Vse o pomnilniku v mobilnih napravah

V naših mobilnikih in pametnih telefonih se nahajajo različne vrste pomnilniških modulov. V naslednjem članku bomo uporabljali kar nekaj zapletenih tehničnih izrazov, a nikar vas ti ne prestrašijo. Pa začnimo.  

RAM in ROM

Bralno-pisalni pomnilnik, pogosto imenovan z angleško kratico RAM (Random Access Memory), je vrsta elektronskega pomnilnika.Podatke lahko vanj zapisujemo in jih beremo iz njega. Lahko ga imenujemo tudi delovni pomnilnik. Uporablja se v računalnikih in drugih digitalnih napravah. Za razliko od RAM-a, ROM podatke hrani dalj časa, tega pa pametni telefoni koristijo za dolgoročno hrambo podatkov. ROM ima za razliko od RAM-a omejene možnosti sprejema novih podatkov. Bralni pomnilnik (tudi ROM), iz angleščine (»Read-Only Memory«) je vrsta notranjega pomnilnika, iz katerega lahko med obratovanjem podatke beremo, ne moremo pa jih vanj zapisovati. Podatki so v ROM zapisani pred obratovanjem. To se razlikuje za različne vrste. Značilen primer uporabe ROM je BIOS v osebnem računalniku. Nekateri računalniki imajo v ROM cel operacijski sistem in tolmač (običajno BASIC). To jim omogoča trenutni zagon. Bistvena prednost bralnega pomnilnika pred bralno-pisalnim je sposobnost hranjenja podatkov, ko ni električnega napajanja. Prvi ROM (Read Only Memory) spominski čipi so bili izdelani leta 1965. V njih se je zapisovala tovarniška programska oprema, teh podatkov pa kasneje ni bilo mogoče spreminjati. Nova generacija ROM-ov omogoča tudi spreminjanje podatkov. Eden od primerov dobrih primerov je zapisovanje novih podatkov preko programskih nadgradenj. Gledano iz tega stališča, sodobnih ROM-ov več ne moremo obravnavati kot nedotakljivih.

Flash pomnilnik 

V smislu pametnih telefonov, gre za notranji pomnilnik poznan kot flash pomnilnik ali izbrisljiv programski spomin. Flash pomnilnik koristi dve različni logični tehnologiji – NOR in NAND. NOR je kot nekakšen delavni spomin in se uporablja za hrambo mobilnega operacijskega sistema, medtem ko je NAND kot nekakšen trdi disk. Ta vrsta pomnilnika briše razliko med RAM-om in ROM-om, saj lahko podatke na omenjen pomnilnik zapisujemo in brišemo tudi več milijonov krat. Večina flash pomnilnikov podatke briše v celotnih sklopih, kar jih dela idealne za mobilne aplikacije, ki jih morajo uporabniki velikokrat nadgrajevati. Kapaciteta NAND pomnilnika pri sodobnih pametnih telefonih lahko znaša od 4GB pa vse tja do 64 GB.

Kapaciteta ROM-a se pri tem deli na nominalno kapaciteto, dejansko kapaciteto (ki je veliko manjša od nominalne) in razpoložljivo kapaciteto. In zakaj je dejanska kapaciteta manjša od nazivne-nominalne? Kapaciteta  ROM-a je razdeljen na tri dele. Prvi del uporablja datotečni sistem in predpomnilnik. Lahko bi rekli, da je to del, kjer prebiva kompleten operacijski sistem. Če vaša naprava ni izkoreninjena (root), potem do tega dela ne boste morali dostopati.  Gre torej za nek zaprt tovarniški del pomnilnika.

Drugi del se uporablja za namestitev dodatne programske opreme in njenih podatkov, medtem ko je ostanek namenjen uporabniku. Uporabniku je torej na voljo ves pomnilnik, kateremu odštejemo količino prostora potrebnega za sam operacijski sistem. V večini primerov del ROM-a za operacijski sistem  in privzete aplikacije zasede približno 10-20% skupne količine pomnilnike. Če torej proizvajalec pametnega telefona oglašuje, da je v njem na voljo 16 GB prostora za shranjevanje podatkov, to pomeni, da bo za glasbene datoteke, aplikacije, fotografije ipd. na voljo približno nekje 14 GB prostora. Seveda se pomnilni elementi in sistemi med proizvajalci precej razlikujejo, zato je lahko včasih razmerje med delom pomnilnika namenjenega sistemu in delom pomnilnika namenjenega uporabniku tudi 50:50.

Nekatere naprave, kot je npr. Samsungov Galaxy S3, so opremljene s tako imenovanim multi-ROM-om. Gre za majhen čip namenjen hrambi primarnega sistema, predpomnilnika in uporabniških podatkov v ločenih particijah. Drugi čip je večji, vendar počasnejši in uporabnikom omogoča shranjevanje aplikacij. Takšna konfiguracija omogoča optimalno razmerje med zmogljivostjo in ceno. Spet drugi proizvajalci, med njimi je tudi Apple, za shranjevanje uporabnikom nudijo zgolj en čip. Po mnenju mnogih strokovnjakov je takšna vrsta internega pomnilnika za shranjevanje podatkov boljša kot v primeru uporabe zunanje microSD kartice. Ker se takšen čip nahaja neposredno na matični plošči pametnega telefona, branje in zapisovanje podatkov poteka pri veliko višjih hitrosti. Ko že govorimo o ROM-u v pametnih telefonih, moramo ob tem pojasniti še nekatere važne pojme. ROM je torej mesto kjer je shranjen operacijski sistem telefona. Ta sistem se imenuje “Stock ROM-a”. Custom ROM je kreiran iz strani posameznih razvijalcev, ta pa ima lahko različna jedra (kernel), ki se prilagajo posameznim funkcionalnostim. Glede nato, da je operacijski sistem Android odprtokodni sistem, lahko posamezni razvijalci naredijo kakršnekoli spremembe osnovnega ROM-a, dodajo funkcije in različne prilagoditve posameznih postavk. Vsi spremenjeni ROM-i niso popolni in lahko imajo različno število napak, ki omejujejo del funkcionalnosti same naprave. Kot smo omenili že malce prej, so pomembni tudi tako imenovani kerneli ali jedra sistema. Ti so načeloma odgovorni za pravilno delovanje operacijskega sistema.  

Sprostite podatke v vašem ROM-u

Kot prvo lahko odstranite nekaj programov, ki so bili prednameščeni ob nakupu telefona. Seveda boste za to potrebovali korenske privilegije. Pomembno je tudi redno čiščenje zastarele navlake, kot je elektronska pošta, sms sporočila, zastareli dokumenti, igre, glasba, itd. Pri tem vam priporočamo, da si namestite kakšno izmed priročnih aplikacij za brisanje programske opreme, s katero bodo takšna opravila veliko lažja in natančnejša. S tem boste očistili vaš ROM, hkrati pa bo delovanje same mobilne naprave veliko hitrejše.