Diablo 3 – Hudič Prispel na Konzole

Diablo 3 je po dobrem letu dni od izida PC verzije končno prišel tudi na konzole, v bolj ali manj nespremenjeni obliki. Najbrž vas najbolj zanima, kaj je drugačnega na konzolah, v primerjavi z PC verzijo. No, ne veliko. Še vedno lahko igraš v vlogi enega izmed petih različnih herojev (več o njih kasneje), s katerim se bojuješ proti raznovrstnim peklenskim zverem v štirih poglavjih. Struktura stopenj je torej ostala enaka, je pa Blizzard odstranil dve največji zameri PC verzije – zahtevo, da moraš biti vedno povezan s spletom in RMAH (Real Money Auction House), kjer si lahko prodajal nabrano opremo in orožja, kar je privedlo do izkoriščevanja sistema ter nepravičnih prednosti nekaterih, ki so preprosto kupili vso opremo, namesto da bi igrali igro. Zraven tega so dodali še zelo dobrodošel lokalni co-op način, v katerem lahko do štirje igralci naenkrat skupaj koljejo na istem zaslonu.

Najbolj pa me je skrbelo za nadzor, a so se tudi tukaj izkazali, saj vse deluje brezhibno. Vsak poseben napad je vezan na določeno tipko, navigiranje menijev in menjavanje opreme pa je hitro in enostavno. Borbo so dodatno začinili z možnostjo izogibanja napadov, kar storiš s premikom desne analogne gobice v želeno smer izmika.

Če se vrnemo nazaj k herojem – na voljo je pet različnih “classov”: barbarian, demon hunter, monk, witch doctor in wizard. Barbarian je tipičen bojevnik za boj na blizu, demon hunter ima na voljo različne lokostrele in bombe, monk se bojuje s pestmi in brcami, witch doctor je podporni lik, ki se bolj kot na svoje napade osredotoča na oslabitev sovražnikov, medtem ko jih pokončajo njegovi podaniki, wizard pa je tipičen čarovnik, ki ima na voljo vedno močnejše čarovnije. Vsak “class” je torej precej drugačen, saj ima vsak različne posebne sposobnosti in stil igranja, kar pomeni da se splača preigrati igro z vsakim. Nasploh igra vzpodbuja več preigravanj na različnih težavnostih, ker s tem pridobivaš vedno boljšo opremo. Za vse mazohiste pa še obstaja “hardcore” način, kjer je smrt dokončna – če te ubijejo, dokončno izgubiš lik in vso opremo.

Oprema igra veliko vlogo, kot v vsakem pravem RPGju, in se deli na različne kategorije. Od navadne, ki te obvaruje le pred fizičnimi napadi, preko magične, ki ti povečajo določene statistike (na primer dobiš večjo možnost, da najdeš magično opremo) do legendarne, ki so najbolj zaželjene, saj ti dajo najboljše statistike. Večino opreme lahko nosi vsak “class”, določena pa je zaklenjena le na specifičen tip, kar še nadaljno poveča razliko med razredi.

Tvoj junak z uspešnim pobijanjem nabira XP (experience points). Ko jih nabere dovolj, si zviša stopnjo izkušenosti. Novost v Diablo 3 je, da ne dobiš točke, s katero bi si lahko odklenil določeno sposobnost, ampak se ta odklene kar sama, igralec pa lahko med njimi prosto menjava kadarkoli – tudi sredi borbe. Po eni strani mi je to všeč, saj lahko v trenutku zamenjaš taktiko in svojega junaka prirediš za vsak izziv, po drugi pa to pomeni, da boš v vsakem ponovnem igranju igral z istimi sposobnostmi (torej s tistimi, ki so se ti najbolj priljubile), namesto da bi vsakič kombiniral drugačnega bojevnika.

Zelo mi je tudi všeč, da so se skoraj popolnoma znebili raznovrstnih napitkov. V igri še seveda obstajajo, ampak igrajo manjšo vlogo, saj so dragi in se moraš počakati kakšno minutko, preden ga lahko spet uporabiš. To pomeni, da se moraš izogibati napadom in veliko bolj gibati, namesto da bi preprosto stal na mestu, držal tipko za napad in pil napoje, dokler ni vse mrtvo, kot je navada v igrah takšnega kova. Vrhunec Diablota pa so seveda šefovski spopadi, ki so pogosti, spektakularni in zaradi omejitve napojev, bolj razgibani in težki.

Če pričakujete veliko pogovarjanja in napeto zgodbo, potem to ni igra za vas, saj je poudarek na boju. Kratki filmčki, ki se predvajajo ob napredku v igri, so sicer odlično narejeni in animirani, a je zgodba precej zanikrna, klišejevska in nezanimiva. Ostale manjše zamere letijo na coop, ki ni split screen, ampak se vse dogaja čez celo televizijo, torej moraš vsakič, ko si kdo želi menjati opremo ali sposobnost (kar se dogaja zelo pogosto) čakati. Zdaj pa si zamislite, kakšen problem to predstavlja, če igrajo štirje igralci naenkrat.

Igro priporočam, če si lastite samo konzole, saj tam ne boste našli veliko iger te zvrsti. Sploh pa ne kvalitetnih, spoliranih izdelkov priznanih razvijalcev tipa Blizzard. Le globoke zgodbe ne pričakujte, temveč klanje. Veliko klanja.

Ocena: 80/100

Plus:

• zabavna, sploh če igrate s prijatelji

• veliko vsebine, spodbuja ponovno preigravanje

• bolj dinamični spopadi

Minus:

• coop bi rabil poseben zaslon za spreminjanje opreme

• pozabljiva zgodba

• konstanten boj zna postati dolgočasen

Igro nam je za opis priskrbela spletna trgovina Gameworld.