Final Fantasy XVI – perfekcija japonskega RPG žanra

Dolga leta je bil boj v potezah z druščino tipična lastnost japonskega igranja vlog oziroma iger RPG-ki so prihajale od tam. Stari ljubitelji Final Fantasyjev se spomnijo številnih poteznih obračunov v kultni sedmici in še prej, in nekako samodejno pričakujejo, da bo vsak nov del serije vseboval neko izvedenko tega. Ampak Final Fantasy XVI naposled stori tisto, kar je serija napovedovala že lep čas: potezno bojevanje se v tem delu povsem poslovi in nadomesti ga povsem tretjeosebno ravsanje, ki bolj spomni na God of War kot na Final Fantasy. Boj je sicer čisto soliden in predvsem izredno spektakularen, sploh ko se glavni junak prelevi v velikansko pošast, Eikona, in se spusti v obračun z drugim podobnim monstrumom, da hoče od grafične lepote kar razklati televizor. Bi pa znal biti konkretno presenečenje za tiste, ki od Fantasyja pričakujejo ustaljene elemente, predvsem razmišljanje med potezami oziroma udarci, kajti tu tega ni. Samo poka, kot bi nekdo sprožil ognjemet, treba se je hitro odzivati, se izmikati, coprati in tepsti. Na srečo je za manj spretne tu nižja zahtevnost, pa tudi sicer igra ni prav težka.

Razpoznavni znak Final Fantasyjev je že dolgo tudi veličastna zgodba, in XVI pri tem ne razočara. Za razliko od japonskih princesk in velikih oči iz preteklosti je šestnajstica povsem realistična (izvzemši oblačila!). Slog v marsičem temelji na televizijski seriji Igra prestolov, ki so si jo morali scenaristi igre vnaprej ogledati, zato je kar nekaj krvi in okrutnosti. Vseeno pa so sporočila bolj visokoleteča, saj gre za usodo celotnega sveta Valisthea, ki ga definirajo magični kristali, sprti narodi in samozaverovana božanstva. Nekatere stvari se v Final Fantasyjih vseeno ne spremenijo.