Sedem neuspelih poskusov navidezne resničnosti

Realnost zna biti za marsikoga dolgočasna in neprijetna in ljudje že od nekdaj radi bežimo od nje. Ko smo bili majhni, smo si v igri predstavljali, da smo vitezi ali vojaki, ko pa odrastemo pa se za beg iz realnosti posvečamo filmom, knjigam ali računalniškim igram. Tako pač je. Marsikdo bi bil raje “Švarci” v enem izmed Terminatorjev, kot pa cele dneve garal v pisarni. Toda na srečo Skynet očitno še ne misli izbrisati človeštva in tako se zatekamo k drugim načinom popestritve dolgočasnega vsakdana.

Nekdaj so bile zelo popularne ideje o navidezni resničnosti, ki bi bila tako resnična, da bi se dejansko počutili del nje. Čez nekaj časa bo to verjetno izvedljivo, do takrat pa si lahko ogledamo sedem precej znanih a neuspelih poizkusov.

Sensorama
Sensorama je bil prvi večji znani poizkus in sega že v daljno leto 1962. V tem času je namreč Morton Heilig prestavil veliko “škatlo”, ki je zaobjela uporabnikovo glavo in prikazovala stereoskopsko 3D sliko. Toda to še ni bilo vse; stol, ki je bil del naprave je bil namreč narejen tako, da se je lahko nagibal, sama škatla pa je bila sposobna z vgrajenimi mehanizmi proizvajati veter in nekaj osnovnih vonjav. Zadeva za tisti čas ni bila poceni in Heiling je bil prisiljen prekiniti z izdelavo. Sensorama pa je postala model za prihodnje neuspele poizkuse poustvaritve navidezne resničnosti. V teoriji se je zdela namreč blazno super, a v praksi je bila prevelika, predraga in preveč nerodna za uporabnika. Tako kot večina poizkusov, ki so sledili.

Čelada za navidezno resničnost
Naslednji primer, ki ga verjetno poznate vsi ali vsaj tisti malo starejši so čelade za navidezno resničnost. Nekaj časa so bile zelo popularne in so postale pravi sinonim za navidezno resničnost, videli smo jih tudi v nekaj starejših filmih, a tudi te se niso prijele med kupci. Nič čudnega – poleg tega, da so bile velike in težke so imele navado uporabnikom povzročati precejšnje glavobole. Poleg tega so bili prvi modeli videti, kot da bi nekomu na glavo poveznil televizor in seveda so bili temu primerno nerodni.

Virtual Boy
Tretji na spisku je Nintendov Virtual Boy, sorodnik uspešnega Game Boya. Obljubljal je pravo 3D grafiko na prenosni konzoli, dobili pa smo čudo z megleno sliko, ki je za delovanje potrebovalo celo podstavek. Celo igre zanjo so imele možnost avtomatske pavze na vsakih petnajst minut. Lahko si predstavljate, da je bilo igranje s to napravo bolj podobno napornemu delu kot pa sprostitvi.

Power Glove
Virtual Boy pa ni bili edina zgrešena Nintendova domislica. Poskrbeli so namreč še za napravo Power Glove. Kot pove ime je šlo za rokavico, ki je gibanje roke uporabnika prenašala na zaslon. V teoriji se sicer sliši super, ampak v praksi se je gibanje izkazalo za zatikajoče in nenatančno. To se je poznalo tudi pri nebleščeči prodaji. V ZDA so prodali 100.000 kosov, kar je v primerjavi z okoli 13 milijonov prodanih Wiijev, katerih kontroler deluje na podoben princip, pravi drobiž. Seveda, tehnologija je napredovala in Wiijev daljinec ter nunčak sta mnogo bolj natančna in odzivna, tako da je igranje z njima dejansko užitek.

Virtual Reality Modeling Language
Naslednji na spisku spodrsljajev je Virtual Reality Modeling Language (VRML), ki naj bi predstavljal 3D alternativo HTML-ju. Naj bi. Namera namreč avtorjem ni uspela, saj so si zamislili internetni 3D svet, po katerem bi lahko uporabniki prosto pohajkovali in komunicirali med sabo. Namesto tega pa smo dobili počasi premikajoče se kockaste grafične kolaže, ki tedaj v času klicnih modemov preprosto niso bili vredni časa, ki je bil potreben za nalaganje. Zamisel je lahko zaživela šele pred kratkim, skladno z razmahom širokopasovnega interneta in še to v nekoliko okrnjeni obliki, poznamo pa jo pod imenom Second Life.

Večsmerni mlin
Počasi se bližamo koncu seznama, ostali sta nam le še dve domislici. Najprej si oglejmo Večsmerni mlin, kakor se je imenovala naprava. Njen namen je bil odpraviti pomanjkljivost, ki so jo imeli drugi pripomočki za navidezno resničnost, torej mobilnost, oziroma natančneje, odsotnost le-te. Nobena namreč ni omogočala premikanja uporabnika tako, da se ta ne bi premaknil le v navideznem, pač pa tudi v realnem svetu. V tem primeru pa so našli način kako bi ljudem dopustili, da hodijo ali tekajo, s tem da se v bistvu ne bi premaknili iz mesta. Tako nekako, kot da bi tekel na fitnes stezi za tek. V letu 1997 so bili izdelani prvi prototipi, a so bili preveliki in predragi, da bi prišli v širšo uporabo.

Virtusphere
Tako, za konec nam je ostala še naprava, ki precej spominja na kolo v kletki za hrčke. Poznana je pod imenom Virtusphere. V osnovi gre za ogromno prozorno kroglo, ki se vrti na mestu in tako uporabniku, ki je v njej omogoča občutek premikanja. Uporabljali naj bi jo v kombinaciji s čelado za navidezno resničnost, a ni bilo veliko uporabnikov, ki bi želeli igrati igre in hkrati izkusiti kako se počutijo hrčki med tekanjem v krogu.

V današnjem času je tehnologija seveda napredovala. Imamo Nintendov Wii z mnogimi dodatki, kot je deska, ki zaznava naše gibanje in tako lahko denimo simulira snežno desko v športnih igrah. Na drugi strani pa na področju osebnih računalnikov Nvidia poskuša z očali 3D Vision, ki naj bi skupaj z ustreznim monitorjem pričarale občutek 3D slike. Zadeva je vsekakor bolj praktična kot čelade za navidezno resničnost, če se bo prijela tudi med uporabniki pa bomo še videli. Hitro pa ugotovimo, da navidezna resničnost še ni rekla zadnje besede.