Človeška miselnost bo odločila, kdo bo zmagal v tekmi umetne inteligence

Večina razprav o umetni inteligenci se danes vrti okrog ene same ideje: UI bo prevzela naša delovna mesta. Naslovi v medijih, komentarji na družbenih omrežjih in celo pogovori med sodelavci pogosto poudarjajo strah pred izgubo dela, avtomatizacijo in tehnološkim presežkom strojev. Toda sredi vsega tega hrupa se odvija veliko pomembnejša zgodba. Ne gre le za vprašanje, kako hitro bo UI spremenila procese, temveč kako hitro bomo ljudje sposobni spreminjati sebe. Tehnologija napreduje avtomatično. Ljudje tega ne moremo. Razvoj miselnosti postaja osrednji dejavnik, ki ločuje družbe, organizacije in posameznike, ki v digitalni dobi uspevajo, od tistih, ki zaostajajo.

Umetna inteligenca spreminja naravo dela v realnem času. Vloge se preoblikujejo, novi poklici nastajajo hitreje kot kadarkoli prej, nekatere tradicionalne naloge pa izginjajo. Toda to ni zgodba o koncu človeškega dela. Nasprotno, sodobna preobrazba dela odpira prostor za tisto, kar je najbolj človeško: ustvarjalnost, kritično razmišljanje, empatično vodenje, pogum in sposobnost učenja. To je zgodba o novi človeški renesansi, v kateri UI igra vlogo močnega orodja, a ostaja pomočnik. Ključni igralec ostaja človek.

Da bi to resnično postalo mogoče, pa zgolj poznavanje tehnologije ne zadostuje. Potrebna je miselna infrastruktura, ki omogoča prilagodljivost, odpornost in sposobnost učenja v negotovosti. Ta članek prepleta dve perspektivi: psihološko (kako miselnost, mentalna pripravljenost in organizacijska kultura oblikujejo naš odnos do sprememb), ter tehnološko (kako UI preoblikuje delo in zahteva nove sistemske pristope k učenju, vodenju in sodelovanju). Navdih črpa iz dveh izvornih člankov: prvega, ki ga je za Forbes napisal Benjamin Laker, univerzitetni profesor in avtor, ki pogosto piše o vodenju in organizacijskih transformacijah, ter drugega, ki ga je za Fortune prispevala Jacqui Canney, direktorica za področje “People & AI enablement” pri ServiceNow, kjer se osredotoča na prihodnost dela in vlogo ljudi v tehnološko podprtem okolju.

Ko je miselnost pomembnejša od tehnologije

Danes se izraz “growth mindset” pogosto pojavlja v letnih razgovorih, motivacijskih govorih in vizijah podjetij. Pogosto pa se uporablja preohlapno in brez razumevanja, kaj dejansko pomeni. “Growth” miselnost, katere ne najbolj posrečen slovenski prevod bi bil nekako miselnost osredotočena na rast, ni slogan in ni priročna nalepka. Je operacijski sistem človeka in organizacije. V svetu, kjer se tehnologija razvija hitreje kot kdaj koli prej, je sposobnost učenja, prilagajanja in predelave neznanega veliko bolj odločilna od količine tehničnega znanja, ki ga ima posameznik v nekem trenutku.

Tovrstna miselnost ni povezana zgolj z željo po učenju. Zahteva tudi nekaj veliko težjega – sposobnost opuščanja. V dobi umetne inteligence se vloge spreminjajo hitreje, procesi se avtomatizirajo, kompetence, ki so bile ključno orožje nekega strokovnjaka pred petimi leti, danes morda niso več relevantne. To zaposlenega pogosto postavi v psihološki konflikt: znanje, ki ga je zgradil in ga dolgo razumel kot svojo identiteto, nenadoma ni več tisto, kar ga definira.

Odpiranje prostora za učenje je torej šele prvi korak. Drugi, veliko zahtevnejši korak, je sposobnost opuščanja starega — praks, rutin, prepričanj in občutka, da mora imeti strokovnjak vse odgovore. Prava “growth” miselnost sprejema nelagodje kot sestavni del razvoja. Ne paničari, ko stvari nimajo jasne razlage. Namesto tega postane radovedna.

“Unlearning”: Spretnost, ki jo UI zahteva od vseh

Večina ljudi je bila vzgojena v sistemu, kjer je znanje statičen kapital: nekaj, kar si pridobiš, izpiliš in nato uporabljaš desetletja. To je bil smiseln pristop v stabilnih okoljih, kjer se tehnologija ni spreminjala tako hitro. Danes je to že skoraj nostalgija.

Umetna inteligenca namreč ne spreminja zgolj orodij, spreminja osnovno logiko dela. Naloge, ki so bile nekoč izraz strokovnosti, lahko zdaj algoritmi opravijo hitreje, dosledneje in brez napak. Ko tehnologija prevzame rutino, se od ljudi pričakuje nekaj drugega: sinteza. Interpretacija. Razsojanje. Ustvarjanje novih povezav.

Toda taka preobrazba zahteva pripravljenost na opuščanje starega. “Unlearning”, ki predstavlja spretnost odvajanja od preteklih miselnih modelov. Ta postaja ključna človeška kompetenca. To ni intelektualna težava, temveč psihološka. Opuščanje pomeni izgubo statusa, pozicije strokovnjaka, občutka gotovosti. Zato je zmotno prepričanje, da bodo digitalne spremembe najtežje udarile tiste, ki tehnološkega znanja nimajo. Največ težav imajo pogosto tisti, ki so ga imeli najdlje, ker ga je najtežje spustiti.

Miselnost kot sistem, ne kot osebna lastnost

Velika zmota sodobnih organizacij je prepričanje, da je miselnost individualni problem. Da nekdo pač ima “growth” miselnost ali pa je nima. Realnost je ravno obratna: miselnost je odvisna predvsem od konteksta. Organizacije, ki hkrati spodbujajo inovacije in kaznujejo napake, ustvarjajo okolje psihološke negotovosti. V takih sistemih se ljudje ne razvijajo, k večjemu preživijo.

Če je vodja pripravljen priznati napako, jo bodo tudi drugi. Če je povratna informacija orodje za napredek, ne orožje, bodo ljudje hitreje napredovali. Če je eksperimentiranje nagrajeno namesto tolerirano, se inovacije pojavijo precej prej.

Organizacijska kultura ni plakat na hodniku. Je sistem signalov, ki jih ljudje berejo vsak dan: Kaj se zgodi, ko nekaj ne uspe? Kako vodja reagira na nepričakovano? Ali je radovednost nagrajena ali razumljena kot motnja?

UI bistveno spremenija, kaj pomeni biti “dober” pri delu

Ko umetna inteligenca prevzema ponavljajoče se procesne in rutinske naloge, se vrednost človeškega dela premika drugam. K sposobnosti presojanja, kritičnega razmišljanja, ustvarjalnosti, empatije, sodelovanja in sposobnosti hitrega učenja. To niso “mehke veščine”. To so osnovne kompetence prihodnosti.

Toda razumevanje teh kompetenc ni dovolj. Ljudje morajo biti tudi psihološko pripravljeni nanje. Mentalna kondicija, sposobnost, da ostanemo zbrani v negotovosti, da se po padcu hitro poberemo, da znamo uravnavati stres in ohranjati jasnost misli, postaja eden ključnih elementov uspeha v digitalni dobi. Brez nje pride do hitrega pregorevanja, odpora do sprememb in psihološkega umika.

Prihodnost, v kateri bo človek tisti, ki določa smer

Umetna inteligenca nedvomno spreminja pravila igre, vendar ne odloča o izidu. To še vedno počne človek. Tehnologija lahko zmanjša napake, poveča hitrost in razširi naše zmožnosti, ne more pa nadomestiti miselnosti, ki omogoča razumevanje, presojanje, ustvarjanje in sodelovanje. Prihodnost dela zato ni tekma med ljudmi in stroji, ampak obdobje, v katerem bomo morali ponovno opredeliti, kaj pomeni človeško delo. Uspeh ne bo odvisen od tega, kdo obvlada največ orodij, temveč od tega, kdo zna združiti radovednost, psihološko odpornost, pripravljenost na učenje ter sposobnost vodenja sebe in drugih skozi negotovost. Tisti, ki bodo v dobi UI razumeli, da je miselnost najmočnejša tehnologija, ki jo imamo, ne bodo le sledili spremembam, oblikovali jih bodo.