Bi resnično potrebovali “pravico do odklopa” od mailov po delovnem času?

Jonathan je že 10 let na voljo po e-pošti. Sporočila prejema že ob 6. uri zjutraj in pozno ob polnoči, in to vsak dan neprekinjeno 12 ur. Ko je postal odvetnik, se je jasno pričakovalo, da bo sporočila po svojih najboljših močeh prebral takoj, ko bodo prispela.

“Ko dobiš ta e-poštna sporočila na svoj telefon, kar zdaj počnemo vsi, je zunanji in notranji pritisk, da moraš nekaj storiti, velik,” pravi 41-letni Jonathan iz severozahodne Anglije.

Dokaj dobro se spominja, kako je na počitnicah preverjal svoj poštni predal, kar je pripeljalo do burnega prepira sredi turističnega kraja. “Rekli so mi: ‘Kaj lahko tukaj naredm?’ Rekel sem: “Ne morem storiti ničesar, vendar moram vedeti, ali lahko na kaj odgovorim“.

Že pred pandemijo smo se trudili ohranjati meje v zvezi z delom, za mnoge od nas pa je bil vnos dela v dom zadnji udarec. Tisti, ki delamo na daljavo, zdaj delamo dlje in bolj intenzivno – in najbolj očiten znak za to je morda sizifovsko delo upravljanja naših poštnih predalov.

Študije kažejo, da v času pandemije delamo več

Lanskoletna študija, v kateri je sodelovalo 3,1 milijona zaposlenih v Severni Ameriki, Evropi in na Bližnjem vzhodu, je pokazala “znatno in trajno povečanje” tako povprečnega števila elektronskih sporočil poslanih znotraj podjetja, kot tudi števila prejemnikov. Z merjenjem časa med prvim in zadnjim poslanim e-poštnim sporočilom (ali obiskanim sestankom) v 24-urnem obdobju so raziskovalci ugotovili, da se je od začetka pandemije povprečni delovni dan podaljšal za 48,5 minute.

27-letna “social media” menedžerka Katie pravi, da ji pošiljajo e-poštna sporočila tudi ob 22.00 ali 23.00. “Pri delu na daljavo vam bodo ljudje slepo pošiljali e-poštna sporočila ob kateri koli uri in upali, da jih boste še vedno sprejeli in prebrali – to je popoln odklop,” pravi. Ko je v njenem nabiralniku pristalo še eno sporočilo, ki je prekinilo njeno večerno rutino umirjanja, je to kmalu postalo tako zelo dražilno, da je izklopila obvestila na telefonu in prenosnem računalniku.

“Vem, da je to zato, ker so moji sodelavci zasuti z delom in si prizadevajo, da bi se znebili svoje delovne obremenitve, preden se naslednji dan nakopiči … toda ko slišiš to zvonjenje, ko večerjaš ali sediš pred televizorjem, imaš občutek, da si nenehno v službi.”

Z utišanjem opozoril je Katie ohranila meje in se sama odločila, ali bo po delovnem času preverjala e-pošto, kar, kot priznava, tudi počne. “Če ste novinec in želite pokazati svojo vrednost, je to lahko zelo težko,” je dodala.

S tem pridemo do bistva vprašanja prejemanja službenih e-poštnih sporočil zunaj delovnega časa. Nekateri bi lahko trdili, da je nepregledovanje dovolj enostavno, vendar je stalen tok komunikacije – e-pošta, sporočila, takojšnja sporočila, skupinski klepet, klici – le simptomatičen. Resnični problem je veliko težji: sodobni svet dela in pričakovanja, da morate biti delodajalcu vedno na voljo.

“Že pred epidemijo je obstajal občutek, da digitalna tehnologija briše meje med delom in domom, kar se je zdaj še okrepilo,” pravi Andrew Pakes, direktor raziskav v sindikatu Prospect. “Ljudje se ne morejo sprostiti ali izklopiti, kar še povečuje psihološki pritisk.” V Združenem kraljestvu si organizacija Prospect prizadeva za nekaj, kar se nekaterim zdi radikalna rešitev za upravljanje elektronskih nabiralnikov: vladno posredovanje.

Zakon o prepovedovanju pošiljanje mailov po delovnem času

Prospect želi, da se v reformi delovnega prava, ki bo predvidoma izvedena še letos, prizna “pravica do odklopa”, ki bi šefom preprečevala, da bi rutinsko kontaktirali zaposlene zunaj delovnega časa ali ko so na dopustu. V okviru svežnja ukrepov za zaščito prožnega dela je svojo podporo izrazila tudi laburistična stranka.

V skladu s predlogom Prospecta bi se morala podjetja s 50 ali več zaposlenimi vsako leto pogajati z zaposlenimi in sindikati o načrtu za upravljanje stikov po koncu delovnega časa, vendar bi bilo izvajanje prepuščeno vsakemu delodajalcu posebej. Podoben zakon je leta 2017 začel veljati v Franciji in požel veliko navdušenja po vsem svetu, Italija in Španija pa sta mu sledili.

Priznavanje ravnovesja med poklicnim in zasebnim življenjem kot delovnopravnega vprašanja bi delavcem in sindikatom omogočilo, da spregovorijo, delodajalce pa prisililo, da se soočijo z dejanskim stanjem v svojih dejavnostih. “Če ljudje redno opravljajo delo zunaj svojega plačanega delovnega časa, je treba dobro preučiti zakaj,” pravi Pakes.

Zelo individualen in dinamičen pristop k organizaciji delovnega mesta, kjer se urniki oblikujejo glede na potrebe zaposlenih, je dokazano učinkovit pri zmanjševanju preobremenjenosti. Vendar pa je zakonodaja za tako kompleksen izziv morda preohlapno orodje. Zapis pravice do odklopa bi bil lahko v nasprotju z večjo raznolikostjo delovnih vzorcev, ki bi se prilagodili varstvu otrok ali sodelavcem v različnih časovnih pasovih, opozarja Ella Hafermalz, izredna profesorica v centru KIN za digitalne inovacije na univerzi Vrije v Amsterdamu.

“Ko začnete ljudem prepovedovati delo ob določenem času – na primer z brisanjem e-pošte poslane po koncu delovnega časa – lahko pobuda, ki se zdi spodbudna, postane paternalistična in spodkoplje avtonomijo, ki naj bi jo zagotavljalo fleksibilno delo,” pravi. “Za takšno časovno in prostorsko prilagodljivost smo se borili in je ne želimo izgubiti.” Na delovnih mestih, kjer je prekomerno delo močno zakoreninjeno, so lahko v pomoč zunanji ukrepi. Pogosteje pa, pravi Hafermlaz, “je sposobnost odklopa običajno stvar kulture podjetja ali panoge“. Raziskava med francoskimi vodstvenimi delavci, ki je bila izvedena po uveljavitvi pravice do “odklopa” leta 2017, je pokazala, da jih 78 % še vedno bere službeno elektronsko pošto in sporočila zunaj delovnega časa.