Ali res ne znamo ločiti srbskih in poljskih sliv?

Za nameček ne zmoremo ob ugotovitvi, da so, denimo, slive iz ene države prekomerno obremenjene s pesticidi in posledično zdravstveno oporečne, slednjih s popolno verjetnostjo ločiti od ostalih? Kaj temu podobnega se pri prodaji mesa, kjer je sledljivost s standardi bolj natančno definirana in zakonsko opredeljena, težje dogaja! Ob upoštevanju priporočil s področja sledljivosti sadja in zelenjave, ki jih ponuja neodvisna in nepridobitna organizacija GS1, bi lahko zgoraj opisan primer spominjal le na slabo šalo.

Pojdimo po vrsti. Prehrambna industrija mora skladno s pričakovanji in zahtevami trga, potrošnikov in zakonodaje zagotavljati popolne in točne informacije o izdelkih ter krepiti ukrepe za varnost hrane. Tu ni dileme! Podjetja, ki sodelujejo v preskrbovalni verigi svežega sadja in zelenjave, se posledično soočajo z mnogimi izzivi. Enega izmed ključnih predstavlja trenutek, ko izdelek dozori in se začne dirka s časom na poti do kupcev. Preveč dozorelo sadje in zelenjava lahko izgubita okus in hranila. Črn scenarij predstavlja morebitno povzročanje zdravstvenih težav zaradi prezrelosti ali morebitne »zastrupljenosti« s prekomerno vsebnostjo škropiv. Trgovci zato pogosto zavrnejo preveč dozorelo sadje in zelenjavo, ki zaradi slabe lokalne oskrbe pogosto potujeta do končnega cilja iz države v državo. Še bolj alarmantne razmere nastopijo, ko inšpekcijske ali temu podobne nadzorne službe zaznajo v sadju ali zelenjavi prekomerno vsebnost zdravju škodljivih snovi. Takrat se začne bitka s časom. Živila je treba v najkrajšem možnem času odstraniti s trgovskih polic ter o tem obvestiti potrošnike.

Ključ do rešitve: globalni standardi GS1

Zelo pomembno vlogo igrajo v tovrstnih primerih standardi GS1 za zagotavljanje sledljivosti, kjer se pri izmenjavi podatkov med deležniki po preskrbovalnih verigah uporabljajo identifikatorji ter črtne in 2D-kode. V GS1 Slovenija smo s tem namenom že v preteklosti pripravil dokument z naslovom »Priporočila GS1 za označevanje in sledljivost sadja in zelenjave – Sledljivost in označevanje transportnih in logističnih enot«. Dokument ponuja rešitve za boljšo sledljivost sadja in zelenjave ter zagotavlja najboljše prakse označevanja in avtomatičnega zajema podatkov. V dokumentu so predstavljene minimalne zahteve in podane najboljše prakse za izmenjavo podatkov med udeleženci preskrbovalne verige na ravni homogenih transportnih in logističnih enot, kar velja za nivo distribucije. Pri slednji je treba izmenjevati podatke o proizvodu, kot so naziv, LOT, država porekla, razred (klasa), velikost (kaliber) ter za predpakirano sadje in zelenjavo datum uporabe. Podatki se navadno prenašajo v papirni obliki na deklaracijah, kar zadošča zahtevam zakonodaje, a je žal precej oddaljeno od pojma DIGITALIZACIJA.

Hitrost, zanesljivost, nadzor in varnost

Osnovni podatki, kot so GTIN, LOT, država porekla in masa, se lahko zapisujejo tudi v obliki črtne kode simbologije GS1-128 na etiketi, s katero se opremijo homogene transportne enote (zaboji, škatle, vreče) in logistične enote (palete). Podatki, zapisani v črtne kode po standardih GS1, se lahko ob predaji enot na strani prejemnika zajemajo avtomatsko s skeniranjem. Slednje skrajšuje čas postopkov in zmanjšuje število napak, do katerih prihaja zaradi ročnega prepisovanja. Prednosti uporabe standardov GS1 in kod na deklaracijah so posledično jasne. Standardizirano označevanje enot omogoča partnerjem, naj gre za proizvajalce, dobavitelje ali trgovce, da lažje delijo in prejemajo podatke o sledljivosti. Ob tem prinaša avtomatsko zajemanje podatkov o sledljivosti iz črtnih in 2D-kod večjo hitrost in zanesljivost zajema, boljši nadzor nad distribucijskimi stroški in upravljanjem zalog ter večjo varnost živil, ko pride do njihovega umika ali odpoklica.

Velik potencial za izboljšave

Na slovenskem trgu je bilo ugotovljeno, da se za označevanje transportnih enot uporablja predvsem kodna simbologija EAN-13, ki vsebuje zgolj identifikacijsko številko izdelka oziroma pakiranja GTIN-13. Ostali podatki, kot so LOT, država porekla in neto masa, pri transportnih enotah s spremenljivo neto vsebino niso vsebovani v kodah in jih ni mogoče zajemati s skeniranjem. Izjemoma se ponekod uporablja še kodna simbologija GS1-128, ki lahko vsebuje dodatne podatke, a ima omejeno zmogljivost, saj je zapis omejen na 48 znakov. Velika večina logističnih enot (palet) žal sploh ni označena z logistično etiketo, kar upočasnjuje prevzem sadja in zelenjave.

Priporočila za označevanje in sledljivost

Na podlagi teh ugotovitev smo v GS1 Slovenija pripravili priporočila GS1 za označevanje in sledljivost sadja in zelenjave, s katerimi opredeljujemo način zapisa podatkov v kodne simbole in opredeljujemo uporabo dopolnilnih 2D-kod na etiketah za transporte in logistične enote. 2D-kode simbologije GS1 DataMatrix omogočajo zapis večjega števila podatkov – vse do 2335 znakov. Poleg tega se dimenzije 2D-kod (za razliko od 1D-črtnih kod) ne glede na količino podatkov ne spreminjajo. Ne gre pozabiti niti pomembne prednosti, ki jo prinašajo 2D kode tipa GS1 DataMatrix. Slednje je mogoče odčitati, če so delno poškodovane, raztrgane ali slabo natisnjene – delež poškodovane površine lahko doseže do 30 odstotkov. Dobro rešitev prinaša v smislu hitrejšega odčitavanja podatkov še uporaba dopolnilne 2D-kode na logistični etiketi, kjer so podatki s pomočjo standarda GS1-128 zapisani s pomočjo dveh ali treh črtnih kod, ki jih je treba odčitati ločeno.

Rešitev je na dlani

Bi ob tovrstnih priporočilih, ki bi jih uporabljali slovenski trgovci za sadje in zelenjavo, še prihajalo do v uvodu omenjenih zamenjav med slivami iz dveh delov Evrope? Odgovor je jasen, precej težje in manj verjetno. Pa ne gre le za slednje. Z uporabo standardov, ki omogočajo kakovostnejšo sledljivost sadja in zelenjave od izvora do končnega potrošnika bi pridobili vsi deležniki, s katerimi se srečujemo pri prodaji tovrstnih živil – malenkost slabše bi se verjetno počutili le špekulanti, če lahko tako imenujemo tiste, ki se na račun višjih zaslužkov in nižje transparentnosti igrajo z našim zdravjem. Zato je čas, da se vsi deležniki, ki predstavljajo del preskrbovalnih verig na področju proizvodnje, distribucije in prodaje sadja in zelenjave, dogovorijo in uvedejo v poslovne procese mehanizme za večjo transparentnost početja, kjer bo potrošniku jasno, ali je kupil srbske ali poljske slive, delovanje nadzornih institucij pa bo lahko hitrejše in odločnejše?