Afera Wikileaks in oblak

Novičarski mediji, poročila in pogovorne oddaje – vsi trenutno poročajo o eni sami zadevi: aferi Wikileaks in kako je ustanovitelj Julian Assagne, pravzaprav čez noč, postal sovražnik družbe številka ena. To dejstvo je osupljivo, še posebej, ker svet trenutno ne doživlja zatišja na področju novic. Še bolj presenetljivi so odzivi obeh, politikov in splošne javnosti: ZDA obupano išče razlog s katerim bi lahko sodili Julianu Assagnu. Amazon je Wikileaksu prepovedal dostop do svojih strežnikov. Visa in Mastercard sta platformi blokirali finančni dotok. In v razpravah splošne javnosti je Assange že označen kot zločinec.

Je Assagne res zločinec? Prav lahko da je. Kakorkoli, v času afere Watergate, nihče ne bi niti pomislil, da bi raziskovalna novinarja obtožil zločinstva – čeprav je bila tudi njuna raziskava osnovana na informacijah, ki so pricurljale s strani avtoritet in je na koncu vodila do odstopa ameriškega predsednika. Namesto tega je bila pesem preiskovalnega novinarstva izpeta. Danes so se ocenjevalni kriteriji očitno spremenili. Assagne ni novinar. Objavlja dokumente brez pomislekov, ocenjevanja in brez kontekstov. Nekdo bi lahko takšen način kritiziral. Enako velja za dejstvo, da se je – v luči udarnih vsebin dokumentov, ki jih je objavil – nedvomno obnašal neodgovorno. Vprašanje, ki ostaja pa je: ali je Assagne res zločinec? Objavil je resnico, ki so jo ustvarili drugi.

Menim, da je odgovoren nekdo drug. Odziv ZDA z grozilno držo in političen pritisk na Amazon sta bolj odvračanje težave, ki konec koncev temelji popolnoma na nečem drugem: gotovem občutku nemoči in nedoločljivem občutku nelagodja, da je z internetom človek ustvaril tehnologijo, ki je nima pod nadzorom. V dobi informacij so vojne plačane z informacijami, ne tanki. Ta dvolični tip karakterja je problem, ki se ga ne da rešiti: vse prelomne tehnologije, ki jih je človeštvo ustvarilo se lahko uporabijo v dobre in slabe namene in človeštvo je vedno izvajalo obe različici. Najbolj usoden vidik je ponavadi ta, da se je tehnologija razvila hitreje kot etično razumevanje upravljanja s tehnologijo, občutek odgovornosti v družbi in – seveda – zakonodaja. In tako nam preostane le, da tokrat obrnemo proces: da sta etika in zakonodaja hitrejša od temne strani.

Reakcija Amazona predstavlja veliko tveganje za razvoj trga informacijske tehnologije. Ponudnik je Wikileaksu preprosto prekinil dostop storitev v oblaku – njegovo strežniško kapaciteto, ki je Wikileaksu omogočala dostop do interneta. Razlogi Amazona so: Wikileaks je kršil določila in pogoje uporabe. To je slaba novica za novo IT paradigmo računalništva v oblaku: če lahko ponudnik tako preprosto odvzame dostop do svojih storitev na podlagi luknje v pogodbi, potem počne ravno to kar pričakujejo skeptiki: postavljanje varnosti in dostopnosti storitev oblaka pod vprašaj.

Amazon je morda sposoben dokazati svoje obtožbe – in z malo zakonske iznajdljivosti je to zagotovo mogoče – vendar še vedno pušča slab priokus. Kam to vodi? Naj ponudniki storitev oblaka neprestano pregledujejo ali katera od strank izvaja nepriljubljene ali nemoralne aktivnosti? Nekomu še ni potrebno postati ponudnik storitev Wikileaksu, da bi se prepričal o alarmantnosti takšne situacije. Mnogo potencialnih uporabnikov storitev računalništva v oblaku bo temu, in bojim se, da so že, posvečali pozornost – in bodo sedaj primorani ponovno premisliti ali si lahko privoščijo tolikšno odvisnost njihovega IT-ja od tretje strani. Ugled računalništva v oblaku je bil omadeževan. Za področje informacijske tehnologije je to resnična tragedija.

Dr. Joseph Reger, glavni tehnološki vodja pri Fujitsu Technology Solutions