V vesolju te nihče ne sliši kričati: opis igre Alien Isolation

Alien Isolation je najboljša igra z Alien licenco. Ne le to, trenutno meni osebno najboljša igra leta, čeprav imam občutek, da bo jo presegla The Evil Within. Malce pred izidom me je skrbelo, saj je dobila negativnih recenzij od velikih opisovalcev iger (IGN, Gamespot), ampak ko sem igro pred par urami zaključil, sem ugotovil da so govorili laži. Ne lastna mnenja, ampak preprosto neumne laži, ki za igro sploh ne držijo (več o tem kasneje). Na srečo so ostale, bolj sposobne in zaupanja vredne strani dali igri dobro oceno, s čimer upam, da so popravili vtis ljudem, ki se za nakupe odloča po povprečni oceni na recimo Metacriticu.

Najbrž vsi poznate film Alien. Ne tisti akcijski film imenovan Aliens, ki ga je režiral James Cameron, temveč original iz leta 1979. Ta je bila atmosferična, napeta grozljivka, kjer je nastopala le ena zverina, imenovana Xenomorph, ki je popoln stroj za ubijanje. Premika se z ogromno hitrostjo, barva in tekstura kože mu dajeta kamuflažo, ima izboljšane čute (vonj, vid, sluh), namesto krvi pa ima kislino. Kako ubiješ takšen stvor? No, ga ne. Razen v nadaljevanju, kjer so se številke povečale, namesto tipičnih nebogljenih ljudi pa smo sledili odpravi marincev z eksplozivnimi naboji, da so nekako osmislili povečano ranljivost nezemljanov. Večina iger je sledila temu filmu, saj je akcijski pristop lažje izvesti in prodati krvi in eksplozij željnim potrošnikom. Creative Assembly, izdelovalci Alien: Isolationa, pa so se odločili ubrati drugo pot in ustreči oboževalcem prvenca, ter ustvariti počasno, morečo in tesnobno igro, v kateri je Alien en sam, skorajda neuničljiv in konstantno preži na tebe, igralca/igralko.

Gremo od začetka. V igri igraš Amando Ripley, hčerko Ellen Ripley, protagonistke vseh Alien filmov. Ker se tvoja mati nikoli ni vrnila iz svojih vesoljskih dogodivščin, se je Amanda odločila slediti po njeni poti in izvesti, kaj se je zgodilo z njo. Kmalu dobi svojo priložnost, saj se pridruži odpravi v Sevastopol Station, ogromno vesoljsko postajo. Ampak tam najde le ogromno krvi, panične ljudi, zmešane androide in seveda – Xenomorpha. Skozi naslednjih dvanajst do petnajst ur (kar je odlična dolžina za enoigralsko igro) se mora prebiti skozi ogromno napetih in morečih obračunov z vsemi tremi nasprotniki, največkrat pa ji na poti stoji Alien. Oziroma skorajda vedno, saj ga konstantno slišiš plezati skozi zračne jaške ali tekati nekje blizu. Če te sliši tekati ali storiti kaj glasnega (na primer ustreliti iz raznih orožij, vreči granato, aktivirati glasen generator) bo ti v roku par sekund že za hrbtom. Ker je Xenomorph izjemno hiter, je dobra ideja, da do tega ne pride, saj si v 99 procentih mrtev, če te opazi (vsaj dokler ne dobiš plamenometalca). Zato moreš igro igrati počasi in pazljivo. Namesto da tekaš raje hodiš ali si počepljen, pametno se je izogibati varnostnim kameram in objektom, ki jih lahko prevržeš ter se živčno ozirati okoli. Večino igre se zanašaš na svoj “motion tracker”, napravi, ki okoli tebe zaznava premikanje, tako da veš, v katero smer je zavil Alien ali kateri drug nasprotnik.

Prvo pravo srečanje s pošastjo je grozno, v dobrem smislu. Navigirati moraš skozi labirantaste ovalne sobe, medtem ko iz jaškov nate preži nezemljan, včasih pa se spusti na tla in te išče po sobah. Pri tem ti ostane le, da se skriješ pod mizo ali v omarico ter upaš, da ne bo prišel mimo oziroma da te ni opazil se skriti. Prav tako sliši tvoj motion tracker, če je blizu, kar je še huje! Ko mi je uspelo narediti to sekcijo, sem se tresel, moje srce pa mi je hotelo skočiti iz prsnega koša. Še posebej zato, ker igra ne shranjuje sama, ampak se moraš prebiti do avtomata, kjer lahko shraniš. Ti so po navadi dobro postavljeni in lahko večkrat shraniš na istem, a včasih vseeno izgubiš dvajset minut igranja, kar doda k napetosti med obračunom. Drug skozihod bo drugačen, saj Alien ni skriptan (razen na določenih mestih, seveda) in je zato nepredvidljiv; bolj pameten, ter celo zmožen učenja. Primer – če boš proti njemu večkrat uporabil plamenometalec, se bo naučil, da mu ne naredi veliko škode in ga kmalu ne bo več strah plamenov. Če boš večkrat vrgel napravo, ki proizvaja zvok, da bi ga zamotil, se kmalu ne bo več odzval na ta zvok, ker se ga je navadil.

Prava zabava pride kasneje v igri, ko srečaš tako zmešane in nevarne ljudi ter androide. Oboji predstavljajo veliko nevarnost, saj so prvi oboroženi s strelnim orožjem, drugi pa izjemno trpežni pred udarci ter močni. Težava nastane, ko ni druge poti kot pa skozi njih – ampak ne smeš jih streljati, saj te bo slišal Alien in vas nato pomalical, vse naenkrat. Zato je dobro, da čim več raziskuješ (če si upaš) in pobiraš sestavine, s katerimi sestavljaš dodatno opremo, na primer majhne bombe, EMP granato (ohromi androide), naprava, ki proizvaja zvok in zamoti Aliena in še nekaj več napravic, ob katerih se počutiš kot McGayver. Od začetka sem mislil, da jih sploh ne bom uporabljal, saj so se mi kar kopičile, a proti koncu sem krvavo potreboval vsak košček opreme, ker igra postane še težja. Daje ti manj prostora za skrivanje, prostori so temačnejši, Xenomorph pa je vse pametnejši.

Nasploh je dizajn igre veliko boljši od sorodnic tipa Amnesia in Outlast. Pri prvi si se moral le skriti pred pošastjo v kot sobo ter strmeti v tla za pet minut, kar je vse prej kot zabavno ali grozljivo, pri drugi pa si poblaznelo šprintal po hodnikih. Tukaj te udobnosti nimaš, zato se moraš zbrati, zresniti, stisniti zobe in pazljivo načrtovati pot skozi hodnike, brez da bi te opazil Xenomorph. In ko končno prispeš do naslednjega poglavja ali samo postaje za shranjevanje položaje se počutiš kot da si nekaj dosegel.

Kar pa najbolj cenim v tej igri, in v igrah nasploh, so izkušnje. Večina iger zbledi v gmoto, kjer se le bežno spomniš kaj si počel. Ničesar ni, kar bi izstopalo in kjer bi rekel, da si doživel nekaj posebnega. Vsaj v modernih iger. Tukaj pa lahko naštejem kar nekaj takšnih dogodkov, ki mi bodo ostali v spominu, sploh scena proti koncu igre, kjer greš v reaktor. Nočem povedat točno o čem se gre, saj bom pokvaril zgodbo in presenečenje, ampak ta scena je ena izmed najbolj napetih, “nohtogriznih” sekvenc, ki sem jih kadarkoli izkusil, in igral sem ogromno “survival horror” iger. Potreboval sem nekaj časa, da sem prišel k sebi in si oddahnil. Škoda, da ta trenutek ni prišparan konec, saj ga kasnejše misije ne dosežejo.

Imam tudi nekaj manjših zameric. Na začetku igre, preden dobiš orožje, te napade skupina štirih ljudi. Skril sem se in prikradel za hrbet punci z revolverjem. Dvakrat sem jo udaril po glavi, saj sem mislil, da bom lahko pobral orožje in z njim ubil preostanek nasprotnikov. Ampak ne, orožja ne gre pobrati. Ljudje me opazijo, bum, mrtev. V drugem poskusu sem se kot ninja odkradel stran, kjer sem čez pet minut naletel na revolver, ki sem ga lahko pobral, ker se je oranžno svetil. Ne razumem, zakaj ga nisem mogel prej pobrati. Sliši se kot malenkost, a takšna stvar te vrže iz igre. Druga stvar – proti koncu igre je že malce smešno, da se stvari okoli tebe konstantno kvarijo, da dobiš izgovor, da greš od točke A do točke B. Vsakič, ko ti je zadan opravek, lahko pričakuješ da se bo nekaj zlomilo, pokvarilo, deaktiviralo in podobno, da osmislijo še eno skrivalniško sekvenco (fetch quest). Ni pa igra nikoli dolgočasna, kot so trdili nekateri opisovalci iger, niti pretežka ali nepravična. Predvidevam, da so igro morali končati v enem dnevu ali dveh, nakar so bili frustrirani ker so skoznjo hiteli, namesto da bi bili pazljivi kot igra zahteva ter uživali v njej. Bleh.

Igra je očiten izdelek ljubezni. Creative Assembly je sam izdelal demo in ga pokazal SEGI, ki je nato odobrila razvoj. Skozi celotno igro je čutiti občudovanje originalnega materiala, saj je atmosfera in retro futurističen izgled postaje, na kateri se nahajaš, enak kot v filmu. In to je glavno, kar loči igrice od iger oziroma izdelek, ki je bil narejen samo zaradi denarja, in umetnosti. Ko igram igre velikokrat analiziram, kaj bi lahko izboljšali ali dodali, ampak tukaj se ne spomnim ničesar. Ni igra za vse, saj so jo z namenom naredili za pogumne oboževalce Alien serije in “survival horror” žanra, ne da bi igro poneumili in s tem pridobili večji profit, kar je na današnjem trgu in stanju industrije zelo pohvalno. Je vse, kar pričakujem oziroma hočem v Alien igri, in razen nekaj malenkosti ji ne morem ničesar zameriti. Bravo, Creative Assembly.

Ocena: 91/100

Plus:

– dejansko grozljiva in napeta

– lepa podoba (art direction) polna detajlov

– nepredvidljivost Aliena

– spodobna dolžina

Minus:

– občasne neumnosti v zgodbi, da imaš razlog raziskovati

– konec bi lahko bil boljši