Igre spet dežurni krivec za nasilje

Člana posebne policijske enote pred šolo v Emsdettenu, Nemčija.

Zadnje čase se zdi, da se vsakič, ko se zgodi kakršnokoli odmevno nasilno dejanje med mladostniki, vsi prsti takoj usmerijo v videoigre. Tovrstna gonja proti tej zabavni industriji je najbolj pogosta v ZDA, kjer je tovrstnih odmevnih dejanj največ, zdaj pa je podobno reakcijo politikov vzbudilo nedavno streljanje v eni od nemških šol, kjer je osemnajstletni Bastian B. s pištolo ranil 27 mladostnikov, potem pa sodil samemu sebi. Nemški mediji so hitro poročali, da je Bastian rad igral videoigre in vojne simulacije (beri: paintball, laserske igre itd.), nekateri politiki, med njimi npr. Wolfgang Bosbach iz stranke Krščanskih demokratov, so pa seveda pograbili kost in apelirali k prepovedi iger, ki vzpodbujajo ubijanje, sklicujoč se na nekatere raziskave znanstvenikov, da naj bi nasilne igre slabo vplivale na nekatere otroke. Christa Stewens, bavarska ministrica za družino, pa si želi kar popolno prepoved paintballa in podobnih iger po vsej Nemčiji, kar na Bavarskem velja že od leta 2002. Druga stran jim ni ostala dolžna: Volker Beck, vodja Zelenih v parlamentu, pravi, da se ne sme sklepati prenagljenih zaključkov in da se še ne ve, kaj je motiviralo Bastiana B. k takemu dejanju.

Ob teh polemikah se vedno znova sprašujemo, kje je meja med upravičeno kritiko na račun (dostopnosti) nasilnih iger in nepremišljenim izkoriščanjem lahke tarče za lastne politične interese najglasnejših. Navsezadnje je dokaj jasno, da so nasilne igre lahko kvečjemu eden od faktorjev za tovrstna dejanja mladostnikov, vprašanje pa je, če res tako pomemben, da bi se ob njega najprej in tako glasno obregovali.