Test ANNKE H800: štiri kamere, en snemalnik in občutno manj slepih kotov

Videonadzorni sistem je ena izmed naprav, za katere upamo, da jih nikoli ne bomo zares potrebovali. Kljub temu je občutek, da lahko kadarkoli preverim vhod, notranjost hiše, balkon in okolico parkirnih mest, zelo pomirjujoč. Še pomembneje je, da lahko ob neobičajnem dogodku pogledam nazaj in ugotovim, kaj se je dejansko zgodilo.

Sistem ANNKE H800 sem preizkusil nekoliko drugače, kot bi ga verjetno večina uporabnikov. Nisem ga takoj namestil na končno lokacijo. Najprej sem celoten komplet postavil pri sebi doma, v dvonadstropnem stanovanju, kjer sem opravil nekakšen poskusni zagon oziroma »trial run«.

Želel sem se prepričati, da vse kamere delujejo, preveriti način povezovanja, spoznati uporabniški vmesnik snemalnika in aplikacije ter ugotoviti, kako sistem reagira na gibanje, osebe in različne svetlobne razmere. Pri štirih kamerah, centralnem snemalniku in več omrežnih kablih je namreč veliko prijetneje morebitne težave odkrivati v nadzorovanem okolju kot med končno montažo na večjem objektu.

Ko sem bil prepričan, da vse deluje, in sem že dobro poznal nastavitve, sem sistem preselil v svojo rojstno hišo. Gre za trinadstropni objekt z dvoriščem, pogledom na parkirna mesta in balkonom, ki bi ga lahko dosegel dovolj pogumen oziroma vztrajen nepridiprav.

Tam sem eno kamero postavil pri glavnem vhodu, dve v notranjosti objekta na mesti, kjer zagotavljata kar največjo pokritost, četrto pa na balkon. Takšna razporeditev mi je omogočila nadzor najbolj smiselnih dostopnih poti, ne da bi moral s kamerami zapolniti prav vsak kotiček hiše.

Zaradi zasebnosti v članku ne objavljam neposrednih posnetkov nadzorovanih površin. Na njih bi bilo mogoče prepoznati ljudi, notranjost objekta, razporeditev prostorov in podrobnosti okolice. Kakovost sistema zato opisujem na podlagi dejanske uporabe, fotografije ob članku pa lahko prikazujejo kamere, snemalnik, kable in način montaže.

Prednosti	Slabosti
Štiri kamere z ločljivostjo 4K	Napeljava kablov po večjem objektu zahteva nekaj dela
Napajanje in prenos podatkov po enem kablu PoE	Nekoliko zastarel in zapleten uporabniški vmesnik
Zaznavanje ljudi in vozil	Brez zvočnika in dvosmernega pogovora
Prilagodljiva območja zaznavanja	Samo eno mesto za trdi disk
Infrardeča in bela nočna osvetlitev
Lokalno snemanje brez obvezne mesečne naročnine
Oddaljeni dostop prek aplikacije

ANNKE H800 cena?

Sistem ANNKE H800 je na uradni strani na voljo za 349,99 €. Uporabite lahko tudi akcijsko kodo H8004KHD25 za 25-% popust na vse sisteme H800.

Kaj pravzaprav dobimo s sistemom ANNKE H800?

ANNKE H800 je žični videonadzorni sistem s centralnim omrežnim snemalnikom NVR. Preizkušeni komplet vključuje štiri IP-kamere z ločljivostjo 3840 × 2160 slikovnih pik oziroma osmimi milijoni slikovnih pik.

Priloženi snemalnik ima osem priključkov PoE. Ker sem uporabil štiri kamere, so mi ostali še štirje prosti priključki za morebitno poznejšo razširitev.

Kratica PoE pomeni Power over Ethernet oziroma napajanje prek omrežnega kabla. Do vsake kamere je treba napeljati samo en kabel Ethernet. Po njem se hkrati prenašajo slika, zvok, podatki in električna energija.

To je bistvena prednost pred starejšimi sistemi, pri katerih smo morali ločeno napeljati kabel za video in napajanje. Prav tako v bližini vsake kamere ne potrebujem električne vtičnice.

Po drugi strani ANNKE H800 ni brezžičen sistem. Do vsake kamere je treba pripeljati omrežni kabel, kar je lahko najzahtevnejši del celotne namestitve. Ko je napeljava enkrat urejena, pa je žična povezava praviloma stabilnejša od brezžične. Delovanje kamer ni odvisno od moči signala Wi-Fi, zasedenosti domačega omrežja ali napolnjenosti baterije.

Poskusna postavitev doma se je izkazala za zelo koristno

Preden sem začel vrtati in napeljevati kable po trinadstropni hiši, sem sistem najprej sestavil pri sebi doma.

NVR sem povezal z monitorjem, usmerjevalnikom in priloženo miško. Nato sem postopoma priklopil vse štiri kamere ter preveril, ali jih snemalnik pravilno prepozna. Kamere sem začasno razporedil po obeh nadstropjih stanovanja in s tem simuliral razmere, podobne končni postavitvi.

Ta korak mi je omogočil, da sem se brez časovnega pritiska seznanil z uporabniškim vmesnikom. Preveril sem nastavitve snemanja, zaznavanja ljudi in vozil, urnike, nočno osvetlitev, kakovost slike in oddaljeni dostop prek telefona.

Ugotovil sem tudi, kako pomembno je kamere pravilno poimenovati. Namesto splošnih oznak, kot so Camera 01, Camera 02 in Camera 03, sem jim določil jasna imena glede na končno lokacijo: vhod, notranjost spodaj, notranjost zgoraj in balkon.

Takšno poimenovanje je pozneje zelo koristno pri pregledovanju posnetkov in prejemanju obvestil. Sporočilo, da je bila zaznana oseba pri vhodu, je bistveno bolj uporabno od opozorila, ki omenja samo številko kanala.

Poskusna postavitev je bila koristna tudi zato, ker sem lahko vnaprej določil približno dolžino kablov, preveril vidne kote kamer in ugotovil, katere nastavitve želim uporabljati na posamezni lokaciji.

Šele ko sem bil prepričan, da vse deluje in da znam sistem pravilno nastaviti, sem ga razstavil ter preselil v rojstno hišo.

Končna postavitev v trinadstropni hiši

Pri končni namestitvi sem moral najprej določiti položaj snemalnika. NVR mora biti dovolj blizu omrežne opreme, da ga lahko povežem z usmerjevalnikom, hkrati pa mora biti na varnem, suhem in dovolj zračnem mestu.

Ni smiselno, da je snemalnik postavljen neposredno ob vhodnih vratih ali na drugem očitnem mestu. V primeru vloma bi ga lahko nepridiprav hitro opazil in odnesel skupaj z vsemi posnetki. Centralni snemalnik je zato najbolje skriti oziroma ga namestiti na lokacijo, ki ni neposredno vidna obiskovalcem.

Izbrana hiša ima tri nadstropja, zato je bila napeljava kablov precej zahtevnejša kot med preizkusom v stanovanju. Po drugi strani pa mi je predhodni poskus prihranil veliko časa. Nisem se več učil uporabe sistema med samo montažo, temveč sem se lahko osredotočil na položaj kamer in urejanje napeljave.

Kamera pri vhodu

Prvo kamero sem namestil pri glavnem vhodu. To je najpomembnejša točka celotnega sistema, saj zajema ljudi, ki se približajo vratom ali vstopijo v objekt.

Kamere nisem postavil previsoko. Pri videonadzoru je zelo preprosto izbrati položaj tik pod streho, kjer je naprava bolje zaščitena, vendar lahko s tem dobimo predvsem posnetke vrhov glav. Če želimo prepoznati obraz, mora biti kot dovolj nizek in usmerjen proti poti, po kateri se oseba približuje.

Kamera pri vhodu se mora spopadati tudi z zahtevnimi svetlobnimi razmerami. Oseba lahko stoji pod nadstreškom ali v senci, ozadje za njo pa je močno osvetljeno. V takšnih primerih pomaga široki dinamični razpon WDR, ki poskuša ohraniti podrobnosti v svetlih in temnih delih slike.

Dve kameri v notranjosti

Drugo in tretjo kamero sem namestil v notranjosti objekta. Ker gre za trinadstropno hišo, z eno samo notranjo kamero ne bi mogel smiselno pokriti vseh pomembnih prehodov.

Namesto da bi kameri usmeril neposredno v bivalne prostore, sem izbral mesti, kjer zajameta kar največjo površino in ključne poti skozi objekt. Cilj ni bil neprekinjeno spremljanje vsakdanjega življenja, temveč nadzor prehodov, po katerih bi se moral premikati nekdo, ki bi vstopil v hišo.

Takšna postavitev je z vidika zasebnosti veliko primernejša od kamere, usmerjene neposredno proti sedežni garnituri, jedilni mizi ali drugim prostorom, kjer se stanovalci zadržujejo večino časa.

Notranji kameri sta uporabni predvsem takrat, ko v hiši ni nikogar. Zunanji posnetek lahko pokaže, da se je nekdo približal objektu, notranja kamera pa potrdi, ali je oseba dejansko vstopila in kam se je premaknila.

Zaradi širokega vidnega kota in visoke ločljivosti sem lahko z dvema premišljeno postavljenima kamerama pokril pomemben del trinadstropnega objekta. Za popolno pokritost bi potreboval več kamer, vendar cilj ni bil nadzor prav vsakega prostora.

Kamera na balkonu

Četrto kamero sem namestil na balkon. Balkon je lahko pogosto spregledana dostopna točka, še posebej če ga je mogoče doseči po nadstrešku, ograji, pomožnem objektu ali drugi bližnji konstrukciji.

Ni najlažji način za vstop, vendar bi ga dovolj pogumen in spreten nepridiprav lahko izkoristil. Prav zato se mi je zdelo smiselno, da je ena izmed kamer usmerjena tudi na to območje.

Kamera z balkona obenem omogoča pregled dela dvorišča in parkirnih mest. Pri namestitvi sem pazil, da zajema predvsem površine, pomembne za varovanje objekta, in ne posega po nepotrebnem v zasebnost sosedov ali mimoidočih.

Posebej pomembno je bilo tudi, da tik pred objektivom ni bilo ograje, stene ali roba strehe. Bližnja površina lahko ponoči odbija infrardečo svetlobo naravnost v objektiv, zaradi česar postane del slike presvetel, preostanek pa precej slabše viden.

Največ dela ni z nastavitvami, ampak s kabli

Fizično pritrjevanje kamer samo po sebi ni posebej zahtevno. Več časa vzamejo določanje poti, vrtanje prehodov, vlečenje omrežnih kablov med nadstropji in njihovo urejanje.

Pri trinadstropnem objektu je treba razmišljati več korakov vnaprej. Napačno izbrana pot kabla lahko pomeni dodatno vrtanje, predolg vidni odsek ali nepotrebno zapleten prehod med nadstropji.

PoE pri tem veliko pomaga, saj do vsake kamere potrebujem samo en kabel. Kljub temu je lahko končna namestitev projekt za več ur oziroma za cel dan, odvisno od konstrukcije stavbe in dostopnosti kabelskih poti.

To je cena žičnega sistema. Namestitev zahteva več dela kot pri baterijski kameri Wi-Fi, toda po končani montaži se mi ni treba ukvarjati s polnjenjem baterij, prekinitvami brezžične povezave ali slabim signalom v oddaljenem nadstropju.

Pri zunanji kameri sem posebej poskrbel tudi za zaščito omrežnega spoja. Kamera ima zaščito pred vodo in prahom, vendar je lahko nezaščiten priključek RJ45 še vedno šibka točka. Spoj je zato najbolje namestiti pod streho, v zaščitno dozo ali ga ustrezno zatesniti.

Začetna nastavitev je vodena, vmesnik pa nekoliko staromoden

Snemalnik lahko prek izhoda HDMI povežem s televizorjem ali monitorjem v ločljivosti do 4K. Na voljo je tudi priključek VGA za starejše zaslone. Upravljanje poteka s priloženo miško.

Ob prvem zagonu me pričaka čarovnik za nastavitev. Izberem jezik, časovni pas, datum, omrežne nastavitve in varno skrbniško geslo. Če so kamere povezane neposredno v priključke PoE, jih snemalnik praviloma samodejno prepozna.

Uporabniški vmesnik ni tako sodoben ali vizualno izčiščen kot pri najnovejših aplikacijah za pametni dom. V njem je veliko menijev, potrditvenih polj in tehničnih izrazov.

Prav zato se je moj začetni poskus v stanovanju izkazal za tako koristnega. Ko sem sistem namestil na končno lokacijo, sem že vedel, kje najdem urnike snemanja, območja zaznavanja, nastavitve slike, nočni način in uporabniške račune.

Ko razumem osnovno razporeditev, je upravljanje logično. Prednost podrobnega vmesnika je, da lahko skoraj vsako kamero nastavim ločeno. To je pri moji postavitvi pomembno, saj notranji kameri ne potrebujeta enakih nastavitev kot kamera pri vhodu ali na balkonu.

Ločljivost 4K je najuporabnejša pri povečavi

Vsaka kamera zajema posnetke v največji ločljivosti 3840 × 2160 slikovnih pik. Vgrajen je objektiv z goriščnico štiri milimetre, ki ponuja dovolj širok pogled za vhod, večji notranji prehod ali območje pred balkonom.

To ni ekstremno širokokoten objektiv, ki bi lahko z ene točke zajel celotno hišo. Ima pa dovolj širok pogled, da s premišljeno namestitvijo pokrije večjo površino, ne da bi bila slika na robovih pretirano ukrivljena.

Največja prednost ločljivosti 4K se pokaže pri naknadnem pregledu. Če želim preveriti manjšo podrobnost, lahko del slike povečam precej bolj kot pri klasični kameri 1080p.

Pri vhodu je to uporabno za pregled osebe ali predmeta, pri kameri na balkonu pa za dogajanje na dvorišču oziroma bližnjih parkirnih mestih. Visoka ločljivost je koristna tudi v notranjosti, saj lahko ena kamera pokrije večji prostor, pri pregledu pa še vedno ohrani dovolj podrobnosti.

Več slikovnih pik seveda ne more popraviti napačne postavitve. Če je obraz preveč oddaljen, pod neugodnim kotom ali ga zakriva močna svetloba, tudi ločljivost 4K ne bo ustvarila podrobnosti, ki jih kamera ni zajela.

Zato je položaj kamere še vedno pomembnejši od same številke na embalaži.

4K ne pomeni tudi 30 sličic na sekundo

Pri oznaki 4K je treba opozoriti na pomembno omejitev. V 50-herčnem načinu kamere pri polni ločljivosti snemajo z največ 12,5 sličice na sekundo. V 60-herčnem načinu je meja 15 sličic na sekundo. Pri nižjih ločljivostih lahko dosežejo do 20 sličic na sekundo.

Posnetek zato ni tako tekoč kot video s 25, 30 ali 60 sličicami na sekundo. Pri običajnem nadzoru vhoda, notranjega prehoda ali parkiranega avtomobila to ni velika težava. Sistem je namenjen predvsem beleženju dogodkov in prepoznavanju podrobnosti, ne snemanju filmsko gladkega videa.

Razlika postane opaznejša pri hitrem gibanju. Oseba, ki hitro steče skozi prostor, ne bo posneta tako tekoče kot pri kameri z višjo hitrostjo zajema.

Pri svoji postavitvi sem dal prednost podrobnostim ločljivosti 4K. Vhod, balkon in notranji prehodi so večinoma območja, kjer se ljudje premikajo z običajno hitrostjo, zato nižja hitrost snemanja ni predstavljala odločilne slabosti.

Trije načini nočnega spremljanja

Kamere imajo infrardečo in belo pomožno osvetlitev. Izbiram lahko med klasičnim infrardečim načinom, stalno belo osvetlitvijo in pametnim dvojnim načinom.

V pametnem načinu kamera večino časa uporablja infrardečo svetlobo in prikazuje črno-belo sliko. Ko zazna človeka ali vozilo, lahko vključi belo luč ter dogodek poskuša zajeti v barvah.

Takšen način se mi zdi posebej uporaben pri vhodu in na balkonu. Večino noči kamera okolice ne osvetljuje z vidno svetlobo, ob pomembnem dogodku pa bela luč pomaga prikazati barvo oblačil, predmeta ali vozila.

Bela svetloba ima tudi odvračilni učinek. Oseba lahko hitro opazi, da je bila zaznana. Po drugi strani lahko prepogosto prižiganje moti stanovalce ali sosede, zato je pomembno pravilno določiti območje zaznavanja.

Pri notranjih kamerah dodatna bela osvetlitev večinoma ni potrebna. Tam sem lahko uporabil klasični infrardeči način oziroma se zanesel na obstoječo notranjo osvetlitev.

Pri nočni sliki je zelo pomembna tudi čistoča objektiva. Pajčevina, kapljice ali žuželka tik pred kamero lahko močno odbijajo infrardečo svetlobo in ustvarijo velike svetle madeže.

Zaznavanje ljudi in vozil zmanjša število lažnih opozoril

Običajno zaznavanje gibanja reagira na skoraj vsako spremembo slike. Sprožijo ga lahko senca, premikanje veje, dež, žuželka pred objektivom ali nenadna sprememba osvetlitve.

Če telefon ob vsakem takem dogodku pošlje opozorilo, uporabnik obvestila hitro začne ignorirati.

ANNKE H800 podpira ločeno prepoznavanje ljudi in vozil. Sistem poskuša ugotoviti, kaj se dejansko premika, ter tako zmanjšati število opozoril zaradi manj pomembnih dogodkov.

Pri vhodu sem želel opozorila predvsem ob zaznavi človeka. Na balkonu oziroma območju s pogledom proti parkirnim mestom sta smiselni obe kategoriji. V notranjosti pa me je zanimala predvsem zaznava oseb v času, ko v hiši ne bi smelo biti nikogar.

Zelo uporabna so tudi prilagojena območja zaznavanja. Kamera na balkonu lahko zajema del dvorišča, parkirnih mest in okolice. Če bi bilo aktivno celotno območje slike, bi sistem lahko pogosto opozarjal na dogajanje, ki z objektom nima neposredne povezave.

Z omejitvijo zaznavanja na pomembne površine postanejo opozorila precej uporabnejša.

Prepoznavanje ni nezmotljivo. Pri slabem vremenu, nenavadnem kotu ali delno zakriti osebi lahko pride do napačne razvrstitve. Kljub temu je razlikovanje med ljudmi, vozili in običajnim gibanjem velik napredek v primerjavi z osnovnim zaznavanjem sprememb v sliki.

Neprekinjeno snemanje ali samo dogodki?

ANNKE H800 omogoča neprekinjeno snemanje, snemanje ob zaznanem dogodku ali kombinacijo obeh načinov. Urnik lahko prilagodim posamezni kameri in delu dneva.

Neprekinjeno snemanje zagotavlja, da ne zamudim ničesar. Slabost je večja poraba prostora na disku in daljše pregledovanje arhiva.

Snemanje samo ob dogodku porabi precej manj prostora, vendar je odvisno od pravilnega delovanja zaznavanja. Če je občutljivost prenizka ali dogodek poteka zunaj označenega območja, se lahko zgodi, da sistem posnetka ne shrani.

Za vhod in balkon se mi zdi smiselna kombinacija neprekinjenega snemanja ter označevanja zaznanih oseb in vozil. Tako imam na voljo celoten potek dogodka, pametne oznake pa pomagajo pri hitrem iskanju.

Pri notranjih kamerah lahko uporabim urnik. Neprekinjeno snemanje ima največ smisla takrat, ko je hiša prazna, medtem ko ga lahko v času običajnega bivanja omejim ali izklopim.

Sistem uporablja stiskanje H.265+, ki zmanjšuje količino podatkov. Dejanska dolžina arhiva je odvisna od velikosti vgrajenega diska, števila kamer, hitrosti bitnega toka, ločljivosti, urnika in količine gibanja.

NVR ima eno mesto za disk SATA. Posamezne kamere imajo tudi režo za kartico microSD, ki lahko služi kot dodatna oziroma rezervna lokalna shramba.

Velika prednost je, da za osnovno lokalno snemanje ne potrebujem mesečne naročnine na oblak. Posnetki ostanejo na mojem snemalniku. S tem imam več nadzora nad podatki, hkrati pa moram sam poskrbeti za varnost diska in snemalnika.

Oddaljeni dostop prek telefona

Za oddaljeno spremljanje je na voljo aplikacija ANNKE Vision. Snemalnik mora biti povezan z usmerjevalnikom, nato pa ga dodam v aplikacijo.

Prek telefona lahko preverim živo sliko, odprem posamezno kamero in poiščem shranjene dogodke.

Največkrat ne potrebujem štirih prenosov v polni ločljivosti hkrati. Za hiter pregled je primernejši sekundarni tok v nižji kakovosti, saj se naloži hitreje in porabi manj mobilnih podatkov. Ko želim preveriti podrobnost, odprem posamezno kamero v višji ločljivosti.

Oddaljeni dostop je ena najpraktičnejših funkcij celotnega sistema. Preverim lahko, kdo je pri vhodu, ali je v notranjosti vse mirno, kaj se dogaja na balkonu in ali je na dvorišču oziroma pri parkirnih mestih kaj neobičajnega.

Pri tem sem nastavil močno in unikatno skrbniško geslo. Videonadzorni sistem varuje hišo, vendar lahko ob slabi zaščiti sam postane varnostno tveganje. Smiselno je tudi redno preverjati posodobitve in dostop dovoliti samo uporabnikom, ki ga dejansko potrebujejo.

Kamere zajemajo tudi zvok

V kamere je vgrajen mikrofon. Snemanje zvoka je mogoče vključiti oziroma izključiti v nastavitvah.

Zvok lahko pomaga razumeti dogodek. Slika pokaže osebo pri vhodu, zvok pa lahko pojasni, ali gre za dostavo, obisk ali kaj drugega.

Po drugi strani je snemanje zvoka z vidika zasebnosti pogosto bolj občutljivo od slike. To velja predvsem za notranji kameri. Zato sem dobro premislil, kje je zajem zvoka dejansko potreben in kje ga je primerneje izključiti.

Kamere imajo mikrofon za zajemanje zvoka, nimajo pa vgrajenega zvočnika za pravo dvosmerno komunikacijo. Prek njih se torej ne morem pogovarjati z obiskovalcem tako kot prek klasičnega pametnega videozvonca.

Zasebnost je pri notranjih kamerah še posebej pomembna

ANNKE H800 omogoča ustvarjanje zasebnostnih mask, s katerimi prekrijem del slike, ki ga ne želim snemati. To je uporabno, če se v kadru pojavi sosednja parcela, okno, javna površina ali del prostora, ki za varovanje objekta ni pomemben.

Pri zunanji postavitvi sem kameri usmeril tako, da spremljata predvsem vhod, balkon, dvorišče in druge površine, povezane z objektom. Ni potrebe, da bi po nepotrebnem snemal širšo okolico.

Pri notranjih kamerah pa je zasebnost še pomembnejša. Namestil sem ju na mesti z veliko pokrivnostjo, vendar tako, da njun glavni namen ostaja nadzor prehodov in ne spremljanje vsakdanjih aktivnosti stanovalcev.

Prav zato v testu ne objavljam neposrednih posnetkov. Objava posnetka na spletu je nekaj povsem drugega kot zasebni pregled dogodka na lastnem snemalniku.

Odpornost zunanjih kamer proti vremenu

Kamere imajo zaščito IP67 in so namenjene tudi zunanji uporabi. Prenesejo dež, prah in precej širok razpon temperatur.

Kljub temu sem kameri pri vhodu in na balkonu poskusil namestiti na vsaj delno zaščiteni lokaciji. Napušč ali balkon lahko zmanjšata neposredno izpostavljenost najmočnejšim padavinam in soncu, vendar ne smeta segati v vidni kot oziroma odbijati infrardeče svetlobe.

Posebno pozornost sem namenil kabelskim spojem. Ohišje kamere je lahko vodoodporno, slabo zaščiten priključek pa ne. Spoj mora biti ustrezno zaščiten pred vlago.

Štirje prosti kanali omogočajo poznejšo nadgradnjo

Snemalnik ima osem priključkov PoE, jaz pa sem uporabil samo štiri. Tako lahko sistem pozneje razširim brez zamenjave centralne enote.

V trinadstropni hiši bi se gotovo našle še lokacije, na katerih bi bila dodatna kamera koristna. Ena bi lahko pokrivala drugo stran objekta, druga dodatni zunanji dostop, tretja stopnišče ali prostor, ki ga trenutni postavitvi ne zajameta.

Sistem podpira tudi standard ONVIF in protokol RTSP, zato ni povsem zaprt v lasten ekosistem. Naprednejši uporabniki ga lahko povežejo z združljivo programsko opremo, domačim strežnikom ali določenimi kamerami drugih proizvajalcev.

Dodajanje kamer druge znamke je lahko zahtevnejše od priklopa originalne kamere ANNKE, saj je včasih treba ročno nastaviti naslov IP, uporabniško ime, geslo in protokol.

Kaj me je pri sistemu zmotilo?

Največja ovira je fizična namestitev. PoE močno poenostavi povezavo posamezne kamere, ne more pa odpraviti potrebe po napeljevanju kablov.

V dvonadstropnem stanovanju je bila poskusna postavitev razmeroma preprosta. V trinadstropni hiši pa je bilo treba precej bolje premisliti o prehodih med nadstropji, dolžinah kablov in položaju snemalnika.

Druga omejitev je hitrost snemanja pri polni ločljivosti. Slika 4K je podrobna, vendar 12,5 oziroma 15 sličic na sekundo ni posebej tekočih.

Tudi uporabniški vmesnik snemalnika bi lahko bil prijaznejši in sodobnejši. Ponuja veliko možnosti, vendar je za začetnika lahko nepregleden. Brez mojega predhodnega poskusnega zagona bi končna postavitev verjetno trajala dlje.

Pogrešal sem tudi dvosmerni zvok. Vgrajeni mikrofon je uporaben, toda zvočnik pri kameri ob vhodu bi omogočil pogovor z obiskovalcem ali dostavljavcem.

Snemalnik ima samo eno mesto za trdi disk. Za domačo uporabo je to običajno dovolj, zahtevnejši uporabniki pa bi morda želeli možnost namestitve dveh diskov oziroma dodatnega zrcaljenja podatkov.

Poskusni zagon se je izplačal

ANNKE H800 je precej drugačen izdelek od baterijske kamere, ki jo v nekaj minutah postavim na polico in povežem z brezžičnim omrežjem. Njegova namestitev zahteva načrtovanje, napeljevanje kablov in nekoliko več tehničnega znanja.

Prav zato se je odločitev, da sistem najprej preizkusim pri sebi doma, izkazala za zelo dobro. V dvonadstropnem stanovanju sem lahko brez pritiska preveril delovanje vseh kamer, se naučil uporabljati snemalnik in aplikacijo ter pravilno nastavil snemanje in zaznavanje.

Ko sem sistem preselil v trinadstropno rojstno hišo, sem že natančno vedel, kaj počnem. Namesto ukvarjanja z osnovnimi nastavitvami sem se lahko osredotočil na položaj kamer in najbolj smiselno pokritost objekta.

Kamera pri vhodu nadzoruje glavno dostopno točko. Dve notranji kameri spremljata pomembne prehode in ponujata veliko pokritost večnadstropnega objekta. Kamera na balkonu pa varuje dostop, ki ga morda ne bi izbral vsak nepridiprav, vendar ga dovolj pogumna oseba ne bi nujno spregledala. Hkrati omogoča še pregled dela dvorišča in bližnjih parkirnih mest.

Ločljivost 4K ponuja dovolj podrobnosti za naknadno povečavo, pametna nočna osvetlitev pa združuje diskretno infrardeče spremljanje z možnostjo barvnega posnetka ob zaznanem dogodku.

Zaznavanje ljudi in vozil skupaj z nastavljivimi območji zmanjšuje število nepomembnih opozoril. Lokalno snemanje pomeni, da za osnovno uporabo ne potrebujem mesečne naročnine, osemmestni snemalnik pa pušča prostor za dodatne kamere.

Sistem ni brez kompromisov. Snemanje v ločljivosti 4K ni posebej tekoče, uporabniški vmesnik zahteva nekaj privajanja, napeljevanje kablov po treh nadstropjih pa nikakor ni majhen projekt.

Kljub temu ANNKE H800 dobro opravlja svojo osnovno nalogo. Ne poskuša biti samo še ena privlačna naprava pametnega doma, temveč resen, centraliziran videonadzorni sistem.