Test ASUS Zenbook A14 – lahek kot pero, močan kot bikec

Qualcommovo vizijo o računalniški prevladi sem prvič testiral s prenosnikom Vivobook S 15. Takrat so izpolnili obljubo o odlični bateriji, saj si vtičnico potreboval dolgo po zaključenem delovniku. Morda tudi dveh, če si bil res skromen z uporabo. Ampak to je bilo še preden sta tudi AMD in Intel dala poudarek na učinkovitost in se skorajda izenačila z rezultati prenosnikov Qualcomm.

Povrh pa še niso bili odkriti pri tem, kako pereča težava je združljivost oziroma kako nepripravljeni so bili razvijalci najbolj uporabljanih programov in iger. Zmogljivostni testi so pokazali, da je moči dovolj, le uporabiti je nisi mogel.

Je tokrat drugače? Se je združljivost izboljšala? Lahko prenosnik uporabiš za resno delo ali si še vedno primoran kupiti x86 (AMD, Intel) prenosni računalnik?

ASUS Zenbook A14 cena in specifikacije

Cena jim ne dela uslug. V Sloveniji boste morali za Snapdragon X Elite, 32 GB RAM-a in 1 TB prostora plačati okoli 1800 €  (Anni).

Pri nemških in avstrijskih kolegih je cena za približno 400 € nižja.

Če prenosnik kupite do 31. 3. 2025 boste dobili brezplačno podaljšanje garancije za dodatno leto (skupno 3 leta). Za podaljšanje garancije morate ASUS Zenbook A14 registrirati na uradni ASUS spletni strani do 15. 4. 2025.

Procesor	Snapdragon X Elite X1E78100
Grafika	Adreno X185
Zaslon	14-palčni OLED, 2K (1920 x 1080), 60 Hz, 600 nit
RAM	32 GB LPDDR5 8488 MT/s
Pogon	1 TB SSD NVMe Micron 2500
Povezljivost	Wi-Fi 7, Bluetooth 5.4
Baterija	70 Wh, 90-W USB-C polnilnik
Teža	980 g
Priključki	2x USB-C (USB4), 1x HDMI 2.1, avdio priključek, 1x USB-A 3.2 gen2

ASUS Zenbook A14 – tehtnica pokaže manj kot kilogram

980 gramov in 70-Wh baterija? Imaš mojo pozornost. Nisi žrtvoval števila priključkov? Denarnica se počasi odpira.

Vse okoli novega prenosnika ASUS Zenbook A14 se vrti okoli lahkotnosti in kompaktnosti. To je, vsaj po mojem mnenju, večji razlog za nakup kot čip Snapdragon X Elite. Pri ASUS Zenbook Duo se moraš potruditi, da ga dvigneš z eno roko. Če boš isto moč uporabil pri dvigovanju Zenbooka A14, ga boš zalučal v zrak, pa čeprav je razlika le nekaj sto gramov.

Jasno, da ni edini prenosnik, ki tehta manj kot kilogram, ampak prav vedno je zanimivo, kako so se lotili tega hujšanja. Še posebej, če se niso odločili za najbolj enostavno rešitev z zmanjšanjem kapacitete baterije.

Tako kot pri drugih Zenbookih so tudi tu uporabili posebno zlitino »ceraluminium (mešanica aluminija, magnezija in keramike), ki je močnejša od običajnega aluminija. Tokrat je celoten prenosnik (in ne samo pokrov zaslona) prežet s tem lahkim in trpežnim materialom.

Lahkotnost pa ne pomeni, da daje računalnik cenen občutek, tako kot zajetnost ne pomeni, da je računalnik izdelan bolj kakovostno. Z njim si lahko tako grob, kakor želiš. Zvijal sem ga, pritiskal na sredino tipkovnice, ampak Zenbook se ni dal. Na tipkovnici je prisotnega malce upogibanja, kar pa v bistvu velja za skoraj vse prenosnike.

Občutek, ko s prsti drsiš po ohišju, je podoben kot pri domačem keramičnem pultu z bolj grobo teksturo. Ne bom rekel, da je to hudo premijski občutek, je pa prijetnejši kot pa pri plastiki. Ceraluminium naj bi bil odporen na praske, zato bi se moral dobro starati.

Kričečih elementov na srečo ni. Imamo nalepke, ki jih računalnik mora imeti, da zadovolji partnerje (Qualcomm), in logotipe (nad tipko Delete) ter napise (ime računalnika na pokrovu) za prepoznavo. Zraven puščičnih tipk je še tipka Copilot, ker ASUS Zenbook A14 sodi v »posebno« kategorijo Copilot+ računalnikov, čeprav je v praksi (za zdaj) to bolj prazna oznaka.

Zaslon, tipkovnica in sledilna ploščica

Uradno je ASUS pripravil dve barvi. Sivo, ki sem jo dobil, in bež, ki pa je vsaj pri naših prodajalcih še nisem opazil. Barva testnega modela je zelo prijetna na pogled in dobro nasprotuje madežem. Večino časa sem ga nosil brez torbice (priložena v škatli) in sem mislil, da bom moral vsaj pokrov zaslona redno čistiti. V dveh tednih uporabe sem to storil enkrat – in še to zaradi fotografiranja pred objavo.

Zaslon (14 palcev) je morda njegova ahilova tetiva. Če ga gledaš izolirano, ne da bi gledal konkurenčne zaslone, se ne boš pritoževal nad OLED zaslonom z 2K (1920 x 1200) ločljivostjo in 60-Hz osveževanjem. Morda bi se obregnil ob frekvenco osveževanja, a je ta za pisarniško delo zadostna. Priznam pa, da je prehod iz 120 ali 144-Hz zaslona na 60 Hz na začetku boleč.

Obstajala naj bi tudi različica s 120-Hz osveževanjem in 3K ločljivostjo. Nisem je našel in tudi raje nočem vedeti, koliko bi me dodatno stala.

OLED panel je odličen. Črne so globoke, kontrasti so dobri in tudi ostale barve so v skladu s tem, kar pričakujem od 100 % pokritosti barvnega razpona DCI-P3.

Tečaji zaslona dovoljujejo do 150-stopinjski naklon. Če ste vajeni, da se zaslon zloži do 180°, vas bo to motilo, sicer pa ne. Razlog za to je zelo očiten. Reže, skozi katere piha vroč zrak, so takoj pod zaslonom. Če bi se zaslon lahko čisto sploščil, bi jih prekril, vroč zrak pa bi pihal neposredno v zaslon. Raje imam manjši kot nagiba, kot pokvarjen zaslon.

Zaslon ne podpira dotikov, kar je še ena lastnost, ki jo boste morda pogrešali. Po drugi strani pa vam vsaj ne bo potrebno redno čistiti zaslona zaradi madežev prstnih odtisov, ki se hitro pokažejo na zaslonu s sijajem.

Tipkovnica je prijetna za tipkanje. Hod tipk je soliden (1,3 mm), so polne velikosti, razmak med njimi je dovoljšen, da ni preveč nenačrtovanih pritiskov. Pod svetlobo so vidni oljni madeži prstnih odtisov, zato boste morali vsake toliko časa prijeti za krpo.

Sledilna ploščica je ogromna, razširila se je vse do tipke “space”, zato med tipkanjem tudi občasno zazna dlan. Uporabiš lahko hitre bližnjice (nastaviš v nastavitvah). Je odzivna, drsanje po njej pa prijetno.

Kamera (2MP) je FHD s podporo za Windows Hello. Čitalca prstnih odtisov ni.

Priključki so standardni: 2x USB-C, 1x USB-A 3.2 Gen2, HDMI 2.1 in avdio priključek. Spet lahko rečem, da bi bilo bolje, če bi bila vhoda USB-C vsak na svoji strani. Tako bi imel uporabnik izbiro, na kateri strani bo prenosnik polnil, pa tudi vse ne bi bilo tako nagneteno.

Moči je več kot dovolj, ampak kje jo lahko uporabiš?

Vsi proizvajalci čipov bi morali iti na predavanje, kako poimenovati svoje čipe, ne da bi uporabnik za razumevanje potreboval magisterij. Snapdragon X Elite, ki je vgrajen v Zenbook A14, je del krovne linije. Ni pa najmočnejši v tej liniji. Kako jih ločiš? Seveda po nizu številk, ki si jih je težko zapomniti.

Snapdragon X Elite X1E78100 je najšibkejši med brati. Močnejša sta X1E80100 in X1E84100, ki pa nista na voljo v tej liniji prenosnikov. ASUS Zenbook A14 je na voljo tudi s cenejšimi in manj zmogljivimi čipi Snapdragon X (X126100) in X Plus (X1P42100), če jih boste uspeli najti pri prodajalcih.

Snapdragon X Elite X1E78100 ima 12 jeder in 12 niti z možnostjo črpanja moči do 50 W. Integrirana grafična kartica je Adreno X185, RAM-a je 32 GB (LPDDR5 8500 MT/s), disk SSD Micron 2500 pa ima kapaciteto 1 TB in pričakovane hitrosti. Slednji je tudi edina komponenta, ki jo lahko nadgradite sami. Le odvijačiti morate nekaj vijakov in SSD se nahaja neposredno nad baterijo in pod ventilatorjem.

Črpanje moči si lahko nastavite v nastavitvah. Za nesporno zmogljivost uporabite načina Full Speed in Performance, razlika med njima je le kakšen odstotek. Večino časa ga boste uporabljali v standardnem načinu, v katerem se ventilatorji niti ne sprožijo, poraba pa je 30 W. Za gledanje filmov in brskanje po spletu pa lahko uporabite tudi tihi (Whisper) način, ki je pri 15 W tudi najbolj varčen. Ventilatorji se pri polni obremenitvi hitro oglasijo, niso pa moteči. Hrup sem izmeril v razponu 40-45 decibelov.

Naredil sem niz vseh standardnih testov zmogljivosti, učinkovitosti in produktivnosti. Presenečen sem bil predvsem, kako izenačena je zmogljivost pri napajanju iz vtičnice in baterije – rezultati so skoraj identični.

• CrystalDiskMark: 6991 MB/s (branje), 6103 MB/s (zapisovanje)
• 3DMark: 2148 (Steel Nomad Light), 1930 (Time Spy), 28782 (Night Raid)
• Cinebench R24: 106 (enojedrni), 874 (večjedrni)
• GeekBench 6: 2417 (enojedrni), 14219 (večjedrni), 20802 (GPU)

Za naloge, za katere je namenjen, je povsem dovolj zmogljiv, ne moreš pa spregledati, da AMD in Intel (in Apple) ponujata več za isto ali nižjo ceno.

Igra Shadow of the Tomb Raider je v povprečju dosegla 35-40 fps-jev pri nizkih nastavitvah in 1080p ločljivosti, The Witcher 3 prav tako. Preizkusil sem še igro Genshin Impact, ker so drugi kolegi novinarji imeli težave z njenim zagonom. Igra deluje brez težav pri visokih nastavitvah (kar ni velik dosežek), kar pomeni, da je vmes prišla posodobitev, ki je popravila težavo z nezdružljivostjo.

Snapdragon privzeto podpira AMD-jevo tehnologijo FSR (FidelityFX Super Resolution), s katero si lahko pri določenih (podprtih) igrah umetno dvignete število sličic na sprejemljivo raven. Qualcomm ima enakovredno tehnologijo, ki se imenuje Game Super Resolution, vendar še ni široko podprta med razvijalci iger.

Torej, je nezdružljivost še vedno problematična? Ne tako kot pred enim letom. Delujejo vsi Adobe in Microsoft programi. Tudi programi, ki uradno niso na listi združljivosti, lahko delujejo z emulacijo x86 okolja (Prism) – tako kot doslej.

Pri igrah je podobno. Nekatere delajo brez težav, druge se niti ne zaženejo (Black Myth Wukong). Bolj kot običajni uporabniki so imeli težave z novo arhitekturo poslovni uporabniki. Težko preverim, ali se je situacija spremenila. Najbolje, da vprašate IT oddelek podjetja, ali so Snapdragon računalniki že primerni za poslovno okolje.

Delno si lahko pomagate z nekaterimi spletnimi stranmi, ki hranijo sezname, katere aplikacije in igre delujejo na čipu Snapdragon. Ne morem pa jamčiti, da je seznam aktualen.

In to je tudi prednost x86 arhitekture. Če kupuješ računalnik s čipom AMD ali Intel, ti ni treba raziskovati, ali bodo vsi programi in igre delali. Pri Snapdragonu pa te lahko to pošteno kaznuje, če po nakupu ugotoviš, da ga ne moreš uporabljati za svoje primarne naloge.

Baterija odlična, umetna inteligenca večinoma neopazna

ASUS Zenbook A14 pa zaključi s pozitivno noto. Baterija, ki je zaščitni znak Qualcommovih računalnikov, je odlična. Za čisto osnovno pisarniško delo baterija zadošča za skoraj dva polna delavnika (okoli 14-15 ur), pri multimediji do 12 ur, za bolj zahtevno igranje iger pa maksimalno do 2 uri.

Zaostanek x86 konkurence je sicer zelo majhen, pri bolj obremenjujočih nalogah skoraj ničeln.

ASUS Zenbook A14 je Copilot+ računalnik, kar pomeni, da ga od drugih ločijo tudi funkcije umetne inteligence (UI). Spet pa ne morem reči, da je to lastnost, zaradi katere se bodo prenosniki prodajali kot vroče žemljice.

V Slikarju lahko z besedilnimi pozivi ustvariš delno spodobno sliko iz grobega osnutka. Orodje deluje, ampak ne vidim dodane vrednosti – ne za običajnega uporabnika, sploh pa ne za izkušenega oblikovalca.

Med klici UI skrbi za zameglitev ozadja, lepotne filtre in fiksiranje oči v smeri kamere (kot da bi bral teleprompter). Nič od tega ne zahteva pretirane računske moči in vse to je bilo izvedljivo že samo s čipom in ne z ločenim nevronskim procesorjem (NPU). Vklopiš lahko tudi podnapise v živo, ki se pojavijo, ko gledaš posnetke. Delujejo dobro, so uporabni, le včasih se pojavi kakšna slovnična napaka.

Pod UI orodja se uvršča tudi zaznavanje naše prisotnosti in samodejni vklop/izklop zaslona. ASUS je dodal še program StoryCube za boljšo organizacijo fotografij iz različnih virov.

ASUS Zenbook A14 – dober prenosnik brez presežkov

ASUS je svoj del naloge opravil dobro. Izdelali so lahek, trpežen in lep prenosnik, ki ga je užitek uporabljati doma ali na poti. Zavira ga predvsem arhitektura, na kateri sloni. Snapdragon X Elite je v redu čip z izvrstno učinkovitostjo in dovoljšno zmogljivostjo. Težava je še vedno v združljivosti in nezaupanju v novo arhitekturo. Pri AMD-ju in Intelu se ni treba spraševati, ali bo vse delalo ali ne.

Potem pa pridemo do cene, kjer Zenbook A14 ni skromen. Najdem kar nekaj enakovrednih prenosnikov s skromnejšo ceno. Da ne omenim dejstva, da imajo bližnji sosedje enak računalnik na voljo za 400 € manj.

Qualcomm mora vztrajati in še naprej piliti svoje čipe. Na prvem mestu pa prepričati razvijalce, da imajo dolgoletne načrte z ARM arhitekturo, zato da bom morda že naslednjič lahko rekel, da združljivost ni ovira.