“Trine 2”, pustolovščina se nadaljuje

Igra “Trine” neodvisnega finskega studia Frozenbyte je bila eno lepših presenečenj leta 2009. Šlo je za relativno preprosto, a simpatično ploščadno igro, v kateri je moral igralec poleg prstov pogosto zaposliti tudi svoje sive celice. Namreč niso bili redki primeri, ko je bilo potrebno rešiti tudi kak miselni oreh. Igra je sprva izšla za osebne računalnike, kasneje pa so jo zaradi dobrega sprejema predelali in ponudili še na Playstation Networku ter tudi za Mac OS X in leta 2011 še za Linux.

Konec leta 2011 je izšlo nadaljevanje, ki so ga igralci prvega dela že napeto pričakovali vse od napovedi. Založil pa ga je japonski založnik Atlus. Je “Trine 2″ upravičil pričakovanja in je tako dostojen naslednik predhodnika? Po prvih vtisih vsekakor.

Igra nudi še več zabavnih fizikalnih miselnih orehov kot prvi del, ima izboljšano grafično podobo in dodano večigralnost. Še posebej v oči pade čudovita, stilsko dovršena grafika, z močnim občutkom avtorjev za podrobnosti. Tako je igra tudi paša za oči in ne le prijetna za igranje. Kar se tiče slednjega, imamo tako kot v prvem delu zopet na voljo tri like, in sicer čarovnika (Amadeus), zmikavtko (Zoya) in viteza (Pontius). Vsak od njih ima seveda samosvoje lastnosti, zaradi katerih je igranje z vsakim precej drugačno, kar po dokončanju igre kar samo od sebe vodi k ponovnem preigravanju z drugim likom. Čarovnik tako lahko prikliče ploščadi in bloke, zmikavtka uporablja lok in lahko izstreljuje kljuko za prijemanje, vitez pa se zanaša predvsem na svoj oklep ter meč in ščit. Ena izmed samosvojih lastnosti igre je tudi prosto menjavanje lika med igranjem. Tako lahko igralec po želji kadarkoli preklopi na drug lik, kar pride prav predvsem pri nekaterih preprekah ali ugankah, ki so rešljive le z enim od likov. V večini pa imajo uganke več možnih rešitev, kar naredi igro še posebej privlačno in odprto. Tistim, ki raje igrajo v družbi kot sami, pa bo dogajalo večigralstvo, ki dovoljuje sočasno igranje do treh igralcev, bodisi prek lokalne mreže ali preko spleta. Na ta način igra postane tudi nekoliko lažja, saj se potem igralci lahko skupaj lotijo reševanja miselnih orehov ali premagovanja preprek.

Kot negativno plat igre pa gre izpostaviti predvsem prelahke šefovske boje v primerjavi s težavnostjo preostale igre. Direktorji so sicer grafično impresivni, a izziv, ki ga nudijo, navadno nekako ni v skladu z njihovim impresivnim videzom.

Igro je moč kupiti na uradni strani avtorjev ali na Steamu, in sicer že za relativno ugodnih 12,99 eur. Na uradni strani igre je na voljo tudi zbirateljska različica, ki je sicer nekoliko dražja, a poleg igre kupec dobi še soundtrack z glasbo iz igre in pa artbook v digitalni obliki. Lahko pa igro pred nakupom tudi preizkusite, saj je na voljo tudi preizkusna različica. Vsi ljubitelji akcijskih ploščadnih iger z dodatkom miselnih orehov in čudovite grafike ji vsekakor dajte priložnost. Čeprav obstaja nevarnost, da vam bo za tem tako prirasla k srcu, da je ne boste hoteli nehati igrati. S čimer pa ni nič narobe, saj nudi svojevrstno igralno izkušnjo in bi jo bilo škoda zamuditi, še posebej glede na njeno res ugodno ceno.