Mikročipi, ki dobesedno zlezejo pod kožo

Tehnologija nam je dobesedno zlezla pod kožo v obliki drobnega mikročipa. Vsadek človeškega mikročipa običajno izgleda kot identifikacijsko integrirano vezje ali RFID oddajnik, obdan s silikatnim steklom in implantiran v človeško telo, največkrat na roki. Ta vrsta podkožnega vsadka običajno vsebuje unikatno identifikacijsko število, ki jo je mogoče povezati z informacijami iz zunanje baze podatkov, kot so osebna identifikacija, policijska ali zdravstvena baza podatkov in podobno.

Na Švedskem se je več tisoč prebivalcev odločilo vstaviti mikročip v roko. Priljubljenost je narasla tudi zaradi covid pandemije, saj so čipe lahko povezali z evropskim digitalnim potrdilom. Čipi so zasnovani tako, da pospešijo vsakodnevne rutinske naloge lastnikov, zato je življenje olajšano in manj stresno. Uporabniki lahko z mikročipi dostopajo do svojih domov, pisarn ali fitnesov. Vse, kar morajo storiti, je, da potegnejo roko čez digitalni čitalec. Čipe se lahko uporabi tudi za shranjevanje kontaktnih podatkov za nujne primere, profilov družbenih omrežij, e-vozovnic za potovanje in e-vstopnic za udeležitev dogodkov.

Podkožna tehnologija pritegne veliko začudenih pogledov

Za podobno proceduro se je odločil tudi Nizozemec Patrick Paumen. Leta 2019 so mu pod kožo na roki vbrizgali mikročip za brezstično plačevanje. »Reakcije, ki jih dobim od blagajnikov, so neprecenljive,« pravi Paumen za BBC News. Nizozemec ne uporablja bančne kartice ali pametnega telefona. Namesto tega preprosto položi levo roko blizu digitalnega čitalca in plačilo je zaključeno.

»Postopek boli tako, kot če te nekdo uščipne.«

Od takrat je Patrick Paumen dodal še 31 mikročipov, s katerimi si lajša vsakodnevna opravila. Označil se je za »biohekerja«, ki v svoje telo vnaša koščke tehnologije, da bi poskušal izboljšati svojo učinkovitost. V enem izmed posegov si je v konice prstov vgradil magnete.

»Tehnologija se nenehno razvija, zato nenehno zbiram nove vsadke. Vsadki krepijo moje telo. Brez njih ne bi želel živeti. Vedno se bodo našli ljudje, ki v svoje telo ne želijo posegati. To bi morali spoštovati in oni bi morali spoštovati nas, biohekerje,« zaključuje Paumen.

Prvi podkožni mikročip leta 1998

Od prvega podkožnega vsadka je minilo več kot 20 let, tehnologija za komercialno rabo pa je dozorela šele v zadnjem desetletju. Britansko-poljsko podjetje Walletmor pravi, da je v lanskem letu postalo prvo podjetje, ki mikročipe prodaja splošni populaciji. Njihov čip tehta manj kot gram in je malo večji od riževega zrna. Sestavljen je iz drobnega mikročipa in antene, obložene z biopolimerom (material naravnega izvora, podoben plastiki).

Izvršni direktor Wojtek Paprota zagotavlja, da je vsadek popolnoma varen, na kar nakazuje tudi regulativna odobritev prodaje čipov. Deluje takoj po implantaciji in ostane trdno na mestu. Prav tako ne potrebuje baterije ali drugega vira napajanja. Do zdaj so prodali več kot 500 čipov. Mikročip uporablja tehnologijo NFC, s katero smo se že seznanili v mobilnih telefonih. Kot že rečeno, podobni mikročipi lahko uporabljajo tudi RFID tehnologijo, ki jo najdemo v kreditnih karticah.

Kaj pa varnost in zasebnost?

Mnogim se zdi ideja o implantaciji čipov v telo nepredstavljiva oziroma celo grozljiva. Današnja tehnologija že tako poraja veliko vprašanj o zasebnosti in varnosti, podkožni mikročipi pa dvigajo še več prahu in vprašanj o varnosti človekovih pravic. Kljub temu pa je raziskava iz leta 2021 o plačevanju v prihodnosti, v kateri je sodelovalo več kot 4.000 ljudi iz Združenega kraljestva in Evropske unije pokazala, da so ljudje glede nove tehnologije neodločeni. 51 % vprašanih je odgovorilo, da bi o možnosti implantacije mikročipa celo razmislilo.

Patrick Paumen, ki ima kar 32 mikročipov, je glede varnosti brez skrbi. »Razdalja delovanja je omejena z majhno antensko tuljavo v vsadku. Le-ta mora biti znotraj elektromagnetnega polja združljivega čitalnika. Samo ko se vzpostavi magnetna povezava med čitalnikom in oddajnikom, je vsadek mogoče prebrati.«

Kljub temu se pojavlja vprašanje, ali bodo v prihodnosti, ko mikročipi postanejo bolj napredni in polni osebnih podatkov posameznika, ostali varni. Trenutno lahko rečemo, da so varni, saj tehnologija še ni razširjena do te mere, da bi postala tarča nepridipravov. Kaj se bo zgodilo, ko bo tehnologija dovolj priljubljena in jo bo uporabljalo več milijonov posameznikov? Bodo informacije ostale varne? Bo oseba izsledljiva preko tega oddajnika?

Nada Kakabadse, profesorica etike in politike na poslovni šoli Henley Business School, je prav tako previdna glede prihodnosti naprednejših vgrajenih čipov. »Obstaja temna plat tehnologije, ki predstavlja možnost zlorabe,« pravi Kakabadse. »Tistim, ki nimajo ljubezni do individualne svobode, odpira zapeljive nove vidike za nadzor, manipulacijo in zatiranje. Kdo je lastnik podatkov? Kdo ima dostop do podatkov? Je sploh etično čipirati ljudi, tako kot to počnemo s hišnimi ljubljenčki?«

Steven Norham, višji predavatelj inovacij in podjetništva na univerzi Winchester, pomirja javnost in pravi, da so pomisleki neupravičeni. Poleg svojega akademskega dela je med drugim tudi ustanovitelj britanskega podjetja BioTeq, ki od leta 2017 izdeluje podkožne brezstične mikročipe.

Vsadki podjetja BioTeq so namenjeni posameznikom z gibalnimi težavami, ki čipe lahko uporabljajo za samodejno odpiranje vrat.

»Povpraševanje se dnevno povečuje, izvedli smo več kot 500 implantacij v Združenem kraljestvu, vendar je covid povzročil manjši padec povpraševanja.«

Trije izzivi pred začetkom množične uporabe

Ahmed Banafa, avtor knjige Secure and Smart Internet of Things and Blockchain Technology and Applications, pravi, da mora kultura implantacije mikročipov pred začetkom množične uporabe premagati tri izzive: tehnologijo, poslovanje in družbo. Banafa dodaja, da nas vsadki s tehnološkega vidika postavljajo v obdobje transhumanizma (izboljšanje človeškega telesa s tehnologijo). Poslovni izziv predstavlja vprašanje, kako uvesti tehnologijo, ki bi lahko učinkovito in smiselno nadomestila tradicionalne oblike identifikacije v trgovinah, pisarnah, letališčih in bolnišnicah.

Predvsem se mora družba najprej sprijazniti oziroma spoznati z novo tehnologijo in njenim pomenom. Banafa napoveduje, da se bo morala družba spopasti s posledicami zasebnosti in varnosti »nabora tehnologij, ki bodo veliko bolj osebne od zgodovine brskanja na pametnem telefonu, oblaku ali računalniku.«

Odnos do mikročipiranja se močno razlikuje glede na lokacijo. Bolj kot se približujemo Skandinaviji, večja je verjetnost, da vas proces ne bo motil. Eden bolj odmevnih primerov je švedsko zagonsko podjetje Epicenter: mikročipe je namreč vgradilo 150 zaposlenim, ki zdaj lahko odpirajo vrata, dostopajo do fotokopirnih strojev in plačujejo v kavarni podjetja.

Tehnologija se bo še naprej razvijala, vprašanja o varnosti in zasebnosti prav tako. Kdaj oziroma če sploh bo tehnologija postala množično sprejeta, pa bo pokazal čas.