Izšel “Risen 2: Dark Waters”

Nemške ustvarjalce Piranha Bytes poznamo predvsem po odlični seriji “Gothic”, katere prva dva dela sta še danes v lepem spominu mnogih ljubiteljev igranja domišljijskih vlog. S tretjim delom pa so ga avtorji polomili in je naletel na zelo slab odziv tako pri igralcih kot pri kritikih. Avtorji so se pri tem izgovarjali na založnika JoWood, ki naj bi preveč pritiskal nanje in so tako morali pohiteti ter izdati igro, ki še ni bila povsem dokončana. Zaradi tega so v letu 2007 poiskali novega založnika, in sicer Deep Silver.

Dve leti kasneje je izšel prvi “Risen”. Igra je bila nekakšen duhovni naslednik “Gothica” in je bila pri kritikih ter igralcih relativno dobro sprejeta. Ni pa požela tolikšnega navdušenja kot “Gothic”, deloma zaradi nekaj napak, ki so si jih privoščili avtorji, deloma pa tudi zaradi (pre)visokih pričakovanj ljubiteljev serije. Sedaj pa je izšlo še nadaljevanje, imenovano “Risen 2: Dark Waters”. So avtorji odpravili napake prvenca in se vrnili na pota stare slave? Žal ne povsem.

Nekoliko tvegana je bila že odločitev o izbiri tematike oziroma lokacije dogajanja. Igra se namreč za razliko od “Gothicov” in svoje predhodnice odvija v povsem novi, piratski tematiki. To po eni strani prinese dobrodošlo osvežitev, po drugi pa je to precejšen šok za tiste, ki so pričakovali podobno tematiko kot v prejšnjih naslovih. Sam menim, da odločitev ni napačna, navsezadnje se s pirati ne igramo prav pogosto. Je pa zaradi tematike nekoliko spremenjen tudi sistem čaranja. Igra namreč ne pozna urokov, kakršnih smo vajeni od prej, pač se zanaša na voodoo trike. Loke pa so zamenjale muškete in pištole ter težke oklepe gusarski plašči.

Naš junak mora tokrat rešiti deželo pred Titani, pri čemer pa ga čaka še cel kup stranskih opravil in možnost pridružitve eni izmed dveh frakcij. Tematiki primerno odkriva zakopane skrinje z zakladi, išče ladje duhov ter pije grog in vpije na neigralčeve like. Pirati pač. Temu primerni so tudi dialogi, ki so pogosto vulgarni, rasistični in seksistični. Koga bi to utegnilo motiti, toda roko na srce – nekako spada k izbrani tematiki. Pirati pač ne slovijo po svoji uglajenosti in vzornem obnašanju. Junak med svojim popotovanjem sreča tudi mnogo zabavnih likov ter se zaplete v nekaj humornih situacij in dialogov, kar gre igri vsekakor šteti v plus. Gotovo se bo kdo med igranjem spomnil tudi na legendarni “Monkey Island”, seveda predvsem zaradi piratov in občasnega humorja. Vzdušje pri tem nekoliko zmoti le na trenutke slabši govor oziroma sinhronizacija. Toda na srečo tega ni preveč, tako da konec koncev ni pretirano moteče. Nekoliko bolj moteča pa so preveč ponavljajoča se okolja, saj so si otoki, ki jih raziskujemo vse preveč podobni med seboj. Na srečo je raziskovanje pogosto poplačano s kakim dobrim kosom opreme. Če naletimo na jamo, ki jo straži pošastna kreatura, smo lahko skoraj z gotovostjo prepričani, da nas na njenem koncu za nagrado čaka kak dober kos opreme. Kar osmisli raziskovanje, predvsem tistim igralcem, ki imamo močno raziskovalno žilico in želimo odkriti vsak kos dežele ter pokukati v vsako jamo, ki jo najdemo na poti. Je pa igralno območje precej manjše kot v “Gothicih” in tudi kot v prejšnjem delu, da “Skyrima” niti ne omenjam. Toda to ni nujno slabo, saj se igralec tako nikoli ne počuti izgubljenega.

Kar se tiče boja, je ta na začetku nekoliko dolgočasen, nad čemer se že pritožujejo tudi igralci na forumih. Toda na srečo se po nekaj urah s pridobitvijo novih veščin razvije in ni več sestavljen samo iz neprestanega brezmožganskega klikanja. Pri bitki z meči se naučimo parirati, brcati nasprotnika, se mu izmikati, uporabljati posebne napade in druge napredne tehnike. Zelo uporabne in učinkovite pa so tudi pištole in muškete, mogoče celo nekoliko bolj kot meči. Za tiste, ki jim jeklo in smodnik ne dišita, pač pa imajo raje čaranje, pa bodo vodoo triki. Ki so rahlo razočaranje. Niso namreč namenjeni močnemu neposrednemu poškodovanju nasprotnika, pač pa so uporabni bolj kot podpora v bitki. Z njimi namreč lahko nasprotnike denimo imobiliziramo, oslabimo in naščuvamo drug proti drugem ali na pomoč prikličemo duha.

Da med potovanjem ne bi bili osamljeni, se nam lahko pridružijo tudi neigralčevi liki, z unikatnimi sposobnostmi, kot je recimo zdravljenje. Če ne drugega, so uporabni za to, da preusmerijo napade nase in so tako bitke nekoliko lažje. Vsake toliko časa pa znajo tudi izjaviti kaj pametnega in se na sploh po osebnostih nekoliko razlikujejo med seboj. Le ne pričakujte tolikšne globine, kot jo imajo neigralčevi liki denimo v “Mass Effect”.

Kaj torej reči za konec? Igra vsekakor prinaša nekaj svežine, ne samo v serijo, pač pa tudi na splošno v žanr igranja domišljijskih vlog. Predvsem zaradi izbrane tematike. Žal pa ne bo navdušila vseh igralcev. Še posebej zaradi na trenutke preveč monotone oziroma ponavljajoče se okolice, predvsem na začetku dolgočasnega boja, odsotnosti konkretnejših močnejših urokov in nekoliko slabše zastavljenega razvoja lika ter vseskozi prisotnega občutka, da bi iz igre lahko nastalo veliko več, če bi se le avtorji nekoliko bolj potrudili. Vseeno pa boste v njej gotovo uživali tisti, ki vam je všeč piratska tematika ter z njo povezan humor.