Test Xiaomi Leica Leitzphone – je to najboljši fotografski telefon ali samo dražji Xiaomi 17 Ultra?

Kaj sta čarala Leica in Xiaomi? Vzela sta Xiaomi 17 Ultra, ki je vsaj po mojem mnenju še vedno med tremi najboljšimi fotografskimi telefoni, in mu dodala Leicine možgane in smisel za fotografijo. Xiaomi je v zadnjih letih večkrat pripravil poseben model za fotografiranje, vendar v obliki nakupa dodatkov, s katerimi si lahko izboljšal izkušnjo fotografiranja. Letos je prvič, da so z Leico, s katero sodelujejo že vrsto let (vse odkar je Huawei z njimi prekinil stike), naredili čisto ločen telefon – Xiaomi Leica Leitzphone. Beseda Leitzphone nosi priimek družine (Leitz), ki je ustanovila legendarno podjetje.

Če je pod vsem tem bliščem Xiaomi 17 Ultra, kako podobni bodo rezultati? Kaj točno je spremenila Leica, da lahko telefon upraviči višjo ceno (skoraj 300 €)?

Ne bom se pretirano spuščal v sestavo telefona, v zmogljivost čipa in podobno. To je ostalo večinoma enako kot pri Xiaomi 17 Ultra, zato lahko tam najdete želene podatke.

Prednosti	Slabosti
Ena najboljših kamer na trgu	300 € dražji od Xiaomi 17 Ultra
Priročen obroč za pomoč pri fotografiranju	Obroč je rahlo preveč občutljiv
Leica Essential lepo popestri fotografije	Ni namenskega nočnega načina
Možnost prilagajanje goriščnice med 75-100 mm	Baterija ni med najbolj vzdržljivimi
Odlična izdelava in značilen Leica videz
Odlična zmogljivost

Xiaomi Leica Leitzphone cena in specifikacije?

Xiaomi Leica Leitzphone je trenutno na voljo za okoli 1500-1600 € (ob izidu 1999 €), vendar je njegova zaloga zelo skromna.  

Xiaomi je poskrbel za tehnologijo, Leica za fotografsko izkušnjo

Sodelovanje med Xiaomijem in Leico traja že nekaj generacij. Na začetku je bilo najopaznejše pri optiki, barvnih profilih in fotografskih algoritmih, sčasoma pa je postalo pomemben del razvoja Xiaomijevih najboljših kamer. Leitzphone je naslednji korak tega sodelovanja.

Ne gre za povsem nov telefon. Osnova je Xiaomi 17 Ultra, ki mu je Leica dodala lastno oblikovanje, drugačen uporabniški vmesnik, posebne fotografske načine in mehanski upravljalni obroč okoli kamer. Leitzphone nima boljšega glavnega tipala, zmogljivejšega teleobjektiva ali novega procesorja za obdelavo fotografij. Kar je bilo dobrega pri Xiaomi 17 Ultra, ostaja dobro tudi tukaj. Enako velja za njegove omejitve.

Pri standardnem modelu sem najbolj pohvalil glavno 1-palčno tipalo, 200 MP teleobjektiv in fotografski značaj, ki se precej razlikuje od pristopa večine njegovih rivalov. Xiaomi pri obdelavi fotografij pogosto dopušča nekoliko izrazitejše sence in se ne trudi vsakega temnega kotička umetno osvetliti. Leitzphone to fotografsko filozofijo še poudari. Njegove dodatne funkcije so namenjene predvsem uporabnikom, ki si želijo več vpliva na končni videz fotografije, ne da bi morali vsakič odpirati Lightroom ali drug urejevalnik.

Leitzphone je oblikovno precej bolj prepoznaven kot Xiaomi 17 Ultra. Črno hrbtišče iz kompozitnega materiala s steklenimi vlakni, srebrn kovinski okvir z narebreno površino, napis Leica Camera Germany in znamenita rdeča pika ustvarijo precej drugačen vtis kot pri običajnem modelu. Meni je všeč predvsem to, da Leica ni poskušala narediti pretirano vpadljivega telefona. Oblikovanje je razmeroma zadržano, če odmislimo ogromen fotografski sklop na zadnji strani. Ta zavzema precejšen del zgornjega dela ohišja, ampak vsaj takoj dobiš občutek, da v roki držiš resen kos fotografske opreme.

Telefon je ogromen. Diagonala 6,9 palcev je sicer meni pisana na kožo, ker mi vsak milimeter pomaga, kadar delam karkoli resnega na telefonu (urejam članek, pripravljam objavo, igre, montaža videa …). Če pa nisi vajen, uporaba ne bo nujno najbolj prijetna. Še posebej pri fotografiranju, ko moraš žonglirati držanje telefona, kadriranje, izbiranje goriščnice, mogoče še prilagajanje nastavitev v RAW načinu, če nič drugega vsaj vrednosti ISO.

Med dodatki dobiš še zaščitni ovitek, pokrov za objektive, zapestni trak in krpico za čiščenje. Posebnega kompleta (poseben ovitek, sprožilec z vgrajeno baterijo …), kot je bil na voljo pri Xiaomi 14/15 Ultra, ni, kar je mogoče škoda, da bi še dodatno popestrili in mu dali posebno noto.

Edina res unikatna sprememba je vrtljiv obroč okoli fotografskega sklopa.

Vrtljivi obroč je koristen, vendar ne nadomesti klasičnih fotografskih kontrol

Leica Camera Ring je fizični upravljalni obroč, s katerim lahko med fotografiranjem spreminjaš določene nastavitve. Privzeto je namenjen povečavi, vendar lahko njegovo delovanje prilagodiš. Z njim lahko izbiramo goriščnice, spreminjamo kompenzacijo osvetlitve, vrednost ISO, čas osvetlitve ali fotografske filtre. Nabor funkcij je odvisen od izbranega načina fotografiranja.

Prednost takšnega upravljanja razumem. Na običajnem telefonu večino nastavitev spreminjamo z dotikanjem zaslona. Pri povečavi to pomeni drsenje po številčnici ali uporabo dveh prstov, pri ročnih nastavitvah pa iskanje posameznih drsnikov. Obroč omogoča drugačen, bolj neposreden način upravljanja. Ne bi se branil, če bi vsi proizvajalci našli svojo, podobno pogruntavščino, če nič drugega vsaj za enostavnejšo prilagajanje povečave.

Obroč sem večino časa uporabljal za povečavo. Najprej moraš ugotoviti (v ležečem in portretnem načinu), kako boš postavil prste, da ne boš pomotoma prekril kakšen objektiv. Ko to usvojiš, ti je kar težko spet tapkati po zaslonu, da prilagajaš povečavo. Deluje arhaično, počasno. Če nisem uporabljal za povečavo, sem pa za prilaganje osvetlitve. Pri fotografiranju proti močnemu viru svetlobe sem lahko hitro nekoliko zmanjšal osvetlitev in tako ohranil izrazitejše sence oziroma preprečil izgubo svetlih podrobnosti.

Toda obroč ima tudi omejitve. Ker je velik in razmeroma izpostavljen, ga lahko med držanjem telefona nehote premaknemo. To je najmanj zaželeno pri fotografiranju dogodkov ali uličnih prizorov, ko nimamo časa preverjati, ali smo po nesreči spremenili nastavitev. Vrtenje obroča je tudi bližnjica za vklop kamere, kar je super, če to storiš namerno, in manj super, ko se vklopi pomotoma v žepu.

Pomembno je tudi razumeti, da obroč ne spremeni celotnega fotografskega sistema v mehanskega. Gre za fizični upravljalnik, ki posreduje ukaze elektroniki. Optična povečava teleobjektiva ostaja omejena na območje med 75 in 100 mm.

Je to uporabna funkcija? Zagotovo. Ali zaradi nje nastanejo boljše fotografije? Ne nujno. Lahko pa fotografu omogoči, da do želene nastavitve pride hitreje.

Kraljica ostaja kraljica

Leitzphone uporablja enako 50 MP glavno tipalo Light Fusion 1050L v 1-palčnem formatu kot Xiaomi 17 Ultra. Pred njim je objektiv z ekvivalentno goriščnico 23 mm, zaslonko f/1,67 in optično stabilizacijo. Veliko tipalo ni koristno samo zaradi zajema svetlobe. Njegova prednost se pozna pri tonskih prehodih, teksturah in naravni ločitvi motiva od ozadja. Pri bližnjih motivih lahko dobimo prijetno zamegljeno ozadje že brez portretnega načina in njegove programske simulacije globinske ostrine. Pri fotografiranju s Xiaomi 17 Ultra sem opazil, da so bili prehodi med ostrimi in neostrimi deli kadra pogosto precej bolj naravni kot pri telefonih z manjšimi tipali.

Največja prednost glavne kamere se pokaže pri zahtevnejši svetlobi. Fotografiranje temne stavbe pred svetlim nebom, notranjosti prostora z močnimi okenskimi viri svetlobe ali nočne ulice z osvetljenimi izložbami je za kamere še vedno velik izziv. LOFIC je tehnologija, ki izboljša sposobnost tipala za zajem zelo svetlih delov prizora. Omogoča shranjevanje dodatnega električnega naboja, preden posamezne slikovne pike dosežejo svojo mejo. Prednost je predvsem pri ohranjanju informacij v svetlih delih fotografije. Klasični HDR pogosto združuje več različno osvetljenih posnetkov, kar lahko povzroča težave pri premikajočih se motivih. LOFIC omogoča širši dinamični razpon že na ravni posameznega zajema.

Seveda to ne pomeni, da lahko fotografiram neposredno proti soncu in pričakujem popolnoma ohranjene podrobnosti. Svetlobne razmere so lahko še vedno prezahtevne. Prav tako mora procesiranje pravilno uporabiti podatke, ki jih je tipalo zajelo. Toda pri Xiaomi 17 Ultra sem bil z rezultati zelo zadovoljen, zlasti pri fotografiranju ponoči. Močne luči niso tako pogosto izgubile vseh podrobnosti, nebo je ostalo primerno temno, fotografije pa niso bile pretirano obremenjene z digitalnim šumom. Enako navdušen sem tudi pri Xiaomi Leica Leitzphone.

Teleobjektiv je fantastičen. Vesel ga bo tudi izkušen fotograf

Drugo najmočnejše orožje je periskopski objektiv. Leitzphone uporablja 200 MP tipalo Samsung HPE velikosti 1/1,4 palca s periskopsko optiko in spremenljivo goriščnico med 75 in 100 mm. Zaslonka se pri tem spreminja od f/2,39 do f/2,96. Večina pametnih telefonov, tudi tisti najdražji, uporablja teleobjektive s fiksno goriščnico. Če imajo na primer 3-kratno in 5-kratno povečavo, so vmesne vrednosti običajno dosežene z digitalnim izrezovanjem in obdelavo slike.

Xiaomi Leica Leitzphone znotraj območja med 75 in 100 mm optično spreminja goriščnico. V primerjavi s 23-mm glavno kamero govorimo o 3,2- do 4,3-kratni povečavi. To pomeni, da pri vmesnih vrednostih nisi odvisen zgolj od digitalnega izreza. Razpon sicer ni posebej velik. Razlika med 75 in 100 mm je precej manjša kot pri običajnem fotografskem objektivu z oznako 24–70 mm ali 70–200 mm. Ampak govora je o telefonu, ki je prostorsko omejen, zato je vsaka takšna tehnična podrobnost toliko bolj impresivna. Huawei je sicer eden prvih, ki je med drugim začel eksperimentirati s spremenljivo goriščnico, in me veseli, da je Xiaomi postal dostojen rival na tem področju.

Hkrati pa je res, da to ni več nekaj najbolj posebnega na telefonih. Imamo že kar nekaj modelov (Huawei Mate 90, Oppo Find X9 Ultra, Vivo X300 Ultra), ki imajo možnost, da na ohišje pritrdiš zunanji objektiv. Tudi Xiaomi je pred leti predstavil svoj koncept, ki pa ga še niso spravili v proizvodnjo.  

Drugače pa prednosti takšnega sistema vidim predvsem pri portretih, fotografiranju arhitekture in iskanju podrobnosti v pokrajini. Pri 75 mm lahko v kader vključim nekoliko več okolice, pri 100 mm pa se osredotočim na manjši del prizora. Daljša goriščnica omogoča tudi drugačno razmerje med motivom in ozadjem, kar je uporabno pri portretih.

Pri digitalnem zoomu sem do približno 17-kratne povečave še zadovoljen z rezultati. Okoli 8-kratnika pa je ostrenje v nekaterih prizorih pretirano agresivno. Lasje, listje in oddaljene fasade dobijo videz, ki je preveč obdelan. Odvisno je od prizora, vendar to ni nekaj, kar bi pričakoval od telefona v tej cenovni kategoriji.

Način polne ločljivosti 200 MP deluje samo s teleobjektivom (75–100 mm), ne pa z glavno kamero. To je manjše razočaranje, saj bi bila višja kakovost odlična za slikanje pokrajin, mestnih panoram in podobno. Obdelava je počasna, kar je sprejemljivo pri premišljeni fotografiji, ni pa primerno za premikajoče se osebe ali hiter promet. Za makro je Super Macro prek teleobjektiva uporaben šele od 30 cm. Prejšnja generacija je imela drugi teleobjektiv (70 mm), s katerim si lahko ostril že s približno 10 cm. Osebno me to pretirano ne moti, ker si lahko pomagam z ultraširokokotno kamero, vendar razumem, da s tem pristanem na razred slabšo kakovost fotografije. Resnejši fotograf bi vseeno dal prednost starejšemu teleobjektivu.  

Ultraširokokotna kamera (14 mm, 115°) je dobra, a tudi najšibkejši člen. Podnevi je ostra in barvno skladna z glavno kamero. V šibki svetlobi postane nekoliko razmazana in kaže večji šum kot glavna kamera. Za pokrajine in arhitekturo je povsem uporabna, ponoči pa sem raje segel po glavni kameri in šel malo bližje.

Nočno fotografiranje me nekoliko bega. Glavna kamera ponoči še vedno dela odlične slike. Periskop je za teleobjektiv presenetljivo dober v temi. Težava je v tem, da Xiaomi Leica Leitzphone nima namenskega nočnega načina. Telefon sam preklopi v nočni način in običajno poskrbi za svetle, uporabne posnetke. Kadar pa bi rad ročno uravnotežil svetle in temne dele ali iz kadra iztisnil več podrobnosti, ni načina, da bi telefon prisilil v to. Način dolga izpostavljenost (angl. Long Exposure) deluje samo z glavno kamero (1x). Za oddaljene slapove ali premikajoče luči je to pomanjkljivost.

Leica Authentic in Vibrant sta šele začetek

Pri Xiaomi 17 Ultra sta mi bila zelo všeč dva osnovna fotografska profila, Leica Authentic in Leica Vibrant. Authentic običajno ustvari nekoliko bolj umirjene barve, izrazitejši kontrast in globlje sence. Vibrant je primernejši za uporabnike, ki imajo radi živahnejše fotografije, vendar še vedno želijo prepoznaven Leica videz.

Xiaomi Leica Leitzphone ima dodatno prilagojen fotografski vmesnik s 13 videzi Leica in petimi simulacijami zameglitve ozadja. Med njimi so tudi možnosti, ki se zgledujejo po značilnostih različnih objektivov Leica. Na začetku (če izhajaš iz klasičnega Xiaomi telefona) se moraš spet privaditi na novo postavitev. Iskal sem določeno nastavitev in ko je nisem takoj našel na mestu, ki sem ga imel v spominu, sem moral pobrskati po novem sistemu. Moraš si vzeti nekaj minut, da se zopet seznaniš, kje je kaj.

Največja razlika glede na običajni Xiaomi 17 Ultra je način Leica Essential, ki vključuje fotografski interpretaciji, ki se zgledujeta po Leicah M9 in M3. Ne gre zgolj za običajna barvna filtra, temveč za posebej zasnovana načina zajema z drugačno obdelavo tonskih vrednosti in barv.

Leica M9 je bila znana po slikovnem tipalu CCD in značilni reprodukciji barv. Leitzphone poskuša del tega značaja poustvariti programsko. Fotografije lahko dobijo nekoliko toplejši videz, izrazitejše tonske razlike in drugačno ravnovesje barv kot pri običajnem samodejnem načinu. Posebnost je tudi uporaba fiksne nastavitve beline za dnevno svetlobo. Telefon se zato ne prilagaja vedno samodejno različnim svetlobnim virom, kar lahko ustvarja izrazitejši barvni značaj prizora.

Drugi način je povezan z Leico M3 in črno-belim filmom Leica Monopan 50. Gre za digitalno simulacijo, ki skuša poustvariti značilne kontraste, tonske prehode in strukturo filmske fotografije. Črno-bela fotografije je veliko manj prizanesljivejša, če narediš napako pri kadru, svetlobi in podobno. Barve ne morejo reševati kompozicije, zato postanejo razporeditev svetlobe, linije in kontrasti bistveno pomembnejši. Če si ljubitelj ulične fotografije, arhitekture in tudi portretov, ti bo ta način zelo všeč. Meni je uspelo kar nekaj odličnih družinskih fotografij, ki bodo zagotovo romale tudi v fizične albume.

Malenkost, ki me je zmotila, je, da sta M9 in M3 sta skrita v Essential načinu in ju ni med običajnimi Leicinimi filtri. Med snemanjem je treba zato preklapljati med načini. Portretni način še vedno simulira legendarne Leicine objektive (Summilux, Summicron, Noctilux, Thambar, Anamorphic). Rezultati so naravni, robovi lasi in obrisi so dobro obdelani, bokeh pa ni umetno izumetničen.

Video je prav tako izvrsten

Leitzphone omogoča snemanje v ločljivosti 8K pri 30 sličicah na sekundo in 4K pri največ 120 sličicah na sekundo. Na voljo so še Dolby Vision, snemanje v profilu Log in podpora za barvni potek dela ACES. Večino tega bodo znali izkoristiti res zgolj ustvarjalci video vsebin, ki kaj takega potrebujejo pri svojem delu. Tako kot pri Xiaomi 17 Ultra lahko tudi pri Leica Leitzphone pohvalim kakovost posnetkov, stabilizacija je odlična, prav tako količina podrobnosti. Večino časa sem snemal v 4K. 8K bi uporabljal, če bi kasneje nameraval rezati kader ali pa bi res potreboval dodatno prostorsko ločljivost za obdelavo.

Snemanje pri 120 sličicah na sekundo je odlično za počasne posnetke. V Arboretumu sem si vzel čas in posnel kratek posnetek njihovega slapu in rezultat je fantastičen.

Poleg kamer dobimo enega najzmogljivejših Android telefonov

Leitzphone uporablja Snapdragon 8 Elite Gen 5, 16 GB delovnega pomnilnika in 1 TB prostora za shranjevanje. Pri procesorju nimam posebnih pripomb. Trenutno je še vedno najboljše, kar lahko dobiš, se bo pa to kmalu spremenilo, saj sta v prihodu dva nova čipa Gen 6.

En terabajt prostora je zelo dobrodošel predvsem za fotografe, ki pogosto snemajo v 4K, uporabljajo format RAW ali fotografirajo v polni ločljivosti. Zaslon je 6,9-palčni LTPO OLED z ločljivostjo 2608 × 1200 slikovnih pik in prilagodljivim osveževanjem do 120 Hz. Najvišja svetilnost dosega 3500 nit.

Telefon uporablja HyperOS 3, vendar je njegov videz prilagojen Leicini oblikovalski filozofiji. Spremenjeni so nekateri grafični elementi, pisave in fotografski vmesnik. Pri Xiaomi 17 Ultra sem bil do HyperOS 3 nekoliko kritičen. Funkcij ima veliko, prav tako možnosti prilagajanja, vendar se mi Samsungov One UI še vedno zdi bolj dodelan. Leica tu ne prinaša novega operacijskega sistema, ampak samo drugačno vizualno in fotografsko izkušnjo.

Leitzphone ima baterijo s kapaciteto 6000 mAh, podpira 90-W žično in 50-W brezžično polnjenje. Odpornost na prah in vodo ustreza standardu IP68.

Če bi radi izvedeli več, na primer kako se obnese med igranjem iger, primerjavo z drugimi telefoni, si oglejte test Xiaomi 17 Ultra.

Xiaomi Leica Leitzphone je vrhunski fotografski telefon …

… ki pa ga ne bo znal izkoristiti čisto vsak. Xiaomi Leica Leitzphone je nedvomno eden najzanimivejših fotografskih telefonov letošnjega leta. Ima izredno zmogljivo glavno kamero, odličen teleobjektiv s spremenljivo optično goriščnico, kakovostne video funkcije in precej več fotografskih možnosti, kot jih potrebuje običajen uporabnik. Dodatne funkcije Leica izkušnjo nadgradijo, vendar je ne spremenijo tako korenito, da bi dobili povsem novo kategorijo naprave. Posebej bi izpostavil način Leica Essential, ki je zanimiv predvsem za ljubitelje črno-bele in klasične digitalne fotografije. Prav tako mi je všeč ideja mehanskega obroča, čeprav bi si želel, da bi bilo njegovo upravljanje čim bolj natančno in brez nenamernih premikov.

Ali je to vredno nekaj sto dodatnih evrov, pa je odvisno predvsem od tega, koliko vam pomeni fotografiranje samo in ne le končna fotografija. Kar lahko rečem (vsaj po mojem mnenju), da vsi ti Leica dodatki pomagajo zapolniti vrzel, ki je ob izidu obstajala med Xiaomi 17 Ultra in Huawei Pura 80 Ultra, kateremu so takrat dal manjšo prednost. Še vedno se mi zdi, da je Huawei spredaj, ampak ne tako dominantno kot prej. Škoda, da v Slovenijo niso prišli novi modeli Pura 90 in Mate 90 in pa tudi prej omenjeni Vivo in Oppo telefoni. To bi bila šele razburljiva bitka.