Little Nightmares 2

Dosti filmskih grozljivk se trudi pričarati strah in grozo iz otroških dni, ko smo se bali teme, pošasti iz omare in vej, ki so ob nevihti škrabljale po okenskem steklu Že prvi Little Nightmares je bil pri tem kar uspešen, saj nas je postavil v vlogo šibkega dekletca na umazani potniški ladji, ki je bila kakor kapitalističen svet v malem. Nadaljevanje punčko nadomesti s fantkom, skritim pod nenavadnim pokrivalom, ki se prav tako prebudi v umazani, sovražni okolici. Med tekom proti desni se prebija čez ovire in se skriva pred bistveno močnejšimi in večjimi sovražniki. Lik je vseskozi drobčkan in se le stežka kobaca čez okenske police, rine zaboje in dviga redka orožja za mukotrpno udrihanje po ne tako redkih nasprotnikih, kot so lončeni otroci ter gomazeče dlani.

Velik del igranja pa tvorijo uganke, v katerih je treba pretikati ročice, metati predmete v gumbe in uporabljati najdene ključe ter varovalke. Za igro so značilni poskoki težavnosti, saj se povsem nenevarni razdelki, namenjeni edinole gradnji vzdušja, izmenjujejo s takšnimi, kjer te kak zagoveden barabin ubije po ducatkrat ali več, preden ugotoviš, kako priti mimo. Je pa res, da je vzdušje zaradi tega še bolj napeto in srhljivo. Grozljivost je na splošno odlika Little Nightmares 2, kajti črnikavo, deževno mesto, v katerem deček z občasno pomočnico preživi večji del igre, je polno odurnih nakaz, ki so bile nekoč ljudje, a so pod vplivom oddaljenega stolpa izgubile razum in dušo. Oboroženi s precej potrpežljivosti in nagnjenosti k strahu lahko za zastor pokukate v kakšnih šestih urah in še recimo pol toliko za iskanje skrivnosti, ki za nameček pripeljejo k alternativnemu, s prvencem povezanemu zaključku.

Naša ocena 9/10