S 3D printerji vam ustvarijo, kar želite
S pomočjo tehnologije 3D printanja lahko ustvarimo duplikat kosa. 3D printanje je postopek izdelave trirazsežnih delov praktično katere koli oblike iz digitalnega modela. Doseže se z uporabo aditivnega postopka, pri katerem se v različnih oblikah nalagajo zaporedne plasti materiala. Od tradicionalnih proizvodnih tehnik se razlikuje v tem, da se pri klasičnih metodah večinoma uporablja odstranjevanje materiala z rezanjem, struženjem ali vrtanjem, v tem primeru pa gre za obraten postopek. Pri 3D printanju material dodajamo, kar pomeni da je odpadnega materiala bistveno manj, poleg tega pa so deli narejeni hitreje.
3D tiskalnik lahko za printanje uporablja veliko različnih materialov (npr. guma, plastika, prah, smola, poliuretanski materiali, kovine in podobno), izbira pa je odvisna od zmogljivosti in tipa 3D tiskalnika. V splošnem se materiali po plasteh nanašajo na različne načine.
Poznamo več tehnologij 3D printanja, najbolj pogosto uporabljene pa so:
- FFF (Fused Filament Fabrication)
- Fotopolimerizacija (SLA, DLP)
- Laserska tehnologija (SLS, SLM)
- MJ (Material Jetting)
- DED (Direct Energy Deposition)
- LOM (Laminated Object Manufacturing)
FFF
Najbolj razširjena metoda za široko paleto uporabnikov. 3D printer v glavo vleče filament, kjer ga topi in preko šobe nanaša na delovno površino, kjer se ohladi in strdi. S premiki glave in določenimi koordinatami tako nastane končni izdelek.
Fotopolimerizacija
Najbolj pogosti sta SLA (Stereolithography) in DLP (Digital Light Processing). SLA predstavlja prvo tehnologijo 3D printanja v zgodovini. Leta 1986 jo je izumil Chuck Hull. Vir svetlobe s pomočjo ogledal na X in Y osi prodre skozi posodo s smolo, ki jo selektivno strjuje po plasteh. SLA je nekoliko bolj natančna metoda, saj z uporabo laserja deluje bolj točkovno, s čimer je primernejša za izdelavo manjših kosov, medtem ko DLP uporablja projektor, ki ima širši snop svetlobe. Na tak način kos sicer izdela hitreje, vendar ne s tolikšno natančnostjo, zato se ta metoda uporablja za izdelavo večjih kosov.
Laserska tehnologija
Pri tovrstni tehnologiji se za material uporablja prašek, ki ga laser nanaša po posameznih slojih. Ko je prah izpostavljen laserskemu snopu, se temperatura na tem mestu dvigne nad temperaturo kristalizacije, kar spoji sloje. V ta segment spadata metodi SLS (Selective Laser Sintering), ki je namenjena printanju izdelkov iz plastike ter SLM (Selective Laser Melting), ki se uporablja za printanje kovinskih kosov.
MJ
Deluje na podoben način kot standardni brizgalni tiskalnik, le da se namesto ene plasti naenkrat nanaša več slojev hkrati, ki jih sproti utrjuje UV svetloba. Postopek je tako hitrejši ob enaki kvaliteti izdelka.
DED
Gre za lasersko navarjanje materiala za končne kovinske izdelke. Velikokrat se uporabi za popravilo obstoječih kosov ter izboljšanje mehanskih in funkcionalnih lastnosti. Vsekakor je prednost ta, da lahko sprintane kose obdelamo s klasičnimi metodami, s čimer močno znižamo stroške in proizvedemo precej manj odpadnega materiala.
LOM
Kratica pomeni nalaganje laminiranih plasti. Plasti se napnejo čez predhodni sloj, kjer se s pomočjo obojestransko lepljive folije in grelnega valja, ki pritisne nanje, zlepijo med seboj. Dokončno in bolj gladko obliko dobijo z lasersko obdelavo, ki odstrani odvečni material. Prednost te tehnologije je hitrost izdelave, slabost pa, da je težje izdelati zelo tanke stene modela.
Katero torej izbrati?
Vsak ima svoje potrebe, zato mora izbiro tehnologije prilagoditi njim. Vsekakor ima vsaka tehnologija določene prednosti in omejitve, vendar vedno obstaja optimalna rešitev. Tehnologija 3D printanja se zelo hitro razvija in omogoča uporabnikom vse več ugodnih rešitev na učinkovit način.
V kolikor vas zanima še kakšna podrobnost, obiščite spletno stran www.3way.si. (P.R.)
Prijavi napako v članku