Kako EU gradi trdnjavo neodvisnosti v senci Silicijeve doline?

Od avgusta lani uporabljam Linux, že nekaj let se ne zanašam na Googlovo trgovino za aplikacije (ker je moj Huawei telefon ne podpira), ravnokar preizkušam tudi ProtonMail kot alternativo za Gmail in Outlook. To so moji preizkusi (Linux je na primer iz preizkusa postal moj primarni operacijski sistem), da se ločim od Američanov in ostalih velesil, ki se lahko kadarkoli odločijo spremeniti svoje pogoje uporabe in sem pri tem nemočen.

Vedno znova me preseneti, kako malo je evropske digitalne infrastrukture. Plačujem s kartico, ki jo poganja ameriško podjetje. Pišem dokumente v programih, ki so razviti zunaj Evrope. Komuniciram prek aplikacij, katerih strežniki so pogosto na drugi strani Atlantika. To ni naključje, ampak rezultat desetletij tehnološkega razvoja, v katerem Evropa ni bila vodilna sila.

V zadnjih nekaj letih, še posebej pa v zadnjem letu, pa se to spreminja. Evropska unija je začela sistematično graditi alternative, ki bi zmanjšale odvisnost od ameriških in drugih globalnih tehnoloških igralcev. Ne gre za en sam projekt ali eno strategijo, temveč za širši premik, ki ga pogosto označujemo kot digitalno suverenost.

Kateri projektu so že v teku, kje so največji izzivi?

Zakaj Evropa sploh govori o samostojnosti

Ko gledam širšo sliko, je jasno, da razlog ni zgolj tehnološki. Gre za kombinacijo geopolitike, ekonomije in varnosti. Evropa je desetletja gradila svojo digitalno infrastrukturo na ameriških rešitvah, od operacijskih sistemov do oblačnih storitev. To samo po sebi ni problem, dokler se svet ne začne spreminjati.

Danes pa je vse bolj očitno, da digitalna odvisnost pomeni tudi izgubo nadzora. Evropski podatki pogosto zapustijo območje, ki ga lahko nadzira EU, kar odpira vprašanja o varnosti, nadzoru in zasebnosti.

Če to prevedem v bolj praktičen jezik, ko plačam s kartico ali uporabljam določeno aplikacijo, podatki o tem, kaj počnem, pogosto niso več pod evropskim nadzorom. To pa postaja strateški problem, ne le tehnični.

Konec monopola Vise in Mastercarda?

Jedro te preobrazbe tiči v spoznanju, da kdor nadzoruje podatke in plačilne tokove, nadzoruje usodo državljanov. Dolga leta smo bili ujeti v primež korporacij, kot sta Visa in Mastercard. Vsaka transakcija, ki jo opravi Evropejec, potuje skozi ameriška vozlišča, kar ne pomeni le odliva provizij, temveč tudi strateško ranljivost.

Če bi se geopolitični odnosi še bolj zaostrili, bi lahko tuj subjekt teoretično paraliziral evropsko gospodarstvo z enim samim klikom. Zato je projekt Wero, ki ga poganja Evropska plačilna pobuda, letos dosegel svojo ključno prelomnico.

Gledam, kako se v Belgiji, Franciji in Nemčiji ta sistem že vsesplošno uporablja za takojšnja plačila med posamezniki, zdaj pa se hitro širi v trgovine in e-trgovino. Z integracijo nizozemskega sistema iDEAL je Wero postal resen evropski igralec, ki zagotavlja, da denar ostane znotraj evropskega bančnega ekosistema, ne da bi pri tem zapustil naše meje.

Kar se mi zdi zanimivo, je, da Wero ni zgrajen od začetka, ampak temelji na obstoječi infrastrukturi SEPA instantnih plačil. To pomeni, da Evropa ne poskuša izumiti nove tehnologije, ampak optimizirati tisto, kar že ima. Iz vidika hitrosti je to dobro, ker pomeni, da na alternativo ne bomo čakali več let.

Hkrati obstaja še pobuda EuroPA, ki povezuje nacionalne sisteme, kot so Bizum, iDEAL ali MB Way, v enoten evropski ekosistem. To je pomemben korak, saj je bila fragmentacija ena največjih slabosti evropskih rešitev.

Evropa ne poskuša nujno »zamenjati« Vise ali Mastercard, ampak ustvariti alternativo, ki bi delovala znotraj njenega pravnega in ekonomskega prostora. Ali bo to uspelo, pa je še odprto vprašanje.

 Za digitalni evro ste zagotovo že slišali

Drugi pomemben projekt je digitalni evro. Gre za pobudo Evropske centralne banke, ki želi ustvariti digitalno obliko centralnobančnega denarja.

Na prvi pogled se zdi to podobno kriptovalutam, vendar je v resnici precej drugače. Digitalni evro bi bil neposredno podprt s strani centralne banke, kar pomeni večjo stabilnost in nadzor.

Kar me pri tem projektu najbolj zanima, je njegova vloga v širšem ekosistemu. Digitalni evro ni le nova oblika denarja, ampak tudi platforma, ki bi lahko nadomestila del funkcionalnosti kartičnih sistemov.

Če bi bil uspešno implementiran, bi lahko Evropa dobila lasten plačilni sistem, ki bi deloval neodvisno od ameriških podjetij. Vendar pa je implementacija kompleksna in politično občutljiva, zato napredek ni hiter.

Evropska digitalna identiteta (eIDAS 2.0) bo do konca tega leta postala obvezna v obliki digitalnih denarnic, ki jih bodo morale izdati vse države članice. To bo omogočilo, da se državljani po vsej uniji identificirajo, podpisujejo dokumente in dostopajo do storitev brez pomoči Googlovih ali Applovih prijavnih gumbov.

Linux in odprtokodne alternative za Microsoft

Če hočeš postati samostojen, se moraš najprej »znebiti« Microsofta. Windows in Office sta po vsej verjetnosti najbolj razširjena produkta, tako v gospodinjstvih, še posebej pa v javnih ustanovah in ostalih delovnih okoljih. Ampak že zdaj se dogajajo spremembe.

Nekatere evropske institucije in države se odločajo za prehod na odprtokodne rešitve, kot so Linux in platforme, kot je Nextcloud. To ni enoten projekt na ravni EU, ampak bolj skupek lokalnih iniciativ. Nemška zvezna dežela Schleswig-Holstein in nekatere avstrijske institucije so na primer začele opuščati Microsoftove rešitve in jih zamenjale za Linux in LibreOffice.

Njihov uspeh je sprožil plaz. Evropska komisija je pred kratkim podelila velike pogodbe za suverene oblačne storitve konzorcijem, ki jih vodijo podjetja, kot so OVHCloud, Scaleway in nemški STACKIT.

Cilj je jasen: evropski javni podatki ne smejo več gostovati na strežnikih podjetij, ki so zavezana ameriškemu zakonu Cloud Act, ki ameriškim oblastem omogoča vpogled v podatke ne glede na to, kje na svetu se nahajajo.

Alternativa za WhatsApp in komunikacijska suverenost

Komunikacijske platforme so še en primer, kjer je Evropa močno odvisna od tujih podjetij. WhatsApp, Messenger in podobne aplikacije so globalno dominantne, evropskih alternativ pa skoraj ni.

Kljub temu obstajajo poskusi. Eden od pristopov temelji na odprtih standardih, kot je Matrix, ki sem ga na hitro omenil kot alternativa za Discord, in ki omogoča decentralizirano komunikacijo. Ta model pomeni, da uporabniki niso vezani na enega ponudnika, ampak lahko uporabljajo različne strežnike znotraj istega omrežja.

Belgijska vlada je bila med prvimi, ki je svojo interno komunikacijo v celoti preselila na ta decentraliziran standard. Za razliko od WhatsAppa, kjer ste zaprti v njihov ograjen vrt, Matrix omogoča interoperabilnost. To pomeni, da lahko različne evropske institucije in celo državljani komunicirajo preko različnih ponudnikov, ki vsi govorijo isti jezik, ne da bi katero koli podjetje imelo monopol nad celotnim omrežjem. Element, kot najbolj znana aplikacija na tem protokolu, postaja evropski odgovor na vprašanje varnega in suverenega sporočanja, ki ga ne more ugasniti nobena tuja sila.

Evropske institucije in nekatere države eksperimentirajo tudi z lastnimi komunikacijskimi platformami za javno upravo. Namen teh projektov je predvsem zaščita občutljivih podatkov, ne pa nujno konkuriranje komercialnim aplikacijam.

Največja težava storitve Matrix (in Element) je enostavnost uporabe. Slednja ni enaka WhatsAppu, kjer aplikacijo samo namestiš, povežeš svojo številko in že komuniciraš z drugimi. Vseeno je več dela za prvotno vzpostavitev, kar bi lahko odvrnilo povsem običajnega uporabnika.

Za Office imamo kar nekaj alternativ

Podobno velja za pisarniška orodja. Microsoft Office je de facto standard, vendar Evropa poskuša razviti alternative.

Nextcloud Hub je ena izmed zanimivejših rešitev, saj združuje dokumente, komunikacijo in sodelovanje v eni platformi. Poleg tega obstajajo projekti, kot je Euro-Office (združuje podjetja Nextcloud, IONOS, OnlyOffice), ki želijo ustvariti popolnoma evropski ekosistem za pisarniško delo, ki bi temeljil na odprtih standardih.

Vidim, kako evropska podjetja, ki se bojijo industrijskega vohunjenja, počasi prehajajo na te rešitve. Ne gre le za to, da so brezplačne ali cenejše (pogosto sploh niso) temveč za to, da podjetja končno vedo, kje so njihovi podatki in kdo ima ključe za šifriranje.

Kar opažam pri teh projektih, je, da niso nujno slabši od obstoječih rešitev. Problem je bolj v ekosistemu in navadah uporabnikov.

Oblak in podatkovna infrastruktura

Čeprav se o tem manj govori, je oblak verjetno najpomembnejše področje digitalne suverenosti. Večina evropskih podjetij uporablja storitve, kot so AWS, Azure ali Google Cloud.

Evropa poskuša razviti lastne alternative, vendar je tukaj razkorak največji. Ameriška podjetja imajo ogromno prednost v obsegu, investicijah in inovacijah. Kljub temu obstajajo pobude za razvoj evropskih oblačnih rešitev, ki bi bile skladne z evropskimi regulativami in bi zagotavljale večji nadzor nad podatki.

To je področje, kjer bo prihodnost evropske digitalne suverenosti verjetno odločena.

Evropa razume situacijo, v kateri se nahaja, vendar je problem izvedba

Ko pogledam vse te projekte skupaj, dobim precej mešano sliko. Na eni strani je jasno, da Evropa razume problem in aktivno dela na rešitvah.

Na drugi strani pa so izzivi ogromni. Fragmentacija, različni nacionalni interesi in počasni politični procesi pogosto upočasnjujejo napredek. Poleg tega ameriška podjetja ne stojijo križem rok. Medtem ko Evropa razvija alternative, globalni igralci še naprej inovirajo in širijo svoj vpliv.

Največji izziv, s katerim se srečujejo ti projekti, ni tehnologija, temveč človeška vztrajnost. Ljudje so navajeni na določene vmesnike, na določeno logiko delovanja. Prehod z Outlooka na evropsko alternativo zahteva čas in izobraževanje. Vendar pa so proračunska sredstva, ki jih unija zdaj vlaga v te prehode, astronomska. Razpis za suvereni oblak v vrednosti 180 milijonov evrov je le vrh ledene gore. Prava moč se skriva v zakonodaji, kot je Akt o digitalnih trgih (DMA), ki prisiljuje velike platforme k odprtosti, kar evropskim alternativam daje sploh možnost za preživetje in rast.

Projekt IRIS je alternativa Stalinku

Če pogledamo še dlje v prihodnost, v načrte, ki so trenutno na mizah komisarjev, vidimo projekt IRIS². To je evropski odgovor na Starlink Elona Muska. Evropa gradi lastno konstelacijo satelitov v nizki zemeljski orbiti, da bi zagotovila varno in neodvisno povezljivost za vojsko, vladne službe in kritično infrastrukturo. Po zadnjih informacijah so se pogajanja z industrijskimi partnerji, kot sta Airbus in Thales, končno premaknila z mrtve točke. Prvi testni sateliti naj bi poleteli še letos. Brez lastnega vesoljskega interneta bi bila vsa naša prizadevanja za programsko suverenost zaman, saj bi bili še vedno odvisni od tuje strojne opreme v orbiti.

Kam gre Evropa naprej

Evropa ne bo čez noč nadomestila Vise, Microsofta ali WhatsAppa. Vendar pa gradi infrastrukturo, ki ji omogoča večjo fleksibilnost in neodvisnost. To pomeni, da bo v prihodnosti mogoče izbirati med različnimi rešitvami, ne pa biti odvisen od ene same.

In morda je prav to bistvo celotne zgodbe. Ne popolna neodvisnost, ampak možnost izbire.

Objektivno gledano, Evropa še vedno zaostaja na področju umetne inteligence v smislu surovo procesne moči in kapitala, a na področju infrastrukture, plačil in suverenih oblakov gradi nekaj unikatnega.