Ste se sprli?

Reševanje kolektivnih delovnih sporov pred posebnimi organi in v posebnem postopku ima dolgo zgodovino, saj je bilo v Ženevi že leta 1882 ustanovljeno t.i. miritveno sodišče. Je pa kolektivni delovni spor vsekakor poseben spor tako po predmetu reševanja, po katerem se loči od t.i. individualnih delovnih sporov, kakor tudi po strankah postopka, ki jim je položaj stranke priznan bodisi po materialnem bodisi po procesnem pravu.

Slovensko pozitivno pravo pojma kolektivnega delovnega spora ne opredeljuje in ne opisuje, zaradi česar je iz vsebine norm mogoče zgolj sklepati o tem, kakšna naj bi bila pravna opredelitev pojma. Kolektivni delovni spor bi torej lahko opredelili kot spor med strankami kolektivnih delovnih razmerij in med osebami, ki jim je priznan položaj stranke in katerega predmet je kolektivna pravica, obveznost, pravno razmerje ali interes, ki ga po določenem postopku stranke lahko rešijo same ali pa v njem sodeluje in spor reši ali pomaga rešiti tretja oseba.

Glede oblikovanja organov, ki sodelujejo in odločajo v kolektivnih delovnih sporih, velja v primerjalnem pravu raznolikost in številnost. Ob upoštevanju bistvenih značilnosti v primerjalnem pravu, lahko zaključimo, da je bistvena teža na organih, ki v kolektivnih delovnih sporih sodelujejo na način, da posredujejo pri sporu v smislu pomoči strankama, da bi spor rešili sami. Na podlagi povedanega poznamo tri možne načine reševanja spora, in sicer:

– stranki spor rešita sami brez posredovanja tretjih oseb,

– stranki spor rešita s pomočjo posredovanja tretjih oseb,

– stranki spor rešita ob pomoči pristojnega sodišča.

Reševanje kolektivnih delovnih sporov brez posredovanja tretjih oseb

Ta primer reševanja kolektivnih delovnih sporov je najkrajši, najcenejši, seveda pa za stranki najbolj primeren, ker spor rešita sami brez vmešavanja tretjih oseb. K takšnemu načinu reševanja sporov stranki poleg norm in načel delovnega prava zavezujejo tudi načela obligacijskega prava, ko npr. celo Obligacijski zakonik v svojih določbah stranke poziva k mirnemu reševanju sporov. Seveda takšna rešitev spora ni vedno mogoča, zaradi česar sta se v primerjalni praksi uveljavila tudi drugi in tretji način reševanja kolektivnih delovnih sporov in govorimo o posredovanju tretje stranke in o nadomestnem reševanju spora. Tretja stranka je običajno posrednik, miritelj, komisija za pomirjanje, arbitraža itd.

Kako je z reševanjem delovnih sporov s posredovanjem tretje osebe in kako po Zakonu o delovnih in socialnih sodiščih … si lahko preberete v našem priročniku na zgoščenki z naslovom Pravilniki, sklepi in akti v podjetju.

VIR: Verlag Dashöfer