Recenzija: Rym 9000 – cenovno dostopna arkada s psihedeličnim pridihom

Ob tako bogati zgodovini, kot jo ima arkadni “shoot ’em up” žanr, morajo biti avtorji pri snovanju novih predstavnikov precej izvirni, če želijo pritegniti pozornost celo največjih oboževalcev tovrstnih iger. Zato sploh ni presenetljivo, da včasih posegajo po že naravnost bizarnih domislicah, ki pa pogosto ne padejo na plodna tla.

Hiperkinetični trip do Lune
Rym 9000 je delo ustvarjalca, ki se skriva za psevdonimom Sonoshee, in ne posveča pozornosti inovacijam v igralnosti, ampak nemudoma pritegne pozornost z abstraktno vizualno podobo. Ta je pikselirana retro mešanica spranih barv, močnih bliskov in ekscentričnih učinkov, zato začetno opozorilo, da igra utegne sprožiti napade pri ljudeh s fotosenzitivno epilepsijo vsekakor ni odveč. In čeprav je nekatere efekte na srečo možno omiliti, izkušnja vseeno ostane kar konkreten napor za oči in možgane.

Vpliv dežele vzhajajočega sonca
In tako ravno njen glavni adut marsikomu lahko postane ključna nevšečnost, saj Rym 9000 sicer ne predstavi nikakršnih igralnih mehanik, ki jih ne bi že neštetokrat videli v klasičnih japonskih predstavnikih žanra. Igro namreč sestavlja pet kratkih, a razmeroma težavnih stopenj, vsaka od njih pa se zaključi s šefovsko bitko. In ker v njej ni prostora za sekundarno orožje, bombe ali podobne dodatke, je ključna strategija izogibanje sovražnikovemu ognju in držanje tipke za streljanje, ki rahlo upočasni premikanje plovila. Verjetno se ravno zaradi minimalističnega pristopa Sonosheeju ni zdelo vredno v igro umeščati kakšnega treninga ali pomoči, kar pa, vsaj na začetku, poskrbi za nekaj nejasnosti pri določenih elementih in principu točkovanja.

Memorizacija je ključ do uspeha

Kot je pri takšnih igrah v navadi, se največ časa splača vložiti v pomnenje vzorcev, po katerih napadajo sovragi. Igralcu namreč pripada eno samo življenje, vesoljska ladja pa lahko prenese le dva udarca, zato poskusov ponovnega igranja ne bo manjkalo. Ker pa se po porazu zadnji nivo, do katerega se je prebil igralec, hitro samodejno ponovno naloži, to ni tako frustrirajoče, kot v nekaterih drugih težkokategornih arkadah te vrste. Prav tako se točke, ki jih je igralec osvojil do nezaključenega nivoja, ohranijo, zato sivih las ne bodo dobivali niti lovci na dosežke. Za vsak slučaj pa je že v štartu odklenjena možnost igranja vsake od petih stopenj, če bi kakšen manj potrpežljiv igralec želel videti, kaj igra ponuja v nadaljevanju.

Malo denarja, malo glasbe?
Rym 9000 je luč sveta na osebnih računalnikih ugledal že lani, sedaj pa je dobil predelavo za PlayStation 4,ki je za slabih sedem evrov sicer ugoden nakup, ne pa tudi najboljši, kar jih svet “shmupščin” na Sonyjevi platformi nudi za manj kot desetaka. Kakšnih zares izvirnih igralnih prijemov tu ne boste našli, a če iščete cenovno dostopno arkado s psihedeličnim pridihom, utegne to biti igra za vas. Vsekakor pa jo bo dosti lažje priporočiti po izidu popravka, ki bo odpravil njeno občasno sesuvanje.

Povzetek:

+ preprosta in zabavna igralnost

+ solidna glasba
+ izviren vizualni slog

– ki pa je naporen za oči

– hrošči
– okorni meniji

Ocena: 6/10