensko kartico	Pri polni obremenitvi ventilatorji postanejo precej glasni
Do 128 GB hitrega pomnilnika, odlično za lokalne UI modele	Visoka cena
Boljša baterija kot pri prejšnji generaciji z namensko grafiko	Zvočniki in kamera sta zgolj povprečna
Kompaktna, premium izdelana 2-v-1 zasnova	GoPro dodatki (torba, trakovi) niso za vsakogar uporabni
Odlična tipkovnica in sledilna ploščica	Format M.2 2230 omejuje izbiro nadomestnih SSD-jev

ASUS ProArt PX13 GoPro Edition cena in specifikacije

• ASUS ProArt PX13 GoPro Edition (128GB RAM-a in Ryzen AI Max+ 395): okoli 4500 € pri naših prodajalcih, v Nemčiji okoli 3600 €

Zaslon	13,3″, OLED, 2,8K (2880 × 1800), 16:10, na dotik, 60 Hz, do 400 nitov, 100 % DCI-P3
Procesor	AMD Ryzen AI Max+ 395 (16C/32T) ali Ryzen AI Max+ 388 (8C/16T), arhitektura Zen 5
NPU	AMD XDNA, do 50 TOPS
Grafika	integrirana AMD Radeon 8060S, 40 računskih enot RDNA 3.5
Pomnilnik	32 / 64 / 128 GB LPDDR5x-8000, spajkan na ploščo
Shramba	1–2 TB SSD, PCIe Gen4, format M.2 2230
Omrežje	WiFi 7, Bluetooth 5.4
Priključki	2× USB-C 4.0, 1× USB-A 3.2, HDMI 2.1 FRL, microSD, 3,5 mm zvočni izhod
Baterija	73 Wh, adapter do 200 W, polnjenje preko USB-C do 100 W
Teža	okoli 1,39 kg
Posebnosti	2-v-1 zasnova, 360° tečaji, pisalo v kompletu

Testiral sem konfiguracijo z zgornjim procesorjem Ryzen AI Max+ 395, 128 GB pomnilnika in 1 TB shrambe, torej najbolje opremljeno različico, kar trenutno obstaja.

ASUS ProArt PX13 GoPro Edition je primer strupa v majhnih stekleničkah

Zaradi takšnih kot je ProArt PX13 poznamo pregovor »strup je v majhnih stekleničkah«. Kdo bi si mislil, da navzven čisto nič hudega sluteč prenosnik skriva takšno notranjost. Ima pa tudi nekaj posebnosti zunaj. Kot temelj so vzeli čisto klasičen model PX13 in ga nekoliko dodelali kot del partnerstva s podjetjem GoPro. Čeprav GoPro slovi po akcijskih kamerah in avanturizmu, ProArt PX13 ne boste vzeli v hribe ali na soteskanje v Bovec. Mislim lahko, če ste drzni in če bi radi pod slapom zmontirali kakšen posnetek, ampak se boste v dolino po vsej verjetnosti vrnili brez nekaj tisočakov vrednega prenosnika. Partnerstvo se bolj pozna na estetiki in ne robustnosti. Na pokrovu zaslona so teksturirane vdolbine (narejen s CNC strojem), ki so zelo prijetne na dotik in lepo popestrijo izgled. V enem kotu se skriva logotip ProArt, v drugem pa GoPro. Dodali so še kot nekakšne blazinice na tečaja zaslona.

Drugih vizualnih posebnosti ni, ampak zame je to bolj blagoslov kot kaj drugega. Že samo s tem so naredili prenosnik dovolj prepoznaven. Dodatnega blišča v obliki osvetljave ne potrebujem. V primerjavi z navadnim PX13 je ta posebna različica veliko manj sprejemljiva do madežev prstnih odtisov.

Izdelava je kovinska (v celoti) in gre za 13-palčni 2-v-1 prenosnik. Torej, lahko ga zložiš kot tablico ali pa uporabiš v načinu šotora. V tabličnem načinu se tipkovnica samodejno izklopi in zaslon upravljaš z dotiki. Koliko vam je to pomembno, sami presodite. Pri meni je bil večino časa (90 %) uporabljen kot prenosnik.

Izdelava je robustna. Ohišje okoli tipkovnice se ne premakne niti za milimeter, prazen prostor je na sredini tipkovnice, vendar tudi tam ni močnega upogibanja. Tečaji zaslona bi lahko bili malenkost močnejši, ker zaslon pleše, ko ga postaviš v želen položaj. Ni kritično kot pri nekaterih drugih, ki sem jih testiral, vseeno pa točka za izboljšati. Ne moreš ga pa upogniti, kar je odlično.

Partnerstvo se občuti še v dodatkih. V paketu dobiš poseben kovček s podobnim stilom kot prenosnik. Kovček ima naramnice za lažjo nošnjo, zraven pa dobiš še penaste vložke, če bi hotel v kovček spraviti še GoPro kamero, stojalo ali kaj podobnega.

Tipkovnica ohranja skoraj poln razpored tipk kljub kompaktnemu ohišju, s hodom tipk okoli 1,7 mm, kar je za ta format nadpovprečno prijetno za tipkanje. Sledilna ploščica iz matiranega stekla je velika in natančna, v zgornjem levem kotu pa skriva še dodaten senzorski »DialPad« krog, uporaben predvsem v Adobejevih orodjih za urejanje.

Dobiš 13,3-palčni OLED, ampak samo 60 hercev

Zaslon je ostal enak kot pri navadnem PX13 in večinoma ga lahko pohvalim. Barve in kontrasti so čudoviti, ločljivost se ustavi pri 2,8K, kar na tako majhnem zaslonu poskrbi za izjemno gostoto. Pokrije 100 % barvnega razpona DCI-P3 in AdobeRGB. Če ste ustvarjalec, to tudi iščete. Svetilnost je povprečna za današnje standarde, zgolj 400 nit. V kombinaciji s sijočim zaslonom boš zunaj, če ga misliš uporabljati na terenu, iskal senco in se ves čas bojeval z odsevi.

Vem, zakaj zaslon niso nadgradili, ampak vseeno boli, ko vidim, da osveževanje ne morem dvigniti nad 60 Hz. Po mojih podatkih enostavno ni 13,3-palčnega OLED zaslona z višjo hitrostjo osveževanja. Ta diagonala počasi odhaja v anale zgodovine. Večina je naredila migracijo na 14-palčne zaslone, tudi z veliko novejšimi tehnologijami in dodatki, kot na primer Tandem OLED, matirane prevleke, veliko višje svetilnosti in podobno.

Kar sem še opazil pri zaslonu, je zastarela PWM tehnologija za zatemnjevanje. Oziroma ne zastarela, ampak samo počasna. Če zaslon pri nižji svetilnosti pogledam skozi objektiv kamere, lahko opazim počasno osveževanje. Specifikacije ne navajajo PWM hitrosti, ampak predvidevam, da je manj kot 500 Hz. Če ste občutljivi na to nevidno utripanje zaslona, lahko pričakujete hitrejšo utrujenost oči. Posledice lahko omilite, da uporabljate višjo svetilnost, kar pomeni slabši izkoristek baterije.

Kako so uspeli brzdati AMD-jevo zverino?

 Pod elegantnim ohišjem se skriva nova platforma AMD Strix Halo na čelu z osupljivim procesorjem Ryzen AI Max+ 395, ki ponuja kar 16 polnokrvnih jeder Zen5 in 32 niti. A to še ni vse: za grafiko skrbi integrirani čip Radeon 8060S s 40 računskimi enotami RDNA3.5, ki se lahko poviša do frekvence 2,9 GHz. Sistem je Asus opremil s kar 128 GB izjemno hitrega pomnilnika LPDDR5x-8000 ter 1 TB SSD-jem Micron (PCIe Gen4). RAM je spajkan na ploščo, vendar v tem primeru to niti ni pomanjkljivost. Menjal ga ne boš, nadgradil pa tudi ne, razen če si norec, ki mu je 128 GB premalo. SSD je razmeroma povprečen glede na razred te naprave, manjka tudi podpora za PCIe 5.0 in posledično hitrejše SSD-je.

Za tiste z malce bolj razumnim proračunom (še vedno visoka cena) Asus ponuja tudi različico s procesorjem Ryzen AI Max+ 388. Ta sicer prepolovi število jeder na 8 (16 niti), a v enojedrnih opravilih ponuja popolnoma enako bliskovitost, pri večjedrnih pa še vedno dosega impresivnih 70 do 80 % moči večjega brata. Izjemen adut 128 GB modela je fleksibilnost. Sistem privzeto grafiki odmeri 32 GB delovnega pomnilnika, a lahko preko BIOS-a ali aplikacije Armoury Crate grafičnemu čipu odstopite celo do 96 GB.

Test	Rezultat
Cinebench 2024 – Multi Core	~1090–1750 (odvisno od profila porabe)
Cinebench 2024 – Single Core	~115–120
Cinebench 2026 – Multi Core	~1550–1650
Cinebench R23 – Multi Core	~26.000–28.600
Cinebench R23 – Single Core	~2000–2030
Geekbench 6 – Single Core	2200–2850
Geekbench 6 – Multi Core	16.400–19.000
Geekbench 6 – GPU (OpenCL/Vulkan)	83.000–93.000
PCMark 10 – celoten rezultat	~10.300
Blender (Classroom, CPU)	3 minute in 11 sekund v načinu Performance

Če boste odprli ohišje, boste ugotovili, da lahko zamenjate samo SSD (dolžina 2230) in pa Wi-Fi modul.

Znotraj aplikacije ProArt Creator Hub lahko prosto preklapljate med profili delovanja. Tokrat celoten nabor ASUS-ovih aplikacij celo ni bil privzeto nameščen. Običajno te na namizju takoj pričakata Armoury Crate in MyASUS, tokrat sem moral to storiti ročno.  

Na voljo imaš več profilov. Tihi način spusti procesor iz vajeti do 50 W, standardni do 60 W, Performance do 85 W in pa ročni način, kjer je zgornja meja 95 W s kratkimi sunki do 115 W.

Heroj zame ni profil Performance, ampak Standard. Slednji deluje pri skoraj 80-85 % celotne moči profila Performance, ampak je ob tem konkretno tišji in hladnejši. Če se požvižgate na hrup, lahko uporabite tudi ročni profil, vendar je bil vsaj zame hrup, ki se je povzdignil nad 50 decibelov, prehud. Dobiš pa v zameno konkretno izboljšavo na vseh testih, če ti je to pomembno. Pri prenosnikih je običajno tudi težava obnašanje teh profilov, ko nisi priključen na vtičnico. Ampak tukaj na primer Performance profil na bateriji izenači rezultate profila Standard, kar je izvrstno.

Pri testih stabilnosti prav tako nisem zasledil alarmantnih znakov. ProArt PX13 je brez težav vzdrževal svojo moč skozi celoten test.

 Kaj pa grafika, Radeon 8060S? Radeon 8060S s 40 računskimi enotami RDNA 3.5 je trenutno najzmogljivejša integrirana grafika na trgu, in v primerjavi s starejšo konfiguracijo PX13 z Nvidia RTX 4050 in RTX 4060 zmaga v praktično vseh grafičnih testih.

Test (3DMark)	Rezultat	Rezultat prejšnje generacije (RTX 4050)
Time Spy	~9700 pts	~7500 pts
Time Spy Extreme	~4900 pts	~3500 pts
Fire Strike	~23.300 pts	~15.800 pts
Fire Strike Extreme	~11.850 pts	~8900 pts
Fire Strike Ultra	~6100 pts	~3850 pts

Za shranjevanje podatkov skrbi hiter PCIe Gen4 SSD, ki v sekvenčnem branju doseže okoli 6900 MB/s, pri pisanju pa okoli 6250 MB/s. Povsem v skladu s pričakovanji za pogon tega razreda, čeprav format M.2 2230 omejuje izbiro nadomestnih diskov.

Zmogljivost pri igrah ni nikakršno presenečenje, ni pa to namen tega prenosnika

ProArt PX13 GoPro Edition ni bil zasnovan kot igralna naprava, a integrirana grafika premore dovolj moči za marsikatero novejšo igro pri polni ločljivosti zaslona in višjih nastavitvah. V spodnji tabeli so združeni rezultati iz več testnih sej pri različnih nastavitvah (glede na igro gre za 1080p ali 1440p, z ali brez nadgradnje slike FSR) – povprečne vrednosti sličic na sekundo (fps) so dopolnjene z oceno 1-% minimuma (1% low), ki pove, kako stabilna je izkušnja v najbolj zahtevnih trenutkih.

Igra	Nastavitve	Povprečen FPS	1% Low FPS
Valorant	1080p, visoke nastavitve	376	289
Rainbow Six Extraction	1080p, visoke nastavitve	154	118
Forza Horizon 5	1080p, visoke nastavitve	94	74
Returnal	1080p, visoke nastavitve	70	52
Cyberpunk 2077	1080p, Ultra	76–82	58–63
Cyberpunk 2077	1080p, Ultra + FSR	95	74
Cyberpunk 2077	1440p, Ultra	32–38	24
Cyberpunk 2077	1440p, Ultra + FSR	58–60	45
Black Myth: Wukong	1440p, različne nastavitve	30–39	22–29
Assassin’s Creed Shadows	1440p, visoke nastavitve	33	24
Assassin’s Creed Shadows	1440p, visoke + FSR	52	38

Kot vidite, je Radeon 8060S sposoben poganjati tudi zahtevnejše igre z ustreznim nadzorom nastavitev, ešportne igre pa tečejo brez težav tudi pri visokih frekvencah, kar je pri 60 Hz zaslonu sicer nekoliko paradoksalno, saj boste dodatne sličice tako ali tako lahko izkoristili le pri zunanjem monitorju.

Sistem hlajenja z dvema ventilatorjema in več toplotnimi cevmi mora v tako majhnem ohišju prenesti resnično veliko obremenitev, in to se pozna predvsem pri glasnosti. Pri maksimalni obremenitvi lahko hrup ventilatorjev preseže 53 dBA, kar je glasno za pisarniško okolje, a je krivulja delovanja ventilatorjev v primerjavi s starejšo generacijo bolj umirjena pri vsakdanji rabi. Med testiranjem sem na enoti zaznal tudi rahlo cviljenje, vendar nič kritičnega.

128 GB pomnilnika boš uporabil za umetno inteligenco

Poleg klasičnih pisarniških in ustvarjalnih opravil ter za igre je Strix Halo v zadnjem letu postal priljubljena izbira tudi med tistimi, ki želijo doma ali brez povezave poganjati lastne jezikovne modele (LLM). Razlog ni samo surova računska moč, temveč arhitektura. Procesor, integrirana grafika in NPU si delijo skupen, poenoten pomnilniški bazen, ki lahko doseže do 128 GB. To pomeni, da grafika za razliko od namenskih kartic ni omejena na 16, 24 ali 32 GB pomnilnika VRAM, temveč lahko v modele naloži bistveno več podatkov naenkrat, in s tem poganja tudi velike modele, ki jih tipičen gaming prenosnik preprosto ne zmore naložiti v celoti.

Realna pasovna širina pomnilnika pri tej platformi sicer znaša okoli 210-220 GB/s, kar je precej manj od namenskih grafičnih kartic (namenska VRAM zna doseči tudi preko 1000 GB/s), zato Strix Halo pri manjših modelih, ki se v celoti prilegajo pomnilniku hitrejše kartice, ne bo najhitrejša izbira. Njegova prednost pride do izraza šele takrat, ko model preprosto ne gre v pomnilnik konkurenčne rešitve.

Velikost/tip modela	Primer modela	Okvirna hitrost (žetoni na sekundo)
Manjši modeli (7–13 B)	Llama 3 8B, Mistral 7B	Več kot 80 tok/s, vendar za te modele ne rabiš tako zmogljivega računalnika
MoE modeli srednje velikosti (30 B)	Qwen3-30B-A3B	okoli 50–70 tok/s
Gosti modeli 70 B	Llama 3.3 70B	okoli 5 tok/s
Veliki MoE modeli (120 B)	GPT-OSS 120B	okoli 10–11 tok/s
Zelo veliki kvantizirani MoE modeli (do ~235 B)	kvantiziran DeepSeek R1/V3	naložljivi v pomnilnik, a generacija okoli 10 tok/s

Kratica MoE pomeni Mixture of Experts (mešanica strokovnjakov). Gre za arhitekturo, pri kateri model ob generiranju vsakega žetona ne aktivira vseh svojih parametrov, temveč le manjšo podskupino specializiranih podmrež. Zato lahko tak model kljub navidezno ogromni skupni velikosti (recimo 120 ali 235 milijard parametrov) generira besedilo precej hitreje kot enako velik gost (dense) model, pri katerem se pri vsakem koraku angažira prav vsak parameter.

Za primerjavo, pri modelih, ki presežejo 16-24 GB pomnilnika namenske kartice (recimo RTX 5080), mora slednja del uteži modela preseliti v počasnejši sistemski pomnilnik prek vodila PCIe, kar njeno hitrost dramatično zniža. V takih primerih lahko Strix Halo tovrstno kartico celo prehiti, ker ima ves model shranjen v enotnem, hitrejšem bazenu. Če pa model v celoti spada v VRAM namenske kartice, se razmerje moči takoj obrne v prid slednje, saj namenski pomnilnik ostaja bistveno hitrejši od poenotenega sistemskega.

Za uporabnika ProArt PX13 GoPro Edition to pomeni, da lahko s konfiguracijo s 128 GB pomnilnika brez povezave poganja modele v razredu 30-70 milijard parametrov z uporabno hitrostjo, kar je za prenosnik te velikosti in cenovnega razreda dejansko izjemno. Orimerljivo zmogljivost boste sicer našli tudi pri namiznih mini računalnikih z isto platformo, redko pa pri tako kompaktnem, baterijsko napajanem prenosniku. Če vam je zasebnost podatkov in delo brez povezave pri uporabi jezikovnih modelov pomembno, je to eden bolj prepričljivih argumentov za to napravo.

Bateriji lahko zelo hitro zmanjka energije

73-Wh baterija v kombinaciji z učinkovitejšo platformo prinaša opazno izboljšanje glede na prejšnjo generacijo. Pri mešani vsakodnevni rabi (urejanje besedil, brskanje, predvajanje videa) se čas delovanja giblje okoli 8 ur, odvisno od intenzivnosti opravil, nastavljene svetlosti zaslona in izbranega profila porabe. Ob igranju zahtevnejših iger seveda pričakujte bistveno krajše čase, tipično pod dvema urama.

Naprava se polni tako preko priloženega 200 W adapterja kot preko USB-C priključka do 100 W, kar poveča prilagodljivost pri potovanju, čeprav polna zmogljivost procesorja in grafike zahteva originalni polnilnik.

ASUS ProArt PX13 GoPro Edition bo razveselil tistega, ki bo odprl mošnjiček

ASUS ProArt PX13 GoPro Edition je dokaz, da kompaktno ohišje in resnično zmogljiv procesor nista več izključujoča si pojma. Platforma Strix Halo je tej seriji vdahnila zmogljivost, ki v marsičem spominja na precej večje in dražje delovne postaje, hkrati pa je uspela ohraniti razumno raven prenosljivosti, solidno baterijo pri vsakdanjih nalogah in premijski občutek izdelave.