Razočarajoče igranje vlog: Lords of the Fallen

Dark Souls spada v mojih deset najljubših iger, zato sem se veselil Lords of the Fallen, saj je bolj ali manj identičen, vsaj na prvi pogled. To me v tem primeru ne moti, saj igračarski industriji manjka težkih, inteligentno dizajniranih iger, ki igralca ne držijo za rokico. Na žalost pa poljski razvijalci Deck13 ne razumejo, kaj je naredilo Souls serijo tako kultno in so storili nekaj napakic, ki jih njihov vzornik nima.

Torej, v igri igraš kot iz civilizacije izgnan obsojeni zapornik. Baje si počel grozne zločine, a jih igra nikoli ne razkrije. Dobiš pa novo priložnost pridružitve civiliziranemu svetu, če pobiješ vse demone oziroma šefe, ki se imenujejo lordi (lords – od tod naslov igre). To pomeni veliko raziskovanja sveta, pobijanje demonskih nasprotnikov in obilo šefovskih bojev, žal pa vsaka mehanika razočara.

Svet je sestavljen iz tipični srednjeveških gradov oziroma enega gradu ter kopico hodnikov in tunelov, kar ga naredi precej neimpresivnega v primerjavi s temačnimi, epskimi prizori Souls serije, saj so tu takšni prizori precej redki. No, izgleda lepše tehnično, saj ga poganja lep nov pogon, ki ima odlične svetlobne efekte in ogromno detajlov, ampak ko po par uricah boste videli vse, kar igra nudi, in včasih se je enostavno izgubiti v svetu, ker vse izgleda enako. Všeč mi je, da se v stilu metroidvanij in Dark Soulsa svet povezuje, saj boš eno uro raziskoval novo pokrajino in na koncu ugotovil, da vodi nazaj do središča grada. To daje svetu občutek življenjskosti in pomaga pri vživetvi v igro.

Bitke z normalnimi nasprotniki znajo biti težke, sploh če si neizkušen ali nepotrpežljiv, če pa imaš za sabo že kakšno težje igro pa boš skozi igro prišel brez težav. A borbe vseeno niso preveč napete, saj je igra preveč počasna, kjer moraš predolgo čakati, da se nasprotnik “odpre” in ga lahko udariš. To je najbolj opazno pri šefih, ki so po navadi le tipični vitezi z ogromnim ščitom ter ogromno življenja, tako da ti postani precej dolgočasno, ko čakaš pet minut, da ga lahko enkrat udariš, s čimer mu vzameš čisto malo življenja.

Na voljo imaš ogromno opreme in več različnih poklicev. Na začetku si izbereš če boš bojevnik, čarovnik ali rogue, ter specializacijo magije (čara lahko vsak). Nato vlagaš izkušenjske točke v ali nadgradnjo magije ali pa v nadgradnjo sposobnosti (zdravje, vzdržljivost, moč, itd.). Točke pridobiš od poraženih sovražnikov, vlagaš pa jih lahko le ob nadzornih točkah, od katerih lahko tudi nadaljuješ, če umreš. Točke dobiš od mrtvih nasprotnikov. Točke ne rabiš vložiti v nič, ampak če umreš, jih izgubiš oziroma se moraš vrniti po njih na mesto smrti, preden izginejo – tako kot v Souls seriji, seveda. Več točk, kot imaš, boljše nagrade boš našel v zabojih in mrtvih nasprotnikih, kar je zanimiv koncept.

Mogoče se vam zdi nefer, da sem igro primerjal toliko s Souls serijo, ampak je res očitna kopija. Souls serija ni bil le vzornik, ampak so vzeli glavne gradnike in naredili ne boljšo, ampak slabšo igro. Zaradi tega sem do nje bolj kritičen, kot bi moral biti – Lords of the Fallen ni slaba igra. Tisti, ki še jih niste igrali, ne boste razočarani in vam bo všeč. Ampak tem bi raje priporočil, da začnete z Demon’s Souls in Dark Souls. Lords of the Fallen pa tistim, ki res ne morajo dočakati nadaljevanja Dark Soulsa oziroma Bloodborne. V tem primeru imejte močan računalnik in veliko sreče, saj sem jaz rabil par urc, da mi je igra končno delovala na dan izida (po popravkih deluje solidno zame, določeni se še vedno pritožujejo, prav tako na konzolah).

Torej igra nima originalne ideje, pestijo jo tehnične težave, občasno je dolgočasna in nima naprednejših elementov tipa večigralstva iz Souls iger. Zato ji ne moram dati večje ocene kot pa povprečne, in še to zaradi lepe tehnične plati igre.

Ocena: 60/100

Plus:

– lepa podoba

– osnove dobre (oziroma boljše igre) so prisotne…

Minus:

– … ampak so slabše oziroma neizkoriščene

– dolgčasni šefovski boji

– lahka, počasna, dolgčasen svet