Test Noctua NL-LC1-36 – njihov prvi poskus vodnega hlajenja ni splaval po vodi
Pri hlajenju sem bil skoraj vedno na strani zraka. Dober zračni hladilnik je preprost, zanesljiv in ne vsebuje črpalke, ki bi lahko začela brneti ali nekoč odpovedala. Če se pokvari ventilator, ga zamenjaš. Pri vodnem hlajenju je zgodba nekoliko bolj zapletena. Prav zato me je zanimalo, kaj bo naredila Noctua. Podjetje je dolga leta slovelo predvsem po vrhunskih zračnih hladilnikih in ventilatorjih, medtem ko je trg zaprtih vodnih hladilnikov oziroma sistemov AIO prepustilo drugim. Na test sem dobil njihov prvi AIO, Noctua NL-LC1 v 360-milimetrski izvedbi (NL-LC1-36).
Pričakovanja so bila visoka. Noctua običajno ne izda izdelka, dokler ni prepričana, da ga lahko izboljša na svoj način. V tem primeru se ni osredotočila na zaslon na črpalki, osvetlitev RGB ali programsko opremo. Osredotočila se je na tisto, kar me pri vodnih hladilnikih najbolj moti: hrup črpalke, vibracije in nepotrebno zapletene kable.
Noctua NL-LC1-36 ni poceni, nima niti ene diode RGB in je opremljen z značilnimi rjavo-bež ventilatorji. Toda če ga ocenjujem po temperaturah, hrupu, kakovosti izdelave in enostavnosti uporabe, je Noctua že v prvem poskusu pripravila enega najbolj dovršenih 360-milimetrskih hladilnikov AIO.
Vprašanje je predvsem, ali je razlika dovolj velika, da upraviči priporočeno ceno 249,90 € oziroma več kot 300 € pri slovenskih prodajalcih.
| Prednosti | Slabosti |
| Vrhunsko hlajenje | Visoka cena |
| Izjemno tiha črpalka | Velik radiator zahteva prostorno ohišje |
| Trije kakovostni ventilatorji | |
| Preprosta montaža | |
| Možnost zamaknjene (offset) montaže | |
| Šestletna garancija | |
| Na mesto magnetnega pokrova lahko dodaš še en ventilator |
Noctua ni sama izdelala črpalke in to je bila dobra odločitev
Noctua NL-LC1 temelji na platformi Asetek Emma V2. Asetek je eno najpomembnejših podjetij na področju zaprtih sistemov vodnega hlajenja in svojo tehnologijo dobavlja številnim proizvajalcem (MSI, Lian Li, NZXT …). Noctua torej ni začela z ničle in na hitro sestavila lastne črpalke, temveč je vzela sodobno, preverjeno platformo in jo prilagodila svojim zahtevam.
To je zame bolj smiselno, kot če bi Noctua samo zaradi popolnega nadzora poskušala na novo izumiti vsak sestavni del. Pri sistemu AIO sta dolgoročna zanesljivost in kakovost tesnjenja vsaj tako pomembni kot stopinja razlike pri temperaturi.
Hladilni blok uporablja bakreno kontaktno ploščo velikosti 55,5 × 55,5 milimetra z mikrokanali, skozi katere tekočina odvaja toploto. Črpalka ima trifazni motor, keramično os in keramični drsni ležaj. Tekočina je mešanica vode in 22 % propilen glikola z dodatki proti zmrzovanju, koroziji in biološki rasti.
Radiator je izdelan iz aluminija in meri približno 400 × 120 × 30 milimetrov. Skupaj z ventilatorji in protivibracijskimi tesnili je celoten sklop debel 59 milimetrov. Čeprav gre za 360-mm AIO, morate upoštevati čisto vse dimenzije. Če ohišje podpira tri 120-mm ventilatorje, še ne pomeni, da boste imeli dovolj prostora za radiator, cevi in vse ostalo.
Cevi so dolge 410 milimetrov, izdelane iz materiala EPDM (etilen-propilen-dien monomer oziroma vrsta sintetične gume) in zaščitene s pletenim ovojem. Dovolj so dolge za večino običajnih postavitev na vrhu ali sprednji strani ohišja, hkrati pa niso tako dolge, da bi jih bilo težko skriti.


Ogromen pokrov na črpalki ni samo za videz
Najbolj nenavaden del hladilnika je visok pokrov na črpalki. Blok v višino meri kar 70 milimetrov, zato je precej večji od elegantnih blokov drugih hladilnikov AIO. Na vrhu nima zaslona, merilnika temperature ali svetlečega logotipa.
V njem se skriva sistem NL-PNA1 oziroma blažilnik hrupa črpalke. Noctua je črpalko obdala z več plastmi materialov za zvočno izolacijo in jo namestila na silikonsko ločeno podlago, ki omejuje prenos vibracij. Sistem uporablja tudi načelo uglašenega masnega dušilnika, pri katerem masa in mehki materiali pomagajo zmanjševati določene vibracije in moteče frekvence.
Ko sem prvič presedlal iz dobrega zračnega hladilnika na povprečen AIO, sem bil presenečen nad hrupom. Resda takrat nisem izbral AIO v višjem rangu, ampak vseeno nisem bil zadovoljen s hrupom črpalke in ventilatorjev. Od takrat sem še toliko bolj pozoren na hrup.
Ventilatorji niso glavni problem. Tem lahko vedno zmanjšam obrate, celo ustavim pri nižjih temperaturah. Črpalka pa praviloma dela ves čas. Če med delom neprestano brni, jo lahko v mirni sobi slišim tudi takrat, ko je procesor skoraj neobremenjen.
NL-LC1 ponuja tri načine delovanja črpalke. V tihem načinu se njena najvišja hitrost ustavi pri 2100 vrtljajih na minuto, v uravnoteženem pri 2600, v ročnem pa jo lahko nastavim do 3400 vrtljajev na minuto. Najnižja hitrost je približno 750 vrtljajev.
Noctua za samo črpalko navaja manj kot 5 dB(A) v tihem načinu, 7,8 dB(A) v uravnoteženem in 14,9 dB(A) pri največji hitrosti. To niso meritve celotnega računalnika in jih ne smemo primerjati neposredno z glasnostjo ventilatorjev ali ohišja.
Pri običajni uporabi je tihi način najbolj logična začetna nastavitev. Uravnoteženi način je smiseln za zmogljivejše procesorje in daljše obremenitve, polno hitrost pa bi uporabil predvsem za testiranje, močno navijanje ali iskanje skrajnih meja procesorja.


Trije NF-A12x25 G2 so že sami po sebi zelo drag komplet
Na radiatorju so trije ventilatorji NF-A12x25 G2 PWM. Vsak se lahko vrti od popolne ustavitve do 1800 vrtljajev na minuto, pri najvišji hitrosti pa ustvari do 107,3 kubičnega metra pretoka zraka na uro in statični tlak 3,14 milimetra vodnega stolpca. Največja glasnost posameznega ventilatorja je okoli 22 decibelov.
Pri radiatorju je statični tlak pomembnejši kot pri običajnem ventilatorju na ohišju. Zrak mora namreč potisniti skozi gosto mrežo aluminijastih reber. Radiator NL-LC1 ima 20 reber na palec, zato potrebuje ventilatorje, ki lahko ohranijo dober pretok tudi ob večjem uporu.
Ventilatorji uporabljajo Noctuino zasnovo Sterrox iz tekoče-kristalnega polimera, ki omogoča zelo majhno razdaljo med konicami lopatic in okvirjem. Manj uhajanja zraka ob robovih pomeni boljši tlak in večji izkoristek pri nižji hitrosti.
Noctua uporablja tudi nekoliko različne hitrosti ventilatorjev. V kompletu so različice PPA, PPB in ponovno PPA, ki se pri enakem signalu PWM ne vrtijo popolnoma enako. Namen tega zamika je preprečevanje resonanc in neprijetnega zvoka, ki se lahko pojavi, kadar več enakih ventilatorjev deluje pri isti frekvenci.
Ta pristop ni nov, saj ga Noctua uporablja tudi pri svojih zračnih hladilnikih. Pri 360-milimetrskem radiatorju s tremi ventilatorji pa ima še več smisla. Trije popolnoma usklajeni motorji lahko ustvarijo precej izrazite harmonične tone, če se njihove vibracije seštevajo.
Na radiatorju so že nameščena protivibracijska tesnila NA-AVG1. Ventilatorji zato ne ležijo neposredno na kovinskem okvirju, tesnilo pa obenem zapre manjše reže, skozi katere bi zrak sicer ušel mimo hladilnih reber.



Rjava in bež ali nič
Noctua je ostala zvesta svoji tradicionalni barvni kombinaciji. Radiator, cevi in blok so črni, ventilatorji pa so rjavi in bež. Osvetlitve RGB ni. Prav tako ni LCD zaslona, aplikacije ali priključka USB, prek katerega bi hladilnik komuniciral z operacijskim sistemom.
Nekateri bodo to razumeli kot prednost, drugi pa kot pomanjkljivost pri izdelku za 250 evrov. Sam zaslonov na črpalkah ne pogrešam. Več programske opreme pomeni več procesov v ozadju, dodatne kable in možnost, da proizvajalec čez nekaj let opusti podporo. Pri Noctua NL-LC1 lahko hitrost črpalke in ventilatorjev upravljam neposredno prek priključkov PWM na osnovni plošči in to je vse, kar potrebujem.
Po drugi strani je barvna kombinacija zelo specifična. V popolnoma črnem računalniku ali sistemu z usklajeno osvetlitvijo bodo ventilatorji močno izstopali. Noctuini privrženci bodo videz takoj prepoznali, vsi drugi pa bodo morda čakali na različico chromax.black.
Zanimivo je, da je pokrov črpalke magneten. Kovinsko ploščico z logotipom lahko zavrtim, da je logotip pravilno obrnjen ne glede na položaj cevi. Pokrov lahko tudi odstranim in namesto njega namestim dodatni ventilator NL-ACF1 (okoli 20 €) in hladi območje okoli procesorskega podnožja, regulatorje napetosti, pomnilnik ter morebiten bližnji SSD M.2.
Takšen ventilator je lahko smiseln pri matični plošči s slabšim hlajenjem napajalnega sklopa ali v ohišju z omejenim pretokom zraka. Ena izmed prednosti velikega zračnega hladilnika je namreč, da njegov ventilator hladi tudi komponente okoli procesorja. Pri vodnem bloku tega pretoka praviloma ni.

Montaža je zelo »Noctuovska«
V škatli dobim hladilnik, tri ventilatorje, razdelilni kabel za vse tri ventilatorje, 30-centimetrski podaljšek, vijake Torx T20, ustrezen izvijač, sistem SecuFirm2+, termalno pasto NT-H2, čistilni robček in zaščito pred termalno pasto za procesorje AM5.
Združljiv je s podnožji AMD AM4 in AM5 ter Intel LGA1700, LGA1851 in LGA1954. Noctua ponuja tudi možnosti zamaknjene oziroma »offset« namestitve za procesorje AM5 in novejše Intelove platforme, s katerimi je kontaktna plošča bolje poravnana z dejansko vročo točko procesorja.
Ventilatorji niso tovarniško priviti na radiator. To pomeni nekaj dodatnega dela, vendar mi omogoči, da pred montažo izberem smer pretoka zraka. Noctua priporoča klasično potisno konfiguracijo, pri kateri ventilatorji zrak potiskajo skozi radiator.
Montažni sistem je zelo dobro označen in logičen. Vijaki Torx se manj radi izmuznejo kot križni, priloženi dolgi izvijač pa je kakovosten in ga bom uporabljal tudi pri drugih računalnikih.
Kabli so enostavni. Trije ventilatorji se prek priloženega razdelilnika priključijo na en priključek CPU_FAN, črpalka pa ima lasten štirinožni kabel PWM. Ker ni osvetlitve, krmilnika RGB in povezave USB, mi po ohišju ni bilo treba vleči dodatnega svežnja kablov.
Največ dela je zahtevala sama velikost radiatorja. Skupaj meri skoraj 40 centimetrov, zato sem moral pred namestitvijo preveriti prostor pri zgornjem robu matične plošče, višino pomnilnika in položaj napajalnih kablov procesorja. Pri sprednji montaži je treba preveriti še dolžino grafične kartice.
Blok črpalke je visok 70 milimetrov. To v običajnem ohišju ni težava, vendar lahko pri manjših sistemih ali nenavadnih notranjih postavitvah omeji združljivost.


Izjemne hladilne sposobnosti ob zelo majhnem hrupu
AIO sem preizkusil s procesorjem Intel Core i7-14600K. Pri obremenitvi približno 200 vatov je NL-LC1-36 dosegel povprečno temperaturo 62 °C in največ 65 °C. Po mojih podatkih je konkretno hladnejši (v povprečju 7-8 °C) in tišji od 420-mm AIO Alphacool Eisbaer (41 decibelov Noctua, Alphacool 53 decibelov).
Več kot deset decibelov ni zanemarljiva razlika. Noctua ni samo nekoliko tišji, temveč je šum pri največji obremenitvi občutno manj izrazit.
Pri približno 180-vatni obremenitvi je NL-LC1-36 dosegel povprečno temperaturo 54 °C in največ 58 °C. V igri Cyberpunk 2077 je bila povprečna temperatura procesorja 46 °C.
Podobna razlika je tudi z be!quiet Pure Loop 2 FX oziroma še večja, ko govorimo o hrupu (56 decibelov).
Ali je črpalka res neslišna?
Pri zaprtem ohišju in običajni razdalji poslušanja črpalka v tihem načinu ne bi smela biti glavni vir hrupa. V mirnem prostoru lahko ob zelo približanem ušesu še vedno zaznam, da sistem deluje, vendar ni značilnega visokega brnenja, ki ga pogosto slišim pri drugih AIO-jih.
Uravnoteženi način je dober kompromis. Črpalka se vrti hitreje, vendar je njen zvok še vedno manj opazen od pretoka zraka skozi radiator. Pri ročnem načinu in 3400 vrtljajih jo je mogoče slišati, vendar je ta nastavitev smiselna samo pri največji obremenitvi, ko se bodo vrteli tudi ventilatorji.
Najpomembnejša prednost dušenja ni nujno nižja številka na merilniku, temveč manj moteč značaj zvoka. Enakomeren pretok zraka lažje ignoriram kot visok ton črpalke ali vibriranje, ki se prek matične plošče in ohišja širi na mizo.
Pri zelo nizki obremenitvi lahko ventilatorje ustavim, črpalka pa ostane pri približno 750 vrtljajih. Računalnik takrat sicer ni popolnoma pasiven, vendar v praksi zvok črpalke prekrijeta že napajalnik ali osnovni šum prostora.

Kako bi ga nastavil za vsakodnevno uporabo?
Črpalke ne bi vezal na agresivno krivuljo temperature procesorja. Temperatura procesorja se spreminja zelo hitro, tekočina v sistemu pa precej počasneje. Če bi črpalka reagirala na vsak kratek temperaturni skok, bi se njena hitrost po nepotrebnem ves čas spreminjala.
Za običajen sistem bi izbral tihi ali uravnoteženi profil črpalke in ga pustil razmeroma stabilnega. Ventilatorje bi upravljal z bolj umirjeno krivuljo, pri kateri ostanejo do približno 50 ali 60 °C na nizkih vrtljajih, nato pa se postopoma pospešijo.
Trije ventilatorji pri 800 do 1000 vrtljajih že premaknejo precej zraka. Agresivnejša nastavitev je smiselna šele pri daljšem upodabljanju, kodiranju videa ali drugih opravilih, pri katerih procesor več minut deluje blizu največje porabe.
Pri igrah bo v večini računalnikov grafična kartica proizvedla več hrupa kot NL-LC1-36. Procesorji pri igranju praviloma ne porabijo toliko kot pri večjedrnem testu Cinebench ali Prime95, zato hladilniku ni treba delovati s polno močjo.
AIO proti NH-D15 G2, odločitev ni tako preprosta
Noctua NL-LC1-36 je zmogljivejši od NH-D15 G2, vendar to še ne pomeni, da je za vsak računalnik boljša izbira.
NH-D15 G2 nima črpalke, tekočine ali cevi. Njegovo dolgoročno vzdrževanje je preprostejše, po več letih pa lahko zamenjam ventilatorja, če bosta začela šepati. Zračni hladilnik lahko pogosto uporabljam skozi več generacij procesorjev, Noctua pa je znana po tem, da za stare hladilnike ponuja nove montažne komplete.
NL-LC1-36 zavzame manj prostora okoli procesorskega podnožja. Ne prekriva pomnilnika, olajša dostop do priključkov in na matično ploščo ne obesi več kot kilogram težkega kovinskega stolpa. Po drugi strani moram imeti v ohišju prostor za velik radiator.
AIO bolje odvaja dolgotrajne visoke obremenitve in toploto takoj prenese na rob ohišja. Zračni hladilnik jo oddaja neposredno v notranjost, kjer jo morajo nato odstraniti ventilatorji ohišja.
NL-LC1-36 postane bolj smiselna izbira pri procesorjih Core i9, Ryzen 9, navijanju, dolgotrajnem upodabljanju ali takrat, ko želim najboljše možno razmerje med zmogljivostjo in hrupom.

Cena je največja ovira, ampak zadeli so bistvo dobrega AIO-ja
Priporočena cena modela NL-LC1-36 znaša 249,90 €. To je več od številnih zelo zmogljivih 360-milimetrskih hladilnikov AIO. Zato medalj na področju razmerja med zmogljivostjo in cene ne bo dobil. V pogovoru o tišini in kakovosti hlajenja pa je na samem vrhu.
Noctua NL-LC1-36 ni revolucionaren zato, ker bi bil njihov prvi 360-milimetrski AIO ali ker bi procesor deset stopinj bolje od vsega drugega. Njegova največja prednost je, da odpravlja večino lastnosti, zaradi katerih so me vodni hladilniki vedno nekoliko motili.
Črpalka je zelo tiha, ventilatorji nimajo neprijetnih tonov, montaža je premišljena in kablov je malo. Sistem priključim na osnovno ploščo, nastavim krivuljo PWM in nanj pozabim.
Hladilna zmogljivost je na ravni najboljših 360-milimetrskih sistemov. Še pomembneje je, da jo dosega brez ventilatorjev, ki bi pri polni obremenitvi zveneli kot manjši sesalnik. Pri procesorjih z visoko in dolgotrajno porabo ima več rezerve od NH-D15 G2, čeprav razlika pri običajnem igranju ne bo vedno velika.
Če iščeš najboljši 360-mm AIO in te cena ne moti, potem boš Noctua NL-LC1-36 zagotovo uvrstil med top 3 izbire.
Prijavi napako v članku





























