Umetna inteligenca po novem povezuje ZDA, Kitajsko in Slovenijo

Na prvi pogled gre za precej različni zgodbi. Prva vključuje največji svetovni velesili, ki tekmujeta za prevlado na področju umetne inteligence. Druga se nanaša na manjšo evropsko državo, ki želi s sodelovanjem z ZDA pridobiti boljši položaj v hitro razvijajočem se tehnološkem okolju. V resnici pa obe kažeta na isti trend: prihodnost umetne inteligence se bo oblikovala tudi skozi mednarodne dogovore.

ZDA in Kitajska želita preprečiti nevarne scenarije

Po tridnevnem vrhu ameriškega predsednika Donalda Trumpa in kitajskega predsednika Xi Jinpinga v Washingtonu sta državi napovedali vzpostavitev posebnega komunikacijskega kanala za obravnavo incidentov povezanih z umetno inteligenco. Dogovor naj bi omogočil hitrejšo komunikacijo v primerih, ko bi umetna inteligenca povzročila ali nakazovala tveganje za nacionalno varnost.

Podrobnosti mehanizma še niso znane. Ni jasno, ali bo šlo za stalno telefonsko linijo, redna srečanja strokovnjakov ali kombinacijo različnih oblik komunikacije. Pomembno pa je, da sta se Washington in Peking sploh dogovorila o neposrednem kanalu v času, ko med državama poteka intenzivno tehnološko tekmovanje.

ZDA in Kitajska tekmujeta pri razvoju najnaprednejših modelov, računalniških čipov in podatkovnih centrov. Hkrati se medsebojno omejujeta pri dostopu do naprednih polprevodnikov, računalniške opreme in drugih tehnologij. Umetna inteligenca ima tako dvojno naravo: je gospodarska priložnost, vendar tudi varnostno in vojaško orodje.

Državi sta se dogovorili tudi za nadaljevanje pogovorov o trgovini in vojaških komunikacijah. To pomeni, da dogovor o umetni inteligenci ni osamljen tehnološki ukrep, ampak del širšega prizadevanja za zmanjšanje tveganja med dvema tekmecema.

Slovenija se želi vključiti v zavezništvo zaupanja vrednih partnerjev

Medtem je Slovenija v New Yorku naredila korak v drugo smer. Minister za zunanje in evropske zadeve Tone Kajzer je v imenu Slovenije podpisal Skupno izjavo o partnerstvu za priložnosti na področju umetne inteligence, povezano z ameriško pobudo Pax Silica.

Pax Silica je ameriška mednarodna pobuda, katere cilj je povezati zaupanja vredne partnerje pri razvoju varnih in odpornih tehnoloških dobavnih verig. V ospredju niso samo modeli umetne inteligence, temveč tudi polprevodniki, kritični minerali, energija, podatkovni centri in računalniška infrastruktura.

Za Slovenijo je pomembno, da podpis ne pomeni takojšnjega polnopravnega članstva v pobudi. Gre za prvi korak k morebitni vključitvi in za politično zavezo k tesnejšemu sodelovanju z ZDA ter drugimi partnerji. Slovenska vlada pri tem izpostavlja priložnosti za slovenska podjetja, raziskovalce in inovatorje.

Skupna izjava predvideva sodelovanje pri razvoju in uporabi umetne inteligence, naložbah v tehnološko infrastrukturo, dostopu do računalniških zmogljivosti ter razvoju zaupanja vrednih modelov in aplikacij. Slovenija se želi pozicionirati kot država, ki ni zgolj uporabnica tujih tehnologij, temveč tudi partnerica pri njihovem razvoju in uvajanju.

Od varnostnega kanala do tehnoloških dobavnih verig

Dogovora med ZDA in Kitajsko ter Slovenije in ZDA imata skupno predvsem to, da umetno inteligenco obravnavata kot sistemsko tehnologijo. Njena prihodnost ne bo odvisna samo od tega, kateri model je najboljši, temveč tudi od tega, kdo nadzoruje čipe, podatkovne centre, energijo, minerale in varnostne mehanizme.

ZDA in Kitajska poskušata zmanjšati tveganje, da bi njuno tekmovanje preraslo v nevaren incident. Slovenija pa se želi vključiti v mrežo partnerjev, ki gradijo alternativne in varnejše tehnološke dobavne verige.

To sta dve plati istega procesa. Na eni strani nastajajo mehanizmi za krizno komunikacijo med največjimi silami, na drugi pa nova tehnološka zavezništva, v katera se vključujejo tudi evropske države. Umetna inteligenca tako postaja področje, kjer se bodo v prihodnjih letih hkrati odločali o gospodarski konkurenčnosti, nacionalni varnosti in politični pripadnosti posameznih držav.

Vprašanje zato ni več samo, kdo bo razvil najzmogljivejši model. Vse pomembnejše postaja tudi, kdo bo imel dostop do infrastrukture, kdo bo določal varnostne standarde in kdo bo sedel za mizo, ko bo treba reševati prvi zares nevaren incident povezan z umetno inteligenco.