Pripravite se na smrt še zadnjič – opis igre Dark Souls 3

Ponovimo, zakaj: “IGRA! V njej dejansko igraš lik, ki ga nadzoruješ svobodno in se s pošastmi mlatiš prav tako svobodno. Nima sekvenc QTE. Nima polurnih kinematografskih filmčkov vsakič, ko narediš pet korakov. Nima petnajstih indikacij na ekranu, kam moraš iti, ampak ti pusti, da raziskuješ nelinearno – po več poteh naenkrat. Ne drži te za rokico. Je zahtevna, svobodna, velika, dolga, taktična, polna atmosfere, odličnih šefov, raznoraznih bitij, torej pristna igričarska izkušnja, ki mi jih danes krvavo manjka.” Jep, to je Souls/Bloodborne serija. In pravkar je izšel Dark Souls 3, bojda zadnji v seriji (čemur ni za verjeti, saj je najbolj prodajan del in kokoši, ki nese zlata jajca, se ne ubije).

Kot že vsi vemo, v igri igraš kot mrtvak, ki ne more dokončno umreti. Vsakič, ko te nekaj potolče, se znajdeš spet pri najbližjem ognjišču, ki delujejo kot nadzorne točke. Zato je tvoj cilj, da ta proces ustaviš, in to storiš tako, da ubiješ vse okoli sebe. Zgodba je tokrat spet obskurna in se vrti okoli gospodarjev pepela, ki seveda služijo tudi kot impresivni šefi.

Ampak bolj kot zgodba je seveda pomembna igralna sredica, in ta je zopet slastna. Ob raziskovanju atmosferične, temačne pokrajine, polne pošasti, najdemo tokrat veliko več krame kot v vseh ostalih igrah skupaj. Igra vsebuje preko sto orožij, in vsak tip orožja ima posebne poteze, animacije in statistiko. Tudi magije je veliko. Vračajo se različne skupine, torej magija, ognjene čarovnije, čudeži, temna magija … vsaka ima posebno opremo in različne napade. V primerjavi z Bloodborne je torej veliko možnosti za izdelavo lika, ki se ga igra točno tako, kot hočeš. Lokostrelec, oborožen z noži in magijo, s katero se lahko pozdravi? Možno. Hrust, ki s sabo nosi ogromen meč in nasprotnike kuri z ognjem? Tudi. Čeprav oprema ni tako izvirna in domišljijska kot posebna orožja v Bloodbornu, to zlahka odtehta z možnostjo večih preigranj z različnimi liki, ki popolnoma spremenijo tvoj pristop v bitki.

Okolja so tokrat čudovito izrisana. Oseba, ki je bila na čelu umetniške vizije projekta, je opravila delo z odliko. Toliko podrobnosti in fantastičnih prizorov, ki jih ponudi ta igra, ne vidiš niti v filmih. Prav tako bi še enkrat pohvalil izviren dizajn in odlične animacije kreatur, ki jih je prav tako na stotine. Okolica in kreature so tudi čudovito planirani, ne samo narejeni. Vsaka kreatura ima različne stopnje napadov in poteze, ki jih moraš naštudirati. Okolja pa so razvejana, polna skrivnosti, opreme in poti, ki vodijo v druge predele. Igra na žalost ni popolnoma povezana v celoto tako kot originalen Dark Souls, ni pa tako nesmiselna in razdeljena kot Dark Souls 2. Zadene zadovoljivo sredico med obema, tako kot Bloodborne.

Nasploh se igra občuti kot ogromen poklon seriji. Obiščemo podobna prizorišča kot v enici, le da so tokrat lepša in seveda spremenjena, saj se dogaja igra veliko kasneje. Srečamo stare znance, ki ti priskočijo na pomoč, in se zato na njih bolj navežemo kot v katerikoli igri, ki da več na zgodbo. Celoten dizajn igre pobere najboljše dele enke (svet in zgodba), dvojke (večigralstvo) in Bloodborna (hitrejše igranje, lepota dizajna) in jih združi v čudovito celoto, v poklon dolgoletnim oboževalcem serije.

Pozabil sem na večigralstvo. Še vedno je brezšivno vpeto v enoigralsko kampanjo, torej se lahko pridružimo drugim igralcem v njihovem svetu ter jim pomagamo … ali pa ubijemo. Tudi tokrat se lahko pridružimo različnim organizacijam v igri ter tako igramo različne vloge. Nekatere skupine rade pomagajo igralcem, spet druge jih napadajo, kot pripadnik tretje boš branil vhod v stavbo pred drugimi igralci … Sam sicer ne dam veliko na to, ampak veliko igralcev najde na stotine ur zabave v tem. Škoda, da je spletna koda spet malce šibka, saj boš velikokrat izgubil kakšen spopad zaradi zamika ali počasnega prenosa podatkov v ozadju.

Napočil je čas, da povem še nekaj negativnih stvari. Souls igre so vse prej kot popolne, seveda. Prej sem omenil, da je igra vzela vse najboljše stvari iz serije in jih združila. Ni pa odstranila nekaj večjih zamer, ki so že prisotne od vsega začetka ali pa od dvojke. Recimo – veliki nasprotniki potrebujejo nekaj časa, da dvignejo svoje orožje in udarijo po tleh. V originalu si se temu izognil tako, da si skočil na stran in medtem tepel nasprotnika. Zdaj pa bo nasprotnik tvojemu premikanju čudno sledil, brez da se sploh premakne, in te bo udaril, če boš v bližini. Izjemno neumno izgleda, povrhu pa še ni fer, če se sovražnik v sekundi obrne za 180 stopinj na mestu (torej brez animacije) in te udari po glavi. Podobnih majhnih zamer je še veliko, zato se bom osredotočil na večje.

Prva izmed teh je optimizacija igre. Na konzolah ima samo 30 sličic na sekundo, kar je komajda sprejemljivo za hitro igro, v kateri moraš biti spreten. Še manj je sprejemljivo, da pade to število včasih pod 30! Zaradi tega lahko kar hitro umreš. Optimizacija na PC-ju je prav tako baje precej slaba, sploh če si ne lastiš izjemno zmogljive mašine.

Druga večja zamera – zdi se mi, da je igra tudi precej lažja. Mogoče ne med samim raziskovanjem stopenj, ampak sami šefi. Večino sem premagal v prvem ali drugem poskusu, brez da bi se sploh trudil, kar je razočarajoče. Bloodborne mi je pošteno preštel rebra. No, mogoče sem tukaj jaz kriv, saj sem vse igre preigral večkrat in sem mogoče že predober? Možno, a se mi zdi, da to ni res, sploh po pričanju ostalih igralcev, da se jim tudi zdi precej lažja. Seveda pa je še vedno težja od vseh ostalih iger na trgu, tako da brez skrbi.

Zadnja velika zamera leti na hitrost sovražnikov. Če slučajno igraš kot čarovnik ali če vihtiš počasna orožja, boš mogoče imel težave z večino nasprotnikov, saj so tokrat enako hitri kot tisti v Bloodbornu. Napadejo hitro, udarijo močno in ne nehajo udarjati dolgo časa. Okno za protiudarec je izjemno majhno. V Bloodbornu si bil tudi ti hiter in imel na voljo drugačne poteze. Tukaj pa sem se kar malo lovil, če sem si oprtal moj priljubljeni meč Zweihander.

Spet, brez skrbi. Nič ni popolno, je pa Dark Souls precej blizu temu. Saj je že res peti del v neuradni seriji, a kaj, ko je vsak del tako odličen in večji od življenja. Če bi ostali izdelovalci vsakoletnih iger sledili receptu Souls iger, bi najbrž tudi njihove igre bile bolj topleje sprejete. Razloge za to sem že podal na začetku in v Bloodbornu opisu, zato ne bi še enkrat zašel s teme. Dark Souls je res ena izmed redkih pristnih igralnih izkušenj v času “pofilmovanja” iger. Zato upam, da bodo našli nove načine, kako naj ostane sveža (Bloodborne je odličen primer) in da bodo še nekaj časa delali odlična nadaljevanja.

Ocena: 90/100

Plus:

+ Igra, kot se spodobi

+ Mnogo opreme, šefov, kreatur in atmosferičnih lokacij za raziskovanje

+ Zanimivo večigralstvo

+ Veličastnost arhitekture in dizajna

Minus:

– Optimizacija je slaba tako na PC-ju kot konzolah

– Prelahki šefi

– Prehitri nasprotniki za določene stile igranja

– Druge manjše zamere (slaba spletna koda, sledenje sovražnikovih udarcev …)