Googlove aplikacije, ki so šle prehitro v pokoj
Google ima polno pokopališče aplikacij, ki so bile nekoč priljubljene in tudi izjemno uporabne. Za nekatere je bil konec neizbežen in uporabniki, ki smo jih uporabljali, smo lahko opazovali počasno upokojitev. Iskreno je bilo kar nekaj teh aplikacij bolj nišnih, ampak tudi dovolj takšnih, ki so imele veliko število uporabnikov in so bile univerzalno dobro sprejete.
Katere so te aplikacije?
Google Hangouts: preprostost, ki jo je ubila strategija
Ko je Google leta 2013 lansiral Hangouts, je svet dobil enega najbolj prijetnih načinov za komuniciranje. Aplikacija je izhajala iz ekosistema Gmaila in Googlovih stikov, zato se je neopazno vključila v vsakdanje delo. Združevala je besedilne pogovore, video klice in skupinske klepete, vse v enem elegantnem vmesniku.
Njena moč je bila prav v preprostosti. Ni bilo potrebe po registracijah, uporabniških imenih ali dodajanju prijateljev. Če ste imeli Gmail, ste imeli Hangouts.
Toda v duhu Googlovega nenehnega »poenotenja komunikacije«, je aplikacija obstala v sendviču. Google Chat in Meet sta si jo razdelila, njene funkcije pa so se razpršile v več novih orodij. Kar je bilo nekoč naravno in intuitivno, je postalo fragmentirano. Hangouts je izginil, a ironija je, da se Google še danes trudi ustvariti izdelek, ki bi bil tako enostaven in priljubljen, kot je bil Hangouts.

Google Inbox – prihodnost e-pošte, ki je prišla prezgodaj
Inbox je bil eden tistih Googlovih projektov, ki ga je razumel le tisti, ki ga je res uporabljal. Leta 2014 je e-pošto spremenil v nekaj popolnoma novega – v inteligentno izkušnjo, ki je znala prepoznati račune, rezervacije in pomembne opomnike ter jih sama tudi urediti.
E-pošta se je iz neskončnega seznama sporočil spremenila v urejen »to-do list«. Minimalističen dizajn, pametno razvrščanje in funkcije, kot so dremež, pripenjanje in pametno odgovarjanje, so dali občutek, da ste e-pošto prvič res imeli pod nadzorom.
Kljub zvesti skupnosti je Google leta 2019 aplikacijo ukinil, saj je večino njenih funkcij vključil v Gmail. Uradno je to pomenilo »evolucijo«, a uporabniki so čutili izgubo. Inbox je bil preveč napreden za čas, ko večina še ni bila pripravljena, da »umetna inteligenca« ureja njihovo pošto.

Google Play Music – ko je bil glasbeni okus osebna stvar
Preden je YouTube Music postal standard, je obstajal Google Play Music – digitalna glasbena knjižnica, ki je spoštovala uporabnikovo zbirko. Omogočala je nalaganje lastnih skladb v oblak, poslušanje brez naročnine in ustvarjanje osebnih seznamov, še preden so algoritmi prevzeli nadzor nad priporočili.
Bila je aplikacija, ki je razumela, da mnogi ljubitelji glasbe ne želijo zgolj pretočnega toka, ampak prostor, kjer hranijo del svoje identitete.
Ko je Google leta 2020 prešel na YouTube Music, je s tem formalno zaključil obdobje »osebne glasbe«. Nova platforma je sicer bolj integrirana z video ekosistemom, a izgubila je tisto, kar je Google Play Music ločilo od ostalih – občutek zasebnosti in zbirateljstva.

Google Reader – portal v splet pred časom algoritmov
Za tiste, ki so v zgodnjih 2000-ih želeli brati novice po svoji meri, je bil Google Reader pravo razodetje. RSS bralnik je omogočal sledenje spletnim stranem brez oglasov, brez kaosa in brez družbenih omrežij.
Novice so prihajale v kronološkem vrstnem redu, brez »personaliziranih« algoritmov, in ravno zato je bil Reader orodje moči za novinarje, blogerje in resne bralce.
Ko ga je Google leta 2013 zaprl z utemeljitvijo, da se njegova »uporaba zmanjšuje«, je sledil val razočaranja. Za mnoge je bil to simbol Googlove preusmeritve: od orodij, ki služijo uporabniku, k platformam, ki služijo oglaševanju. Njegov duh danes živi naprej v storitvah, kot sta Feedly in Inoreader, a nostalgija za preprostostjo Readerja ostaja.

Google Picasa – fotografije, ki so imele zgodbo
Preden so bile vse fotografije »v oblaku«, je obstajala Picasa, aplikacija, ki je omogočala urejanje, razvrščanje in deljenje slik z neverjetno preprostostjo. Za mnoge je bila to prva izkušnja digitalne fotografije.
Picasa ni bila le orodje, bila je album spominov. Z njo si lahko popravil kontrast, dodal napis, ustvaril kolaž in vse to brez potrebe po profesionalnem znanju.
Leta 2016 jo je Google dokončno nadomestil z Google Photos. Nov sistem je pametnejši, povezan z umetno inteligenco, a manj oseben. Če je bila Picasa vaš osebni dnevnik, je Google Photos digitalni arhivar, učinkovit, a brez tistega šarma, ki je Picaso naredil legendarno.

Google Wave – preblisk prihodnosti, ki ga nihče ni razumel
Google Wave je bil eden najbolj drznih eksperimentov v zgodovini podjetja. Leta 2009 je napovedoval, kar danes poznamo kot Slack, Notion ali Teams – orodje za sodelovanje, kjer so klepet, dokumenti in skupinsko delo združeni v enem okolju.
Teoretično briljanten, v praksi pa zmeden. Wave je bil preveč kompleksen za povprečnega uporabnika. Kjer je Google videl prihodnost sodelovanja, so uporabniki videli le še eno platformo z nejasnim namenom.
Leta 2010 ga je podjetje tiho opustilo, a njegovo jedro je preživelo. Koncept sodelovalnega urejanja dokumentov je postal temelj današnjih Google Docs. V resnici je bil Wave preprosto preveč napreden za svoje leto rojstva.

Google Podcasts – radio za tiste, ki so želeli mir
Ko so vsi tekmovali, kdo bo prvi ponudil več priporočil in personaliziranih seznamov, je Google Podcasts ponudil nekaj redkega – tišino. Minimalističen vmesnik brez nepotrebnih funkcij in oglasov je omogočal poslušanje podkastov tako, kot bi poslušal radio, preprosto in brez motenj.
Toda Google je imel druge načrte. Leta 2024 je aplikacijo ukinil in poslušanje podkastov preselil na YouTube Music.

Vse te aplikacije so bile del Googlove filozofije »ustvari, preizkusi, poišči vir zaslužka. Če ga ni, aplikacijo opusti in začni znova.« Nekatere so se rodile kot eksperimentalni projekti, druge kot odgovor na konkurenco. A skoraj vse so imele nekaj skupnega: bile so odlične, dokler jih ni zamenjal bolj donosen izdelek.
Tolažimo se lahko, da je marsikatera funkcija teh aplikacij na voljo v današnjih aplikacijah YouTube Music, Google Photos, Gmail in podobno.
Prijavi napako v članku



























