Evolucija Souls iger: Opis hardcore RPGja Nioh

Prejšnje leto je zaznamovala izdaja par iger, ki smo jih pričakovali več kot deset let, med njimi Last Guardian in Final Fantasy XV. Malokdo pa ve, da so pravkar izdano igro Nioh napovedali že kar trinajst let nazaj, leta 2004. Seveda se je igra čez leta krepko spremenila in iz akcijske igre postala težka RPG igra po zgledu Dark Souls. Kako se je ta sprememba obnesla? Precej dobro.

Igramo kot William, prvi zahodni samuraj. Človek je dejansko zgodovinska oseba, a so si v igri vzeli veliko svobode. Veselil sem se malce bolj podrobne zgodbe kot pri Dark Souls, ki bo mogoče poganjala akcijo naprej, ampak skozi redke posnetke izvemo bore malo o osebah in motivacijah. Zgodba ni resna, nima preveč smisla in je precej zmedena v izpeljavi, zato o njej ne bom izgubljal besed. Če ne drugega, služi zanimivi podlagi, saj namesto enih in istih Tolkienovih pošasti zdaj udrihamo po demonih iz Japonske mitologije (Yokai), kar se mi zdi precej zanimivo.

Igro bi najbolje opisal kot mešanico Dark Souls, Onimushe in Diabla. Skozi mapo vstopamo v misije, v katerih mlatimo vse kaj vidimo ter se na koncu soočimo z močnim šefom. Vmes nabiramo robo, torej orožja, oklepe, razne nadgradnje in objekte za enkratno uporabo, ki povrnejo zdravje ali dajo denar. Po koncu misije se vrnemo na mapo, kjer si lahko kupimo še več robe, prodamo kramo, si kaj celo izdelamo. Misije se odklepajo linearno, a imamo ponavadi na voljo glavno misijo (teh je 20) ter več stranskih misij. V teh se včasih vrnemo na že obiskane lokacije, ki so malce spremenjene, ali pa v nove lokacije, le da so manjše od glavnih misij.

Glavno meso igre je seveda boj. Kot William imamo izbiro petih različnih orožij, od meča do sekire do bolj čudnih stvari. Imamo tudi orožja na daljavo, kot so loki, puške in topi. Zraven tega pa še lahko izkoriščamo razne ninja (shurikeni) in magične stvari, ki nam dajo efekt ognja na orožje. Vse variacije orožij, oklepov itd. se še dodatno ločijo po kvaliteti, nekako tako kot pri Diablu, in najbolj kvalitetne še nam dajo kup bonusov, kot več življenja, hitrejše premikanje in tako naprej. Nekaterim bo to zabavno, mene osebno pa moti, da morem vsako minuto hoditi v menuje in izmenjati robo za boljšo. Krame dobiš ogromno, zato zna biti mukotrpno primerjati vsak kos opreme.

Boj je precej hitrejši in gladkejši kot v Souls igrah ali celo Bloodbornu. Vidi se vpliv Ninja Gaidena in akcijskih iger tipa Devil May Cry. Ko lik uporablja orožje, dobi točke, s katerimi lahko odklepa nove napade. Ti so sprva bolj počasni in realistični, nato pa William izvaja nore prevale v zraku medtem ko se vrti z ogromno sekiro. Vsako orožje ima tudi tri različne stile – normalnega, nizkega in visokega. Visok da več moči napadu, a je počasen, nizek ravno obratno, kar ga naredi dobrega za obrambo. Normalen pa je seveda mešanica obojega. Stile moramo nonstop prilagajat sovražnikom, ki so pravtako raznovrstni in nudijo veliko izziva. Igra ima seveda tudi impresivne, odlične spopade s šefi, ki segajo od ogromnih pošasti do intimnih obračunov z nasprotnim samurajem.

Igra ima še več globine in vsebine – igrate lahko z prijatelji (kmalu tudi proti njim saj pride zastonj DLC), sodelujemo v Twillight misijah, ki so predelane težke misije, včlanimo v klane, ki dajo bonuse, odklepamo nove opcije v trgovinah (lahko si celo spreminjamo frizuro in brado)… Vsebine je ogromno in igra lahko za končanje seže tja v 100 ur ali več. Aja, pa še veliko opcij imaš v samih igralnih nastavitvah (kaj se zgodi s kramo, koliko naj igra sama postori, če hočeš da se filmčki avtomatsko preskočijo…) ter grafičnih nastavitvah. Lahko izbiraš med različnimi grafičnimi modusi, torej med filmskim, ki ima 1080p in 30FPS, ali pa akcijskim, ki ima 60FPS in 720p, kar je za konzolo zelo redko.

Med minuse, ki jih ni veliko, bi dal slabo predstavitveno plat. Dizajni, animacije in liki izgledajo super, ampak okolje je zelo pozabljivo in skorajda grdo. Prav tako ni za prehvalit glasbe. Spet bom primerjal z Dark Souls in Bloodborne, ki izgledata odlično, čeprav se osredotočata na te stvari. No, Nioh je resda le prvi del, in Demon’s Souls ni izgledal preveč dobro. Ampak vseeno, veliko dam na atmosfero same igre in v Nioh ta del manjka.

Prav tako mi ni všeč Diablo stil nabiranja in pregledovanje nabrane robe, kot sem že omenil. Zelo moti gladkost izkušnje in razbija akcije prepogosto. Vsi tudi govorijo da je igra zelo težka, a se mi ne zdi tako. Lahko je par ur ponavljati stopnjo, da si nabereš stopnjo višjo od priporočene, nato pa lahko zmelješ vse pred sabo. To se mi je zgodilo po pomoti, saj nisem moral premagati drugega šefa, zato sem porabil kako urico da sem si nabral izkušnje. Nato sem ga še vedno komaj premagal, a je imela igra očitno slabo razporejene šefe, saj je bil ta eden izmed težjih po mojem mnenju. Nato sem oba šefa v tretji stopnji premagal v prvem poskusu. Seveda se je kmalo spet uravnalo, ampak vseeno je bila izkušnja malo pokvarjana zaradi tega.

No, vseeno nočem preveč grajati te igre. Je super poklon starošolskim akcijskim igram ter tudi igranjem vlog in deluje kot obetavna evolucija Souls iger. Upam, da bodo v nadaljevanju (če pride) razvili te ideje in zgladili vse minuse.

Ocena: 87/100

Plus:

– super, globok bojevalni sistem

– raznovrstni nasprotniki in šefi

– veliko vsebine

Minus:

– slaba predstavitvena plat

– preveč primerjanja robe in skakanja po menijih

Ocenjevalec: Tadej Kupčič