Raziskava Huawei: Izzivi vzgoje otrok v digitalni dobi

Začetek šolskega leta je tu in z njim čas, ko se vnovič spoprijemamo z vprašanji o varnosti naših najmlajših. V odnosu otrok in staršev je telefon postal nepogrešljiv povezovalni člen, njegova uporaba pa je za lažjo komunikacijo in usklajevanje urnika nekaj povsem običajnega. Otroci s pametnimi telefoni v rokah, tudi med šolskimi klopmi, med vožnjo s kolesom ali na avtobusu, so postali vsakodnevna stalnica, hkrati pa so pravila uporabe mobilnega telefona ena večjih dilem staršev. Huawei, drugi največji proizvajalec mobilnih naprav, je v raziskavi preveril, kako starši gledajo na uporabo pametnih naprav pri svojih otrocih. Nekatere uporabniške navade, ki jih povzemamo izmed 1235 prispelih odgovorov, so pričakovane, spet druge malce presenečajo.

Kdaj otroku kupiti telefon, je zagotovo vprašanje, ki si ga v odraščajoči dobi otroka zastavlja vsak starš. Nekoč je bil mejnik vstop v srednjo šolo, danes se je ta precej spustil in v 33 % starši menijo, da mora imeti otrok pametni mobilni telefon pri 9 ali 10 letih. Kakšno moč ima mobilnik v sodobnem času in kako zelo nepogrešljiv je postal, pa kljub vsemu preseneča podatek, da je kar 15 % staršev odgovorilo, da so svojemu otroku pametni telefon kupili že pred drugim letom starosti.

Pametni telefon za izobraževalne namene

Dejstvo je, da je mobilni telefon presegel prvotno funkcijo sporočanja in ga, kot bi bil to najboljši sogovornik in najljubša zabava za snovanje nepozabnih spominov, nemoteno uporabljajo že najmlajši otroci. Kar tako, da v miru popijejo kavo, ga 30 % staršev občasno, za premagovanje dolgočasja, v roke potisne že malčkom, a čim otroci prestopijo šolski prag, ga imajo ob sebi z namenom, da so staršem dosegljivi v slehernem trenutku.

Kljub popularnosti in nepogrešljivosti telefonov in tablic v našem vsakdanjiku, pa je 76 % staršev v raziskavi Huawei odgovorilo, da imajo njihovi otroci omejen dostop do pametnega telefona in tablic. Več kot 50 % izmed njih na pametnih napravah preživi manj kot eno uro dnevno, po večini, v 60 %, telefon uporabljajo za gledanje risank, poslušanje glasbe in igranje igric. Starši so si sicer precej enotni in bi v 80 % otroku dovolili, da bi na pametni napravi uporabljal izobraževalne aplikacije in aplikacije, ki pomagajo pri učenju. Izredno visokemu odstotku navkljub pa 45 % odstotkov anketirancev meni, da bi morali pametne telefone v šolah prepovedati in jih otroci ne bi smeli nositi s seboj v šolske klopi. To namreč počne kar 30 % šolarjev.

Popolna mobilna izolacija za otroka škodljiva

V resnici zgornji podatek niti ne preseneča, saj smo se znašli v času, ko je mobilni telefon postal pomemben del socialnega življenja in bi popolna mobilna izolacija utegnila otroku celo škoditi. Prav je, torej, da ima v času digitalizacije otrok stik s pametnim telefonom in da ga uporablja ob prisotnosti staršev tudi v izobraževalne namene, nenazadnje kar 54 % staršev priznava, da popolno prepoved uporabe telefona njihovi otroci dojemajo kot strogo kazen. Kljub vsemu pa strokovnjaki pravijo, da je za otroka v večini primerov povsem dovolj običajen telefon, s katerim zlahka preverimo, kje se otrok nahaja, kaj počne in kdaj bo potreboval prevoz iz šole ali treninga. Le na ta način in z veliko mero pogovora lahko otroka obvarujemo pred nevarnostjo fotoaparatov ter dostopom do interneta in družbenih aplikacij, ki so lahko za otroško naivnost in vihravost precej nevarni.

Delo otroka je, da se giblje!

Z dilemami glede uporabe telefona se sooča sleherni starš, tudi dr. Ranko Rajović, strokovnjak za otroško vzgojo, zdravnik, specialist interne medicine, magister nevrofiziologije, predavatelj in oče štirih otrok. Slednji se je pri vzgoji svojih otrok držal načela, ki ga deli s slušatelji svojih predavanj: „Ne moremo povsem prepovedati uporabe pametne tehnologije, saj ta prinaša veliko pozitivnega, je koristna in neizogibna.

Pomembno pa je nadzorovati, kaj otrok uporablja in v kakšnih količinah. Nevarnost se skriva v neprimerni uporabi. Otroci namreč hitro razvijejo zasvojenost. Ko gledajo v zaslon in rešujejo naloge v video igri, so na dopaminu, a ko rešijo nek nivo igre, se začnejo sproščati hormoni sreče. V tem trenutku dobijo vse – pričakovanje, veselje, srečo, žalost, napetost, jezo. V 15 minutah, na povsem neboleč način, spremenijo 10 čustvenih stanj. To v okvirih vsakdanjega življenja ni nekaj realnega, zato virtualno življenje postaja veliko bolj zanimivo, dinamično, otroci izgubijo zanimanje za realnost in iščejo tisto nekaj, kar njihove potrebe reši v trenutku. Pri vzgoji svojih otrok sem se držal pravila: pol ure gledanja v ekran, pa naj si bo to TV ali tablica, ena ura v parku, ena ura gledanja v ekran, dve uri parka, uro in pol gledanja v ekran, tri ure parka …«

Starši otroku pogosto potisnejo v roke telefon v želji, da ga malce zamotijo in si v vmesnem času odpočijejo. Rajović, katerega predavanje „Djeca i digitalna doba: Kako igrom razvijati djetetov IQ?“ boste lahko poslušali 21. septembra 2019 v sklopu Weekend Media Festivala v Rovinju, ob tem poudarja, da je zelo pomembno, da se otroku posvetimo in pametno tehnologijo od njega distanciramo, saj se možgani najbolj razvijajo med drugim in petim letom starosti: »Možgani, torej živčni sistem, so značilnost živih bitij, najbolj zapleten živčni sistem pa je človek. Po tej razlagi smo živa bitja ustvarjena za gibanje. Delo otroka med drugim in petim letom starosti je, da se giblje, vrti, skače, in ne da uro ali dve gleda v telefon.«

Norman Mueller, direktor marketinga Huaweija za Hrvaško in Slovenijo, dodaja: „Tehnologija je tukaj, da nam pomaga, vendar se ljudje pogosto ujamejo v zanko in jo neprimerno uporabljajo. Naša odgovornost je, da opozarjamo na to in usmerimo ljudi, kako jo uporabiti na pravi način, sploh ko so na udaru radovedni in ranljivi otroci. Prav zato smo naredili raziskavo in na Weekend Media Festival organiziramo predavanje dr. Rajovića. Kolikor je le v naši moči, bomo poskušali spodbujati primere pozitivne uporabe tehnologije, kot so razvoj virtualnega izobraževanja za otroke s posebnimi potrebami, učenje na oddaljenih lokacijah in podobno.“