Krvavi, skupinski masakri v igri Killing Floor 2

Zadnja leta se veliko pritožujem, da so igre postale preveč kinematografske in podobne filmom, sploh prvoosebne streljačine. Narediš par korakov, kjer se sproži filmček, ki ga moraš gledati dve minuti, nato moraš stisniti en gumb, da ubiješ pet sovražnikov, kar sproži še en filmček. Potem ti igra celo dovoli, da nekoga ustreliš sam. Tudi večigralstvo ni nič boljše, saj nas silijo v realistične situacije, kjer te ubije en metek čez celo mapo. Zabava ni dovoljena. Velikokrat se zato ozrem nazaj in se spomnim začetka prvoosebnih iger. Velika puška, velika soba, veliko raznih bitij, čemur sledi ogromen krvav, zabaven masaker. Sliši se primitivno, ampak redkokdaj se v igrah bolj zabavaš. Sploh če je igra tako dobro narejena kot Killing Floor 2.

Kaj sploh je Killing Floor? Sodelovalno pobijanje valov pošasti, ki podpira do šest igralcev. V eni izmed kar velikih map si izberemo poklic, od katerega so odvisne določene veščine in orožje (več o tem pozneje), nato pobijemo vse pošasti v enem valu, od tega dobimo denar za boljša orožja, dodatno opremo, kot so granate in zaščitni jopič, in gremo dalje pobijat pošasti v drug val. Vsak val je težji in ima več pošasti. Ko končaš z vsemi valovi, pa te pričaka šef, ki je zelo težek že na najlažji težavnostni nastavitvi. In to je to. Sliši se kot igra, ki ni preveč zabavna na dolgi rok, a je, zaradi fantastične izvedbe in zanimivih sistemov.

Prvi od teh so orožja. Vsak poklic lahko vihti katerokoli orožje, a bo dobil XP za nadgrajevanje le od tistih, ki sodijo k njegovemu poklicu. Vsako orožje se čuti odlično, saj ima dober odziv in prav čutiš moč orožja, ko ustreliš. V večini iger se občuti, kot da streljaš z vodno pištolico, a ne tukaj. Prav tako orožja niso le klasična, ampak lahko uporabljaš »flamethrower«, kladivo, na katerem je eksploziv, ki eksplodira na dotik, ali pa rotirajočo žago, s katero lahko režeš nasprotnike ali pa jo izstreliš ven, s čimer ubiješ več nasprotnikov naenkrat.

K temu občutku veliko pripomore njihov sistem GORE. Ponavadi se v igrah sovražnik komaj odzove na metke, tukaj pa lahko vsakemu nasprotniku odstreliš večino delov telesa. Mislim, da je v igri okoli trideset različnih točk za vsakega sovražnika. Torej če nekoga ustreliš z močnim orožjem, bo razpadel na koščke, odletel v zrak in ob tem poškropil ves prostor s krvjo. Kri dejansko ostane do konca celotne runde, kar pomeni, da se mapa transformira iz normalne okolice v nekaj iz najbolj krvave grozljivke.

Prej sem omenil poklice. V igri so zaenkrat štirje poklici (pozneje jih bo najbrž več) in vsak ima svoje prednosti ter orožja. Poklici so: »berserker«, »medic«, »support« in »commando«. »Berserker« ima bonuse za boj na blizu, se hitreje premika in utrpi več poškodb, »medic« je zdravilec, »support« zadaje več škode s šibrovkami, »commando« pa hitreje vidi nevidne nasprotnike. Skozi igranje si seveda »level upaš«, s čimer se prej omenjene osnovne statistike izboljšujejo, vsakih pet stopenj pa še dobiš »perk«. Ti so drugačni za vsak poklic in segajo od več zdravja prek možnosti deljenja streliva med soborce do očal, s katerimi lahko vidiš v temi.

Sovražnikov je tudi kar nekaj vrst in se spet razlikujejo od tipičnih, dolgočasnih vojakov v rjavi uniformi. Na začetku se spopadeš z dokaj enostavnimi sovražniki (dokler te ne obkolijo), a nato se k mešanici dodajo pajkasti nasprotniki, ki lezejo iz jaškov, nevidne ženske, pošast brez kože, ki ima namesto roke mačeto, izjemno debela trpežna pošast, ki po tebi bruha in te s tem zaslepi, ogromno bitje z vrtljivo žako namesto rok, ki podere vse pred seboj … Ko zaslišiš njegovo rjovenje čez pol mape, s čimer igra naznani, da bo kmalu prišel in vas pomendral, ti poskoči adrenalin kot v redkokateri igri. In nato se v poznejšem valu pojavita dve bitji. Šit.

Perki in dodatne sposobnosti pridejo še kako prav v boju, sploh na višjih težavnostih. Tam sovražniki nimajo le več zdravja, temveč imajo dodatne napade in boljšo umetno pamet. To mi je izjemno všeč, saj dodajanje zdravja ponavadi naredi izkušnjo bolj ceneno in nepravično, medtem ko pa dodatne sposobnosti sovražnikov razširijo proces učenja in prilagajanja vsaki posamezni pošasti. Pohvalno!

Edino, kar me zaenkrat moti, je sam šef. Ponavadi se z njimi rad spopadem, tukaj pa vsi začnemo zavijati z očmi, ko nastopi on, saj ima preveč zdravja in ne reagira na strele. Kar pomeni, da se z njim v krogu loviš okoli mape in ga streljaš ter upaš, da te ne bo ubil s kakšnim napadom, ki ti posrka celo življenje. Saj je včasih zanimiv, a večinoma preveč nepravičen in zatežen. Nedvomno ga bodo kmalu popravili in naredili bolj zabavnega.

Na kratko povedano – nadaljevanje rahlo amaterskega originala (razvijalci so bili še sveži in so imeli malo denarja za produkcijo) je vse, kar od nadaljevanja pričakuješ. Videti je bolje, občuti se bolje in deluje bolje. Zaenkrat je še sicer v »early accessu«, izide komaj konec leta, a igra deluje brezhibno. Edino več vsebine bi potrebovala, kar bo seveda dobila (več map, šefov, orožij), sploh če gledamo na preteklost razvijalca Tripwira, ki se je vedno potrudil in dostavljal ogromno zastonj vsebine, sploh za Halloween in božične dogodke. Prav tako bo igra podpirala modanje, kar pomeni, da lahko pričakujemo ogromno brezplačne vsebine od skupnosti.

Igra je izjemno poceni, saj stane le 19,99 evra, kar zaenkrat upraviči manko vsebine. Kmalu izide že nova mapa, ki se je veselim. Tisti, ki niste prepričani, mirno počakajte do konca leta do polnega izida. Vsi drugi, ki pa čutite poletno sušo, si jo omislite, ne bo vam žal, če cenite krvavo akcijo.

Opis je brez ocene, saj je igra trenutno v »early accessu« in še nima vse vsebine. Jo pa vseeno toplo priporočam.