Opis predelave podcenjenega RPGja: Dragon’s Dogma Dark Arisen

Capcom zadnje čase dela veliko predelav konzolnih iger na PC. Medtem ko veliko ljudi to moti, mene sploh ne, saj nekaterih nisem igral zaradi nedosegljivosti konzol v Sloveniji, nekatere pa zaradi konzol samih, ki so podhranjene in ne morejo poganjati igre tako kot se spodobi. Ena izmed teh je bila Dragon’s Dogma, ki sem jo igral na PS3 in jo maral, vendar me nikoli ni pritegnila, saj je imela pogost padec sličic na sekundo (pod dvajset ali še več!) in res nagravžno, zamegljeno podobo. Za grafiko mi je ponavadi vseeno, ampak igra je izgledala kot da si namazal vazelin preko ekrana.

No, na srečo so igro predelali za PC. To pomeni 60 ali več sličic na sekundo, čisto, lepo podobo, izbira svojih kontrol (miška in tipkovnica delujeta super), podporo modifikacijam in še čemu. In res, igra mi je neznansko bolj všeč, saj odlični borilni sistem pride lepo do izraza z večjo gladkostjo igre.

Če še ne veste kaj je Dragon’s Dogma – je japonski RPG, narejen po zahodnem kopitu. Torej večinoma Tolkienska mitologija, pomešana z malo grške (recimo Grifin), v kateri tolčemo ogromne pošasti v vlogi Arisena. Temu na začetku igre zmaj ukrade srce, s čimer dobi moč priklica pawnov, ki so ljudje ampak niso in mu služijo. Nato se odpraviš na misijo, da dobiš nazaj svoje srce, vmes pa še pomagaš vsem ki rabijo pomoč. Mja, zgodba je precej neumna in potisnjena v ozadje. To ni Witcher ali tipičen RPG, kjer je zgodba v ospredju, temveč je več poudarka na bojevanju in raziskovanju atmosferičnega sveta. Nekaterim to ne bo povšeč, meni pa je bilo super, saj je ekipa delala tudi na Devil May Cry igrah, ki slovijo po svojem odličnem borilnem sistemu.

In res, borilni sistem je zvezda igre. Na voljo imaš več poklicov, katerim kupuješ napade in čarovnije, odvisno od poklica. Vsi so zanimivi, sam sem pa se tokrat odločil za čarovnika. Ponavadi so v igrah dolgčasni, saj nekje od zadaj mečejo majhne ognjene kroglice. No, ne tukaj, saj dobesedno prikličeš meteorite, ki z ogromno eksplozijo padejo na tla in razmečejo nasprotnike. Super! Tudi bojevniki so zanimivi, saj se lahko po principu Shadow of the Colossus vržeš na velike nasprotnike in jim pležeš po telesu ter naciljaš šibke točke. Če ga zadeneš v roko, bo spustil orožje, v nogo in bo padel po tleh, v glavno in mu boš mogoče izbil zobe. Število različnih nasprotnikov je veliko, vsak ima ogromno napadov in šibkosti, tako da je bojevanje zanimivo skozi celotno igro, kar razbije monotonost, tako kot v Dark Souls igrah.

Pawni, ki jih imaš s sabo, pa so pomagači, katere lahko izbiraš in dopolnjujejo tvoje sposobnosti. Dva si moraš vedno menjavati, en pa je samo tvoj in se nadgrajuje s tabo. Tega lahko potem najamejo drugi igralci, ti pa njihove, kar pomeni da se moraš potrudit in čim boljše opremit svojega glavnega pawna. Zanimiva ideja

.

Svet igre je dokaj atmosferičen, bi pa kritiziral da je malce prevelik oziroma prepust. Velikokrat moraš hoditi veliko časa, da prideš do misije, in potem še nazaj do mesta. Vsaj dokler ne odkleneš hitrega potovanja po nekaj urah, odvisno od tvoje hitrosti. Na srečo so dejanski kraji misij zanimivi, tako kot same misije. Včasih se moraš odkrižati ogromne kreature, kar je epično, včasih raziskuješ grozljive lokacije polne zombijev, včasih iščeš ključe da odkleneš vrat, torej ima igra tudi elemente avantur… Sicer še vedno bolj ali manj tepeš nasprotnike, ampak okvir misij je zanimiv. Tudi bitke s šefi popestrijo dogajanje, nekaj misij vključuje le to, oziroma veliko se boš tepel z močnimi nasprotniki po končanju glavne zgodbe, kar je nekje po 20 urah. Lahko pa greš opravljat Dark Arisen dodatek, kjer se odpraviš na temačen otok, v katerem moraš priti skozi temnice polne še bolj nevarnih sovražnikov. Za početi je torej veliko.

Na žalost pa ni vse popolno. Kot sem že prej omenil je veliko dolgčasnega potovanja sem in tja, kar je še huje ker nimaš konja. Vsepovsod moraš tekati, in stamina hitro poide, torej moreš velikokrat hoditi ali čakat, da se ti napolni stamina. Včasih se odpraviš na misijo, za katero še nisi dovolj izkušen, zato bi cenil, če bi igra napisala katera izkušenjska stopnja je primerna za to misijo. Določeni nasprotniki, sploh pa zadnji šef v igri, imajo ogromno preveč zdravja, kar naredi boj dolgčasen in dolgovezen. Plezanje po nasprotnikih včasih ne deluje najboljše in je daleč od spoliranosti tistega iz Shadow of the Colossus. In zgodba, ki mi je sicer v igrah najmanj pomembna, je neumna in skorajda neobstoječa.

Vseeno se mi zdi, da dobre stvari odtehtajo slabe, in Dragon’s Dogma je lahko za pravo osebo izjemno zanimiva izkušnja. Če marata dober boj, vzdušje in raziskovanje, si igro le omislite, saj za polovično ceno tridesetih eurov dobite super RPG.

Ocena: 80/100

Plus:

– najboljši boj v odprtih RPG igrah

– pawn sistem

– zanimive misije

– vzdušje

– ogromne pošasti!

Minus:

– potovanje po svetu je počasno in dolgčasno

– težavnost včasih preveč naraste

– sovražniki in šefi imajo preveč zdravja

– nekaj hroščev in nerodnosti

– slaba, neumna zgodba