“Evropa ima vrhunsko znanost, a se prepočasi premika”

Delovala je pri Združenih narodih v New Yorku, kot članica upravnega odbora Evropskega sveta za inovacije (EIC), danes je EIC ambasadorka. Ukvarja se s prenosom tehnologij, inovacijskimi politikami, evalvacijo raziskovalnega sistema ter vprašanjem, kako povezati tehnološki napredek z odgovornostjo, integriteto in družbeno koristjo.

Fizika, pravo, MBA, patent – precej nenavadna pot. Kako ste prišli do tega, da ste svojo energijo usmerili prav v prenos tehnologij?

Mene je pravzaprav vedno zanimalo isto vprašanje, samo skozi različne jezike: kako ideja postane nekaj resničnega in koristnega za ljudi. Fizika me je naučila misliti natančno in razumeti, kako svet deluje. Pravo intelektualne lastnine mi je pokazalo, kako znanje zaščititi, da se ne izgubi med laboratorijem in trgom. MBA pa me je prisilil razmišljati še o izvedbi: kdo bo to financiral, kdo bo to peljal naprej, kdo bo prevzel tveganje in kako bo neka rešitev sploh prišla do uporabnika.

Prenos tehnologij me je pritegnil zato, ker je ravno tam razlika med elegantno idejo in dejanskim učinkom na družbo. Če ostane znanje zaprto samo vase, je to premalo. Mene zanima trenutek, ko raziskovalni rezultat postane nova storitev, novo podjetje, nova terapija, nova tehnologija ali pa samo boljši odgovor na neko zelo konkretno potrebo. V resnici gre za isto vprašanje, ki me spremlja že od mladosti: kaj dobrega smo danes naredili za navadne ljudi. To je zame še vedno najstrožji test vsake znanosti, inovacije in politike.

Morda je pri tem naredilo svoje tudi moje gledališko ozadje (moja diploma iz režije na AGRFT). V gledališču se hitro naučiš, da ideja brez uprizoritve ni dovolj; šteje, ali pride do človeka in ali ga premakne. Verjetno zato nikoli nisem znala ločiti med ustvarjalnostjo, odgovornostjo in rezultatom. Vedno sem hotela, da stvar deluje in da je svet zaradi nje vsaj malo bolj pravičen. Veliko ljudi mi je reklo, da je to naivno. Sama pa mislim, da naivnost ni nič drugega kot to, da res verjameš, da lahko svet spremeniš. In iskreno, s to »naivnostjo« sem prišla kar daleč: od dveh mandatov v skupini desetih strokovnjakov pri Združenih narodih, ki se je ukvarjala s povezovanjem znanja, prenosom znanja in trajnostnim družbenim napredkom, do soustvarjanja idejnega jedra EIC, ko sem skupaj s predsednikom Advisory Group for Future and Emerging Technologies prof. Jerzyjem Langerjem predlagala smer, iz katere je nato rasel Evropski inovacijski svet.

Bralci Računalniških novic so tehniki, a večina EIC-a ne pozna od blizu. Lahko v dveh stavkih razložite, zakaj je to eden najpomembnejših evropskih instrumentov za tech podjetja?

EIC je evropski instrument za najbolj tvegane, a potencialno najbolj prebojne ideje — tam, kjer trg sam pogosto še nima dovolj poguma, da bi vstopil prvi. Njegova vrednost ni samo v denarju, ampak v tem, da skuša povezati znanstveno odličnost, podjetniško ambicijo, vlagatelje in prehod od ideje do tržišča v enoten evropski okvir. Hkrati je pomemben zato, ker pokriva skoraj celoten lok razvoja deep-tech inovacije: od zgodnjih raziskovalnih faz prek dokazovanja koncepta in validacije do rasti start-upov in scale-upov.

V okviru programa Horizon Europe ima EIC skupni proračun 10,1 milijarde evrov, njegova struktura pa je zasnovana prav okoli te celostnosti: Pathfinder podpira najzgodnejše, visoko tvegane raziskovalne faze približno na ravneh TRL 1–4, Transition pomaga pri zorenju tehnologije iz laboratorija proti uporabi, Accelerator pa podpira start-upe in MSP pri fazah TRL 6–8 z nepovratnimi sredstvi do 2,5 milijona evrov ter investicijsko komponento praviloma od 1 do 10 milijonov evrov. Zato je EIC eden redkih evropskih instrumentov, ki ne financira le posameznega projekta, ampak skuša zgraditi celotno pot od ideje do trga in s tem zmanjšati evropsko vrzel med vrhunsko znanostjo in globalno rastjo podjetij.

Če povem še širše: zame je EIC eden najpomembnejših evropskih projektov tudi zato, ker v ozadju nosi idejo, da Evropa ne sme biti zgolj prostor regulacije, ampak tudi prostor poguma, novih trgov in tehnološke prihodnosti. Izvorna logika EIC je bila prav v tem, da je treba zgraditi most med vrhunsko znanostjo in tehnologijami jutri, pri čemer se ohrani ravnotežje med odličnostjo in implementacijo. Ta logika mi je bila vedno blizu, zato sem bila tudi med ljudmi, ki so jo dolgo podpirali in soustvarjali.

Kaj je po vašem mnenju največja ovira – kultura, denar ali regulativa?

Največja ovira ni en sam dejavnik, ampak njihova kombinacija. Denar je pomemben, regulativa je pomembna, a pogosto je prva težava kultura: premalo je zgodnjega strateškega razmisleka o poti od invencije do trga. Prevečkrat začnemo pri tehnologiji in šele pozneje razmišljamo o trgu, zaščiti intelektualne lastnine, partnerjih, kapitalu in mednarodni poti.

Poleg tega v Sloveniji še vedno premalo razumemo, da je inovacijski sistem odvisen tudi od kakovosti institucij. Če ni transparentnosti, meritornosti, jasnih pravil in odgovornosti, začne vsak podsistem delovati sam zase. Jaz že dlje časa opozarjam, da brez integritete pri upravljanju javnih sredstev ni zaupanja, brez zaupanja pa ni dolgoročne razvojne politike. Zato ne gre le za podjetniško kulturo, ampak tudi za institucionalno kulturo države.

Tu se mi zdi ključno tudi vprašanje etičnega upravljanja: ne kot moralni dodatek na robu sistema, ampak kot del same razvojne infrastrukture. Etično upravljanje pomeni, da so postopki pošteni, odločitve utemeljene, merila enaka za vse in da institucije ne delujejo le formalno, ampak tudi dejansko v javno korist. Šele takrat lahko raziskovalni in inovacijski sistem deluje kot celota, ne pa kot skupek ločenih interesov, ki se srečajo samo na papirju.

Podprli ste nastanek 11 podjetij in 2 skladov za dokaz koncepta. Kateri je bil najtežji korak – od ideje do podjetja? In kateri primer se vam je v srce vrezal najbolj?

Najtežji korak je skoraj vedno prehod iz tehnične oziroma raziskovalne gotovosti v podjetniško negotovost. V laboratoriju pogosto veš, kaj si dokazal. Ko pa greš proti podjetju, moraš odgovoriti še na vrsto drugih vprašanj: kdo bo kupil, zakaj zdaj, zakaj ravno ti, kako boš zaščitil jedro vrednosti, kako boš sestavil ekipo in kdo bo pripravljen financirati naslednjo fazo. Ta prehod je psihološko in organizacijsko pogosto težji kot sama tehnologija.

Najbolj se me praviloma dotaknejo primeri, kjer ne gre samo za podjetje, ampak za občutek, da je neka skupina ljudi prvič dojela, da lahko iz raziskave zraste nekaj, kar ima resničen družbeni in gospodarski učinek. Meni so blizu zgodbe, kjer vidiš, da ne nastaja samo produkt, ampak nova samozavest raziskovalcev in podjetnikov. To je pomembno tudi za državo: ne zaradi enega spin-offa, ampak zato, ker se s takimi zgledi počasi spremeni predstava, kaj je sploh mogoče.

Popolnoma najbolj pa se me dotaknejo primeri, ko veš, da se bo zaradi nečesa, kar smo sestavili skupaj, ljudem življenje res spremenilo na bolje. Ko je nekaj dolgo obstajalo kot ideja, kot potencial, kot nedokončana možnost, pa je šele s skupnim delom dobilo obliko, pot in učinek. Takrat ne gre več samo za podjetje ali tehnologijo, ampak za tisti redki trenutek, ko nekaj, kar bi lahko ostalo zgolj obet, dejansko udejanimo. In zato vem, da je vredno vztrajati.

Evropa vlaga milijarde v umetno inteligenco in deeptech. Kje vidite priložnosti za slovenska podjetja – in kje so pasti?

Priložnost za slovenska podjetja ni v tem, da bi posnemala največje igralce v splošnih platformah, ampak da vstopijo tam, kjer se globoko domensko znanje poveže z zelo konkretno tehnično rešitvijo. To pomeni specializirane aplikacije v industriji, zdravju, napredni proizvodnji, robotiki, podatkovni analitiki, materialih ali pametnih sistemih. Slovenski prostor ima dovolj znanja, da bi bil dober v natančnih, visokovrednih nišah.

Tudi slovenski center za umetno inteligenco je lahko v tem smislu pomembna priložnost in prav je, da obstaja. A po dveh desetletjih spremljanja tega prostora mislim, da si ne moremo več privoščiti, da bi takšne pobude producirale predvsem srečanja, dogodke in korektna poročila financerjem o porabi sredstev, medtem ko dejanski učinek ostane nejasen. Na koncu je vendarle treba odgovoriti na osnovno vprašanje: kaj je zaradi tega danes boljše, hitrejše, močnejše ali bolj uporabno kot prej?

Pasti pa sta dve. Prva je tehnološki oportunizem brez jasnega problema: da vsi govorijo o UI, nihče pa ne ve natančno, katero bolečino uporabnika rešuje. Druga pa je etična in razvojna kratkovidnost. Sama menim, da prihodnost ni v prevladi, ampak v sodelovanju — med človekom in UI, med znanostjo in gospodarstvom, med tehnološkim napredkom in moralno odgovornostjo. Če tehnologija ni vpeta v družbeni smisel, hitro postane sama sebi namen.

Kaj bi svetovali mladi ekipi, ki ima dobro idejo, a ne ve, kako jo zaščititi?

Najprej naj se ustavi in si postavi tri vprašanja: kaj je pri naši rešitvi res jedro vrednosti, kaj je mogoče relativno hitro kopirati in kaj je bolje zaščititi formalno ter kaj kot poslovno skrivnost. Intelektualna lastnina ni birokratski dodatek na koncu, ampak del poslovne strategije od prvega dne.

Mladim ekipam bi svetovala še nekaj zelo praktičnega: čim prej naj uredijo odnose med soustanovitelji, razvijalci, raziskovalci in delodajalcem. Pogodbe o zaupnosti, jasni dogovori o lastništvu rezultatov, licenčna logika in osnovna pravna higiena niso znak nezaupanja, ampak pogoj, da lahko sodelovanje sploh zdrži. Veliko sporov ne nastane zaradi zle volje, ampak zato, ker ljudje stvari predolgo pustijo neizrečene.

Kritiki pravijo, da Evropa zna inovirati, a ne zna graditi globalnih tech prvakov. Se strinjate? Kaj mora Evropa narediti drugače?

Ta kritika je deloma poštena. Evropa ima vrhunsko znanost, a se prepočasi premika od znanja do skaliranja. Problem ni samo v kapitalu, ampak tudi v fragmentiranosti trga, birokraciji, počasnosti odločanja in včasih tudi v pomanjkanju ambicije. Sama sem že opozarjala, da Evropa v startup svetu prepogosto nima ugleda prostora, kjer se stvari zgodijo hitro in pogumno.

Kaj mora narediti drugače? Manj se mora obnašati kot kontinent, ki vse najprej pretehta, in bolj kot prostor, ki zna preučiti potenciale in ob pravih varovalkah tudi učinkovito tvegati. Potrebujemo boljši prehod iz raziskovalne odličnosti v podjetniško rast, večjo povezljivost kapitala, manj administrativnih trenj in več evropske samozavesti. Prav zato je EIC pomemben: ker je poskus gradnje evropskega instrumenta, ki ne financira samo raziskave, ampak tudi pogum za prehod v implementacijo.

Kako privabiti in obdržati dobre kadre v Sloveniji?

Talenti ne ostajajo samo zaradi patriotizma in tudi ne zgolj zaradi plače. Ostajajo tam, kjer čutijo, da lahko delajo dobro, hitro napredujejo, sodelujejo z najboljšimi in da institucije niso ovira, ampak opora. Slovenija mora zato hkrati vlagati v kakovostne raziskovalne in razvojne skupine, mednarodno odprtost, dostop do tveganega kapitala in bolj predvidljivo razvojno okolje.

A še nekaj: dobri kadri ostajajo tam, kjer obstaja občutek pravičnosti. Če ni meritornosti, če pravila niso jasna, če sistemi niso transparentni, najboljši ljudje prej ali slej odidejo, tudi če imajo radi državo. Zato vprašanje talentov ni ločeno od vprašanja integritete sistema. To velja za univerze, inštitute, startup okolje in javno upravo. Za to je potrebno, da sistem v Sloveniji ne bi več z institucionalno eleganco odstranjeval ljudi, ki bi ga utegnili izboljšati, samo zato, ker spremembe posežejo v interesna omrežja, prinesejo več odgovornosti in več transparentnosti.

Kateri en nasvet bi jim dali, da bodo njihova inovacija enkrat prišla tudi na evropski radar?

Naj svoj projekt od začetka gradijo tako, kot da bo moral preživeti zelo stroga vprašanja. Ne samo: ali je tehnologija dobra? Ampak tudi: komu je namenjena, zakaj je drugačna, kako jo boste zaščitili, kdo jo bo kupil, kako jo boste validirali in zakaj ste prav vi ekipa, ki to lahko izvede. Evropski radar običajno ne opazi le ideje, ampak idejo, ki je že prevedena v verodostojen načrt poti.

In še nekaj: ne razmišljajte premajhno. Če je rešitev res dobra, jo od začetka postavljajte mednarodno. EIC, Horizon in podobni instrumenti niso nagrada za lep opis, ampak za kombinacijo ambicije, odličnosti, izvedljivosti in poguma.

Kje se vidite čez pet let – in kje vidite Slovenijo na inovacijski lestvici EU?

Sama se tudi čez pet let vidim tam, kjer sem v bistvu že celotno svoje zavedanje sebe kot posameznika: na presečišču znanosti, tehnologije, umetnosti, institucij in javnega interesa. Zanima me, kako graditi sisteme, v katerih inovacija ni ločena od odgovornosti in v katerih tehnološki napredek dejansko vodi v boljšo družbo. Zato me poleg konkretnih projektov vedno bolj zanima tudi arhitektura pravil, evalvacije in etičnega upravljanja – ker brez tega ni trajnega razvoja. Brez integritete, brez jasnih pravil in brez odgovornosti tudi najboljše ideje prevečkrat obstanejo na papirju. Brez tega inovacije ostanejo samo slogan.

Za Slovenijo pa si želim, da bi v petih letih naredila premik iz države, ki ima veliko posameznih odličnosti, v državo, ki zna te odličnosti povezati v sistem. To pomeni več sodelovanja med znanostjo in gospodarstvom, več mednarodne odprtosti, več zaupanja v institucije in več poguma pri podpori prebojnim tehnologijam. Če bomo znali povezati znanje, kapital, integriteto in razvojno vizijo, je lahko Slovenija precej višje, kot si danes upa misliti.