Nov uspeh znanstvenikov pri zdravljenju paralize z umetno inteligenco

Napredek na področju možgansko-računalniških vmesnikov pospešeno odpira nova vrata v medicini. Gre za tehnologijo, ki povezuje človeške možgane z računalnikom, kar omogoča prebiranje možganskih signalov za krmiljenje naprav ali pa prenos električnih signalov nazaj v možgane za ustvarjanje »občutkov«. Zanimanje za to področje je močno naraslo predvsem po napovedih podjetja Neuralink o množični proizvodnji takšnih naprav, nedavna spoznanja na tem področju pa le še dodatno potrjujejo izjemen napredek.

Raziskovalna ekipa pod vodstvom profesorja Sergeya Staviskyja z univerze UC Davis je namreč razvila sistem, ki nevroaktivnost v možganih sproti pretvori v besedilo in govor. Za svoj dosežek so prejeli nagrado Tianqiao and Chrissy Chen Institute–Science AI Accelerator Prize za leto 2026, ki jo podeljuje ameriško združenje AAAS.

Njihov sistem temelji na umetni inteligenci in je povsem spremenil življenje 45-letnemu bolniku z amiotrofično lateralno sklerozo (ALS). V dele možganske skorje, odgovorne za govor, so mu vsadili čip z 256 mikroelektrodami. Ko poskuša bolnik spregovoriti, algoritem globokega učenja možganske signale dešifrira v 39 osnovnih glasovnih enot. Jezikovni model nato iz njih sestavi besede, AI sistem za sintezo govora, usposobljen na starih posnetkih bolnika, pa jih izgovori z njegovim lastnim glasom.

Rezultati so izjemni. Prvi dan je AI pri naboru 50 besed dosegel 99,6-odstotno natančnost. Ko so nabor razširili na kar 125.000 besed, je natančnost sprva znašala 90,2 odstotka, z nadaljnjim učenjem pa se je zvišala na 97,5 odstotka. Zamik med mislijo in zvokom iz zvočnika znaša le 30 milisekund. Bolnik se tako lahko znova tekoče pogovarja, uporablja računalnik za videokonference ter se je celo vrnil k polnemu delovnemu času kot aktivist.

Vzporedno z tem je ekipa profesorja Roberta Gaunta z Univerze v Pittsburghu v reviji Science Translational Medicine objavila študijo o dolgotrajni varnosti BCI vsadkov. Petim bolnikom s poškodbo hrbtenjače so v dele možganov za tip vgradili mikroelektrode, ki z drobnimi električni spodbudami omogočajo občutenje dotika pri premikanju robotske roke.

Udeleženci raziskave z vsadki živijo že od 3 do 10 let. Tudi po desetletju so ob premikanju robotske roke še vedno občutili pritisk ali ščemenje na istih mestih. Pregledi niso pokazali poškodb na čipih ali možganskem tkivu, prav tako ni bilo resnih zapletov, kot so okužbe ali krvavitve. Edini stranski učinek so bili redki primeri, ko je neprijeten občutek trajal nekaj sekund po prekinitvi stimulacije.

Čeprav gre pri invazivnih možganskih posegih za tehnologijo, ki zahteva previdnost in nadaljnja testiranja, rezultati jasno dokazujejo, da so možganski vsadki po desetih letih praktični, varni in sposobni bistveno izboljšati kakovost življenja.