Telefoni vplivajo na nas, tudi če so samo v istem prostoru

Raziskovalci na Univerzi v Teksasu v Austinu (UTA) so ugotovili, da je že sama bližina telefona dovolj, da naši možgani ne delujejo s polno kapaciteto. Tudi, če je naprava ugasnjena, to negativno vpliva na delovanje naših možganov. Kaj storiti? Vsake toliko časa (če je to sploh še možno) preživeti nekaj trenutkov brez telefona v bližini.

Raziskava je med drugim pokazala tudi to, da ne glede na to ali telefon dejansko uporabljamo ali ne, je ta še vedno velika distrakcija. Glavni cilj raziskave je ljudem pokazati, kako močno smo postali povezani oz. odvisno od pametnih telefonov in kako nevarno je v resnici takšno početje.

Kot že omenjeno je raziskava demonstrirala, kako prisotnost telefona na dosegu roke ali v našem vidnem polju vpliva na delovanje naših možganov. Torej, ko imamo pred seboj telefon, se del možganov nenehno bori proti temu, da ne bi bil moten. To pomeni, da se mi vseskozi zavedamo bližine telefona, vendar delamo nekaj drugega in se podzavestno skušamo osredotočiti na misel, da ne smemo uporabiti telefon. Eden od raziskovalcev, Adrian Ward, trdi, da je opaziti linearni trend, ki kaže v smer zmanjšanja kognitivne kapacitete, ko je telefon opažen oz. ko se zavedamo njegove prisotnosti.

“Vaša zavest ne razmišlja o telefonu, vendar ta proces – proces, ki od vas zahteva, da ne razmišljate o nečem – zasede nekaj kogntivne kapacitete,” še dodaja Ward. Do teh zaključkov so raziskovalci prišli po dveh eksperimentih. V prvem je bilo vključenih 520 uporabnikov pametnih telefonov. Polovica je dobila nalogo, da na telefonu vklopijo način “Tiho” in ga pustijo v sosednji sobi. Druga polovica pa je morala telefone odložiti na mizo z ekranom obrnjenim navzdol ali pa telefon položiti v žep ali torbo. Torej druga polovica udeležencev je telefone pustila v istem prostoru.

Prostovoljci, ki so sodelovali v raziskavi so nato bili naprošeni, da rešijo nekaj računalniških testov, ki so od njih zahtevali koncetracijo. Sodelujoči, ki so telefone pustili v sosednji sobi, so na testih dosegli veliko boljše rezultate kot tisti, ki so telefone pustili na mizi ali kjerkoli v istem prostoru. Razlika med tistimi, ki so naprave položili v žepe ali torbe je bila nekoliko manjša. Po tem, ko so raziskovalci participantom postavljali dodatna vprašanja, so odgovori po večini bili takšni, da niso kazali vpliva lokacije telefona na njihovo sposobnost koncetracije. To je seveda subjektivno čutenje človeka, ki ne nujno izraža realnega stanja.

Naslednji korak raziskave je bil, da je 275 sodelujočih šlo skozi enak proces, vendar z eno razliko. Tokrat so te prostovoljce v naprej vprašali, koliko se čutijo odvisne od svojih telefonov. Telefone so znova morali pustiti na mizi, v torbi ali v sosednji sobi. Od prejšnjega eksperimenta je tokrat bila še ena pomembna razlika, in sicer so sodelujoči morali ugasniti svoje naprave.

Tisti, ki so povedali, da so najbolj odvisni od telefonov, so teste reševali najslabše, vendar zgolj v primeru, ko so njihove naprave bila na mizi, v žepu ali torbi. V primeru, ko je telefon bil v sosednji sobi, je občutek odvisnosti bil praktično neprisoten, saj so rezultati testov bili dokaj visoki.

Povedano z drugimi besedami, edini način, na katerega telefon ni distrakcija za človeka je, da se telefon fizično odstrani iz prostora v katerem se nahajamo. To, da ga ugasnemo ali ga obrnemo z ekranom navzdol, enostavno ni dovolj.

Verjetno ni potrebno posebej izpostavljati, da je nošenje telefona na vsakem koraku distrakcija kajne? Zanimivo pa je to, da že sama prisotnost telefona – tudi, če je ta ugasnjen ali utišan – pomeni zmanjšanje mentalnih kapacitet za ostala opravila. Ward zaključuje: “Sodelujoči niso bili moteni s strani obvestil na telefonih, temveč jih je sama prisotnot telefona dovolj zmedla, da se jim je zmanjšala kognitivna kapaciteta”.