Test zvočnika Marshall Stanmore III: Ko se retro šik združi z resnim zvokom

A videz ni vse, kajne? Zato sem ga temeljito preizkusil, da vidim, ali ta sodobna inkarnacija legendarne znamke ponuja več kot le nostalgičen dizajn. Potopimo se v svet Stanmore III in poglejmo, ali je ta zvočnik res vreden svojega imena in tudi zelo visoke cene 400 € (v Big Bangu).

Po videzu izgleda kot mini ojačevalec

Ko sem ga prvič postavil na polico, je takoj postal osrednja točka prostora. Tista teksturirana vinilna prevleka, ikonični Marshallov logotip v zlati barvi in medeninasti kontrolni gumbi – vse to kriči »rock dediščina«. Kontrolna plošča na vrhu je intuitivna in daje občutek trdnosti. Tisti analogni gumbi za glasnost, base in »treble« so res nekaj posebnega v današnji digitalni dobi. Dajejo mi občutek, da imam resnično moč nad zvokom.

Pohvalno je tudi, da so pri Marshallu mislili na trajnost. Ohišje brez PVC-ja in uporaba recikliranih materialov sta korak v pravo smer. Čeprav je na voljo v treh barvah, mi je rjava najbolj »marshallovska« (tudi črna po slikah sodeč deluje solidno). Glede velikosti in teže (čez štiri kilograme) pa je jasno, da Stanmore III ni namenjen potepanju po parkih in kampih. To je domači zvočnik, ki potrebuje svoje mesto. In pravzaprav mi to ustreza – želim si zvočnika, ki bo kraljeval v mojem glasbenem prostoru.

Pod lupo: Kaj skriva notranjost?

Poglejmo pod »havbo«. Stanmore III se ponaša z enim 50-W Class D ojačevalnikom za nizke tone in dvema 15-W Class D ojačevalnikoma za visoke tone. To obeta uravnotežen zvok. Frekvenčni odziv med 45 in 20.000 Hz pokriva večino slušnega spektra.

Žal pa sem bil nekoliko razočaran, ko sem videl, da podpira samo osnovni SBC kodek za Bluetooth. V tem cenovnem razredu bi pričakoval vsaj aptX ali AAC, ki bi lahko izboljšala kakovost brezžičnega prenosa zvoka. Tudi odsotnost Wi-Fi-ja je opazna. To pomeni, da ni možnosti za preprosto povezovanje z večprostorskimi sistemi ali pretakanje glasbe prek Wi-Fi povezave, kar bi lahko ponudilo boljšo kakovost zvoka in stabilnost povezave.

Rojen za rock, a kako se znajde drugje?

Prišel je čas za tisto, kar je najbolj pomembno – zvok. In tukaj Stanmore III pokaže svoje mišice. Nizki toni so res impresivni – globoki, udarni in z dovolj »umfa«, da poženejo ritem skozi telo. Pri rocku in elektronski glasbi resnično blesti. Vendar pa moram priznati, da sem občasno opazil, da so lahko nizki toni malce preveč dominantni, zlasti pri poslušanju v manjšem prostoru ali pri nižjih glasnostih. Na srečo imam tisti analogni gumb za base, s katerim lahko hitro najdem pravo dozo basa.

Srednji toni so bili zame morda največje presenečenje. Včasih se mi je zdelo, da so malce potlačeni, kot bi se vokali in določeni instrumenti borili za svoj prostor pod težo nizkih in visokih tonov. Vendar pa se je to izboljšalo z nekaj igranja z nastavitvami.

Visoki toni so svetli in jasni, z dovolj detajlov, da prinesejo živahnost v zvok. Pri višjih glasnostih pa sem opazil, da lahko postanejo malce ostri, kar morda ne bo všeč vsem. Spet pride prav tisti analogni gumb za treble, ki omogoča fino nastavitev.

Funkcija dinamične glasnosti se mi zdi precej uporabna. Opazil sem, da ohranja relativno uravnotežen zvok ne glede na to, kako glasno ali tiho poslušam. Stereo občutek je zadovoljiv, čeprav ne izjemen. Zvok se lepo razširi po prostoru, vendar ne pričakujte občutka, da instrumenti prihajajo iz vseh kotov sobe.

Na splošno bi rekel, da je Stanmore III zvočnik z značajem. Njegov zvok je energičen in zabaven, odličen za tiste, ki uživajo v rocku, popu in elektronski glasbi. Za ljubitelje bolj niansiranega in nevtralnega zvoka pa bo morda potrebnega nekaj prilagajanja.

Ni prav »brihten«

Povezljivost je precej osnovna, a učinkovita. Bluetooth 5.2 deluje zanesljivo, brez prekinitev, in možnost hkratne povezave dveh naprav je priročna. Žična vhoda (AUX in RCA) sta dobrodošla za priklop starejših naprav.

Aplikacija Marshall Bluetooth je precej preprosta. Omogoča daljinsko upravljanje glasnosti in tonskih nastavitev ter posodobitve programske opreme. Ni nekih naprednih funkcij ali izenačevalnika z več pasovi, kar bi si morda želel. Zdi se, da se Marshall osredotoča na fizične gumbe, kar ima svoj čar, a včasih bi malo več digitalne prilagodljivosti prišlo prav.

Odsotnost Wi-Fi-ja in s tem povezane pametne funkcije (glasovni asistenti, integracija s pretočnimi platformami prek Wi-Fi) je v tem cenovnem razredu precejšnja pomanjkljivost. Če iščete »pameten« zvočnik, boste morali pogledati drugam. Stanmore III je osredotočen na eno stvar: predvajanje glasbe z dobrim zvokom in stilom.

Katera rock’n’roll zvezda še igra v tem rangu?

V tem cenovnem razredu je kar nekaj tekmecev. Sonos Five ponuja odlično kakovost zvoka in brezhibno Wi-Fi povezljivost, vendar nima Bluetootha. JBL Xtreme 4 je bolj prenosljiv in odporen na vremenske vplive. Audio Pro C10 MkII ponuja več možnosti povezljivosti. Bowers & Wilkins Formation Wedge je v svojem razredu, a tudi precej dražji.

Stanmore III se tukaj postavi kot zvočnik za tiste, ki jim je videz prav tako pomemben kot zvok in ki ne potrebujejo nujno vseh najnovejših pametnih funkcij. Njegova unikatna estetika in energičen zvok ga ločita od bolj »nevtralnih« konkurentov.

Za ljubitelje stila z dobrim posluhom

Po dobrih dveh tednih druženja z Marshall Stanmore III lahko rečem, da je to zvočnik z močno osebnostjo. Njegov retro dizajn je brezčasen in bo zagotovo pritegnil poglede. Zvok je energičen in zabaven, odličen za tiste, ki uživajo v glasbi z močnim ritmom. Vendar pa ima tudi svoje pomanjkljivosti, predvsem glede povezljivosti in naprednih funkcij, ki bi jih glede na ceno morda pričakovali.

Če iščete zvočnik, ki bo izgledal odlično in zvenel dovolj dobro za sproščeno poslušanje doma, je Marshall Stanmore III vsekakor vreden razmisleka. Če pa so vam pomembne najnovejše tehnologije, prenosljivost ali popolnoma nevtralen zvok, boste morda morali pogledati drugam.

Oglejte si še test slušalk Marshall Major V.