Zakaj vsi delamo iste fotografije, ko smo na potovanjih, dopustu ali izletih?

Fotografija je bila že od nekdaj sestavni del potovanja in na splošno turizma. Nešteto obiskovalcev dela iste fotografije, pa naj bo to Buckinghamska palača, Golden Gate ali karkoli tretjega. Vzemimo za primer Hong Kong, v katerem prebiva 7,4 milijona ljudi. Turisti so izjemno pomemben del Hong Koga in verjeli ali ne, posebej za Hong Kong so izdelali aplikacijo, ki turistom pove, kaj si ogledati oz. bolj natančno, kaj fotografirati.

Explorest je aplikacija, ki vam pove, kje najti tiste točke, ki so atraktivne za fotografijo, od minimalističnih stopnic do visokih stolpnic. Aplikacija vam pove celo, kako zajeti fotografijo, katere nastavitve uporabiti in celo GPS koordiante, kam se postaviti, da bi posneli najboljšo fotografijo. Morda se bo komu ideja zdela super, spet drugim pa malce strašljiva.

Čeprav se morda aplikacija Explorest zdi zanimiva, je to nekaj, kar turisti delamo že od vsega začetka. Hodimo od atrakcije do atrakcije in fotografiramo isto stvar, ki jo je fotografiralo že tisoče ljudi pred nami, in to na čisto enak način. Ta scenarij, kako nastajajo iste fotografije znova in znova, kaže, kako fotografiranje oblikuje celotno izkušnjo potovanja – pa naj bo ta dobra ali slaba.

Avtor knjige Photography and the Contemporary Cultural Condition, Peter D. Osborne, pravi, da lahko fotografija odpre svet ali pa ga povsem uokviri. K temu je dodal še, da je fotografija danes postala sredstvo, s katerim ljudje, ki potujejo, dosegajo največje zadovoljstvo med samim potovanjem. V bistvu bi lahko rekli, da fotografija do določene mere resnično povsem uokviri svet, kar seveda ni nujno slaba stvar, vendar se prepogosto zgodi, da ljudje te okvirje vzamemo preveč dobesedno in ne razmišljamo, kaj se skriva za njimi.

Standardizacija fotografije se je začela že v 18. stoletju

Takrat so nastali prvi napotki za vse turiste, ki so ljudi vodili po istih točkah, hkrati pa so predstavljali znamenitosti na isti način. Vse do prihoda Kodaka, Eastmanovega lahkega, priročnega fotoaparata leta 1888, je zgodnja tehnologija bila za navadne smrtnike predraga. Po letu 1888 je lahko praktično vsak s pritiskom na gumb za vedno zajel tisti trenutek, tisto izkušnjo. Na koncu se je ta sicer izkazala praktično kot identična z vsemi ostalimi, ampak začetek je bil dober.

Sociolog, Dean MacCannel, je v svoji knjigi iz leta 1976, The Tourist: A New Theory of the Leisure Class, izpostavil, da je v bistvu fotografija ustvarila aktrakcije. Fotografije so določene znamenitosti potegnile iz ozadja in jih označile kot pomembne. Ko je turist seveda gledal razne napotke, so bile te fotografije več ali manj vključene, in zato mu ni preostalo drugega, kot da tudi sam najde ta objekt in ga slika.

John Urry, v knjigi The Turist Gaze iz leta 2002, poimenuje fotografiranje cirkularni ritual. “Tisto, kar človek na potovanju vidi, je v bistvu set fotografij, ki so vsakodnevno videne v raznoraznih brošurah ali televizijskih programih. Glavna ideja, ki stoji za modernim turizmom, je na koncu ta, da posameznik demonstrira, da je resnično bil na določenem mestu, s tem, ko pokaže svojo lastno verzijo fotografij”, je zapisal Urry.

V bistvu niti ni toliko pomembno, da nekdo vidi nek kraj, zgradbo ali nekaj tretjega, temveč je tisto, kar resnično šteje, da naredi isto fotografijo kot vsi ostali. Svetovno znana atrakcija Grand Canyon je v 70-ih letih preteklega stoletja imela na določenih točkah posebej označena mesta za fotografiranje, kjer so ljudje stali v vrstah, da so prišli do svoje slike. Ljudje so lepo mirno čakali v vrsti, da so lahko fotografirali, ne da bi stopili recimo nekaj metrov stran.

Tudi 20. stoletje ni prineslo nobenih večjih sprememb

Tudi demokratizacija turizma v poznih 90-ih ali celo eksplozija digitalne fotografije in družbenih omrežij v začetku 21. stoletja ni prinesla nobenih večjih sprememb. Danes je na svetu več turistov kot kadarkoli prej, več potovanj in tudi več skoraj identičnih fotografij. Še vedno so na udaru enake atrakcije kot pred večimi desetletji, le da so te iste atrakcije postale samoumevne. Po drugi strani pa je to samoumevno postalo atrakcija. Dejstvo je, da nam pametni telefoni omogočajo, da fotografiramo Airbnb stanovanja, baze in urbano umetnost – vse to, kar smo verjetno najprej videli na Instagramu.

Kljub temu, da se mnogi tega zavedamo, je težko povsem izstopiti iz cikla. Kakšna je verjetnost, da se ne bomo priključili gruči turistov pred Mona Liso v legendarnem muzeju Louvre? Verjetno minimalna, kajne? Zakaj? Zato, ker nam družba narekuje, da enostavno moramo objaviti Mona Liso vsaj na enem družbenem omrežju. Verjetno bi občutili nepopolnost potovanja, če ne bi fotografirali eno najbolj znanih slik vseh časov. Ampak še vedno se sprašujemo, zakaj je temu tako?

Ker je fotografiranje včasih način posedovanja – tako vsaj pravi Susan Sontag v svoji klasiki iz leta 1977, On Photography. “Zbirati fotografije pomeni zbirati svet”, je zapisala. Fotografija po njenem mnenju vzpostavi povezavo med kraji, objekti in nami, ki smo jih enkrat videli v živo, zdaj pa so nekje daleč stran. To dela svet nekoliko manjši in bolj “domač”.

Pa fotografija dejansko približa svet?

Največja ironija je, da “zbiranje sveta” hkrati pomeni, da ga izgubljamo. “Način zapisovanja izkušnje v obliki fotografije je hkrati način zavračanja izkušnje – celotno izkušnjo omejujemo s tem, ko iščemo fotogeničnost, ko spreminjamo izkušnjo v fotografijo, v suvenir”, je zapisala Sontagova.

Določene najnovejše študije potrjujejo zgoraj opisano idejo. Ena najbolj zanimivih je zagotovo ta, da samo fotografiranje vpliva na to, da si težje oz. slabše zapomnimo subjekt fotografije. Druga študija potrjuje podobno tezo, in sicer, da si ljudje, ki hodijo v muzeje in fotografirajo objekte, v manjši meri zapomnijo le-te. Ne glede na vse rezultate študij fotografij ostaja nepogrešljiv del vsakdana in tehnologija, ki se je v naša življenja zasidrala pregloboko, da bi jo kar tako izbrisali.

Kaj pa, če je težava v resnici v načinu uporabe tehnologije in ne toliko v sami tehnologiji? Večina današnjih modernih turistov ne bo nikoli avanturistov ali pustolovcev v tistem najbolj tradicionalnem pomenu besede. Kljub temu pa se še vedno lahko močno povežemo s tem, kar je pred nami – in s kamero, ali pa celo aplikacijami kot je Explorest, ki nam pri tem pomagajo. Jonas Larsen, profesor mobilnosti na Univerzi v Roskildu, je preučeval obnašanje turistov na danskih atrakcijah. Medtem, ko so nekateri na hitro posneli nekaj tistih “nujnih” fotografij in hiteli naprej, so si drugi vzeli čas in pozorno preučevali okolje med fotografiranjem. “Pri tej raziskavi se je pokazalo, da lahko fotografija poskrbi, da smo turisti bolj odprti za neko celostno izkušnjo in nismo nujno samo plehki opazovalci” je povedal Larsen.

Če malce bolj pomislimo, lahko tudi sami pri sebi ugotovimo, da je nekaj takega zagotovo možno. Zakaj pa ne bi naslednjič, ko smo v nekem mestu, našli eno skupinico vodenih turistov in jim lepo sledili? Vsak se je sposoben globlje posvetiti objektu fotografije in tako tudi ne nastajajo zgolj prazne slike, temveč se človek za kamero dejansko počuti, kot da srka vsebino vase.