Možganski vmesnik, ki omogoča upravljanje dodatnih robotskih rok
Upravljanje dodatnih robotskih okončin ob hkratni uporabi lastnih rok je velik izziv, saj človeško telo nima tako imenovanih neizkoriščenih motoričnih kanalov. Če si med fizičnim delom zgolj predstavljamo dodaten gib, se v možganih prekrivajo električni signali, kar senzorjem otežuje prepoznavanje ukazov. Raziskovalci z londonskega Imperial Collegea in univerze Tsinghua pa so to težavo obšli s pametno rešitvijo, ki temelji na dotiku in posebnem možganskem valu P300.
V raziskavi je sodelovalo deset zdravih prostovoljcev, ki so nosili kapo s 64 senzorji za merjenje možganske aktivnosti. Na obe roki so jim namestili tudi štiri majhne vibratorje. Vsak je predstavljal en ukaz in se je sprožal v naključnem vrstnem redu. Uporabnik je moral pozornost zgolj usmeriti na vibriranje izbranega senzorja, medtem ko je z obema rokama na pladnju uravnotežal kroglico. Sistem strojnega učenja je nato prepoznal možganski odziv in ga povezal z ustreznim ukazom, ne da bi pri tem oviral koordinacijo naravnih rok. Po treh dneh vadbe je uspešnost pri opravljanju obeh nalog hkrati dosegla skoraj 70 odstotkov. V praktičnem prikazu je eden od udeležencev uspešno upravljal dve namizni robotski roki, ki sta podajali kroglico in vstavljali slamico v kozarec.
Kljub obetavnim rezultatom pa tehnologija še zdaleč ni pripravljena za vsakdanjo uporabo. Sistem mora za zmanjšanje šuma povprečiti več ciklov vibracij, zato sprožitev posameznega ukaza traja nekaj sekund. Po hitrosti se tako ne more primerjati z naravnimi refleksi. Poleg tega so robotske roke izvajale le vnaprej programirane gibe, naloga z uravnoteženjem pladnja pa je bila razmeroma predvidljiva. Raziskovalci opozarjajo tudi na možnost, da bi se koža in živčni sistem ob dolgotrajnem izpostavljanju vibracijskim dražljajem nanje postopoma navadila, zaradi česar bi se možganski odziv sčasoma oslabil.
Prijavi napako v članku


























