Test Orico MiniLink – zelo enostavna rešitev za nadgradnjo prostora in priključkov

Prenosni in mini računalniki imajo pogosto skupno težavo. Mogoče imaš eno ali dve reži za M.2 SSD-je, potem pa si moraš bodisi pomagati s SATA priključki, si omisliti PCIe razširitveno kartico (odvisno od razpoložljivosti podatkovne širine), kupiti zunanji disk, mogoče celo NAS … Skratka, zelo hitro lahko pride do situacije, ko boš moral reševati prostorsko stisko. Tudi pri priključkih sem že imel težavo, da sem moral začeti razmišljati o USB vozliščih. Niti ne toliko pri mini računalnikih, tam jih je običajno dovolj. Bolj pri prenosnikih, ki so v zameno za tankost žrtvovali obilnost priključkov.

Vsaka izmed naštetih rešitev je povsem zadovoljiva, odvisno od vaših preferenc, proračuna, koliko volje imate, da bi se poigravali z novimi napravami in tehnologijami. Lahko pa si enostavno omisliš vozlišče. Vendar ne tisto, ki jo uporabljamo na primer za povezovanje monitorjev in periferije. To uporabljajo predvsem uporabniki prenosnikov, ki se usedejo za mizo in so z enim kablom pripravljeni na delo na dveh ali več monitorjih. Orico mi je na test poslal drugačno vozlišče. Fokus ni na monitorjih, ampak na dodatnih priključkih (kot pri vseh vozliščih) in pa najpomembneje na nadgradnji prostora z dvema M.2 režama.

Glede na to, da je pri meni prostorska stiska vedno za vogalom, me je ideja o zelo enostavni nadgradnji zelo fascinirala. Ideja pa ni dovolj, tudi izvedba me mora prepričati.

Orico MiniLink je sicer ustvarjen za Mac Mini, ampak uporaben tudi drugje

To težko prezreš že ob prvem pogledu, saj je Orico MiniLink skoraj identičen Applovemu mini računalniku. Ne vem, ali je pomanjkanje prostora in priključkov velika težava pri Mac Mini (nimam ga, zato ne morem reči), ampak očitno ja, drugače ne bi obstajal MiniLink. Slednjega lahko dobiš v več različnih izvedbah, od takšne, ki ima zgolj dodatne priključke, do takšne kot jo imam jaz, ki ima poleg priključkov še M.2 kapacitete.

Ohišje je izredno majhno in kompaktno. Opazi se, da je naprava narejena, da bi sedela na računalniku Mac mini. Zato tudi izbor aluminijeve zlitine (spodnji del iz plastike), ki učinkovito odvaja toploto. Spredaj imaš dva USB 3.2 priključka in reži za branje SD in TF kartic (standard 4.0). Zadaj je dodaten USB 3.2 in pa priključek za napajanje ter USB-C za povezovanje z računalnikom in drugimi napravami. Zadaj in spodaj so reže za odvajanje toplote, vgrajen je pa tudi ventilator.

Dodatnih priključkov za video ni, zato to ni vozlišče, ki ga boste uporabljali za priklop monitorjev.

Znotraj je glavna sestavina USB4, ki omogoča teoretično pasovno širino do 40 Gb/s. MiniLink deluje kot centralno vozlišče. Ko ga priklopim na računalnik, se vsi priključki, SSD-ji in dodatne naprave povežejo na eno samo linijo. Pomembno pa je razumeti, da teh 40 Gb/s ni rezerviranih za eno napravo, ampak si jih delijo vsi aktivni elementi.

Največja posebnost MiniLinka sta dve M.2 NVMe reži, ki sta glavni razlog, zakaj ta naprava obstaja.

Prva reža dosega hitrosti do približno 3000 MB/s, druga pa okoli 1300-1400 MB/s. To na prvi pogled deluje kot asimetrija, vendar ima precej logično ozadje. Prva reža je vezana neposredno na hitrejši del krmilnika in ima večji delež pasovne širine. Druga pa deluje prek deljene linije, kjer si pasovno širino deli z drugimi komponentami.

To pomeni, da če uporabljam samo en SSD, dobim skoraj maksimalne hitrosti, ki so zelo blizu internemu NVMe PCIe 3.0 disku v računalniku. Hitrosti niso blazno visoke, ker so zdaj PCIe 4.0 SSD-ji že močno razširjeni, ampak glede na naravo naprave, se nimam veliko za pritoževati. Ko pa uporabljam oba diska hkrati, se začne pasovna širina deliti.

Zanimivo postane pri scenarijih, ko želim kopirati datoteke iz enega SSD-ja na drugega (znotraj MiniLinka) in ko opravljam hkratno delo, na primer urejam posnetke na enem disku, na drugem pa delam varnostno kopijo. MiniLink se obnaša precej bolje kot klasični USB-C SSD ohišji, saj ima optimizirano razporeditev pasovne širine. Ne pride do »zadušitve« sistema, ampak do predvidljivega padca hitrosti, ki pa so še vedno dovoljšne za običajno pisarniško delo in nezahtevno video urejanje.

Temperature se obnašajo predvidljivo. Pri prenašanju 300 GB sem na ohišju zabeležil okoli 45℃, sam disk pa okoli 65℃. Uporabil sem njihov priložen hladilnik. Vgrajen ventilator je med obremenitvijo razmeroma glasen (okoli 40 decibelov), pri mirovanju pa 10 decibelov manj. Ni čisto neslišen, a ko sem delal, sem prej slišal ventilatorje v mojem računalniku, kot pa MiniLinka na moji mizi. Povprečna poraba med uporabo je okoli 15 W.

Orico MiniLink – zelo dober, ko potrebuješ dodatne kapacitete

Orico MiniLink ni kompleksna naprava. Veš, zakaj jo kupuješ, za to ne odšteješ preveč (120 dolarjev), dobiš pa vozlišče, s katerim boš zelo enostavno povečal število manjkajočih terabajtov in USB priključkov.