Slušni aparati, ki berejo naše misli

Če se soočate s težavami s sluhom, je včasih v hrupnih množicah težko izluščiti specifičnega govorca. Si predstavljate, da bi imeli sistem, ki izolira zvok, na katerega se osredotočite? Verjetno bi pomagalo, kajne? Seveda, tisti, ki težav s sluhom nimamo, si niti ne moremo predstavljati, kako je, če nimamo razvitega t. i. “cocktail-party efekta”, ki nam pomaga, da kljub šteilnim zvokom in hrupu še vedno uspemo slišati recimo prijatelja v množici v nekem baru ali klubu. Tisti, ki pa imajo težave s sluhom in uporabljajo slušne aparate, imajo velike frustracije, ko se soočajo s takšnimi in podobnimi situacijami.

Transformativni sistem, ki lahko prepozna, koga točno želimo poslušati, bi na tem mestu odigral pomembno vlogo in ima seveda velik potencial za vse zgoraj naštete primere. Za to, da sistem razume namen poslušalca, uporablja elektrode, ki so postavljene na avditorni korteks, sekcijo možganov (takoj znotraj ušesa), ki procesira zvok. Ko se možgani fokusirajo na vsak zvok posebej, dotični kortekst generira specifičen električni zapis za vsakega od govorcev. To bi vsekakor pomembno doprineslo k lažjemu sodelovanju ljudi, ki uporabljajo slušne aparate – v pogovorih, kjer je vključenih več ljudi, ali pa kjer se meša več zvokov iz ozadja.

Sistem stestirali 3 pacienti

Sistem, ki je bil prvič opisan v znanstveni reviji Science Advances, so razvili na Univerzi Kolumbija, preizkusili pa so ga trije pacienti, ki so prestali operacijo sluha na kliniki v New Yorku. Vsadili so jim elektrode kot način zdravljenja epilepsije, kar pomeni, da so lahko raziskovalci spremljali dogajanje v možganih. Sodelujoči v raziskavi so poslušali posnetek štirih različnih ljudi, ki so govorili istočasno, na trenutke tudi vsak posamično. Med predvajanjem avdio posnetka so raziskovalci zaustavili predvajanje in spraševali udeležence, naj ponovijo zadnji stavek. Glede na rezultate jim je to uspelo v 91 %.

Kljub dobremu rezultatu ostaja veliko vprašanje implementacije sistema – za vstavljanje elektrod je namreč potrebna operacija na možganih. Raziskovalci so ravno zato razmišljali, ali obstaja še kakšen drugačen način, kako uporabiti sistem in ugotovili, da bi lahko senzorje vstavili v ali nad uho, kar pomeni, da bi sistem v končni fazi bil del slušnega aparata (je pa res, da bi bila natančnost naprave manjša). Strokovnjaki še pravijo, da bi lahko novi slušni sistem uporabljali tudi ostali ljudje, za katere ni nujno, da imajo težave s sluhom.

Naslednja težava, ki se je pojavila v fazi testiranja, je bila časovna zakasnitev. Gre sicer zgolj za vprašanje nekaj sekund, ampak to v pogovoru lahko pomeni pomembne informacije ali stavke, zaradi katerih izgubimo stik s pogovorom. Nima Megarani, ki je soavtor znanstvenega članka, razlaga, da sistem deluje na tak način, da dalj časa kot posluša, bolj natančen postane. Sam še dodaja, da je dotična tehnologija še v začetni fazi razvoja, in da bi tak sistem lahko bil na voljo v roku petih let.