Recenzija: VirtuaVerse – stilska “pokaži in klikni” pustolovščina

Mnogo let je že minilo odkar so igričarji množično razgibavali možgane z igranjem raznoraznih “pokaži in klikni” pustolovščin, ki so v osemdesetih letih nadomestila tekstovne avanture. Monkey Island, Broken Sword, Discworld Noir, Sam & Max, The Dig, Indiana Jones in The Neverhood so zgolj nekateri od najbolj znanih predstavnikov zvrsti, ki je močno zaznamovala računalniško sceno v zgodnjih devetdesetih. Vsake toliko časa je luč sveta sicer še ugledala kakšna prvovrstna izkušnja (Syberia, Machinarium), a žanr se nikoli več ni vrnil na pota stare slave. V letu, ko se kiberpankovska tematika zdi najbolj vroča tema virtualnih izkušenj, pa maloštevilčna neodvisna zasedba Theta Divison na trg videoiger prodira s pikselirano vizijo distopične prihodnosti z naslovom VirtuaVerse. Pa so fantje uspeli najti pravo ravnovesje med propadajočim žanrom in aktualno vsebino, ki pred zaslone privablja številne mlade, ali je to še en izdelek namenjen nostalgikom, ki se jim toži po dosovskih grafičnih avanturah?

Nizka resolucija, visoka imaginacija
Zgodba VirtuaVerse sledi IT entuziastu Nathanu, ki se nekega jutra zbudi s polomljenimi očali za obogateno resničnost in brez svoje partnerke Jay na drugi strani postelje. Njegova prva naloga tako postane, da najde pot iz svojega visokotehnološkega stanovanja in ugotovi, zakaj in kam je punca pravzaprav odšla. Stvari se kakopak hitro začnejo komplicirati in kar se protagonistu sprva zdi le nesrečen konec ljubezenske zveze, postane srhljiv sprehod skozi najtemačnejše kotičke kibernetskega podzemlja.

Ugankarski izziv
Kot v klasičnih predstavnikih žanra, igralec vsa dejanja izvršuje izključno z uporabo miške in pri tem preučuje ter uporablja različne predmete, na katere naleti med raziskovanjem neonskih ulic. Posebej pozoren pa mora biti na majhne detajle, ki se morda sprva zdijo povsem nepomembni. Čeprav so uganke večinoma logične, od igralca pogosto zahtevajo razmišljanje izven okvirjev ter opravljanje številnih obskurnih vmesnih korakov. In prav njihov kriptičen dizajn je največja težava igre, saj je včasih težje ugotoviti, kakšne predpogoje vse mora junak izpolniti, kot kako dejansko razvozlati zagonetko.

V korak s časom
Vendar po svoje ravno v tem leži čar tovrstnih izkušenj, ki so zlasti dandanes namenjene ožji publiki. Še nekoliko bolj predani igralci, ki bodo konkretneje prečesali spektakularen futuristični svet, pa bodo v zameno prejeli marsikatero podrobnost iz ozadja zgodbe ali naleteli na kakšno duhovito prigodo. Raziskovanje sveta je toliko bolj prikladno po zaslugi Nathanovega motorja, ki služi kot vozlišče med začetnimi lokacijami. S tem se igra malce oddalji od tipičnega linearnega postopanja skozi stopnje in zlasti v začetnih urah igralcem ponudi nekoliko več svobode, kot je v navadi pri takšnih pustolovščinah. Je pa res, da potovanje ni optimalno, saj zaradi nezmožnosti hitrejšega premikanja dostikrat vzame preveč časa.

Nepotrpežljivi bodo nad VirtuaVerse hitro obupali, kdor pa nima težav s podrobnim prečesavanjem zares fascinantne okolice ali iskanjem rešitev na spletu, bo nagrajen z zanimivo pikselirano družbeno-kritično pripovedjo, ki jo spremljajo nalezljive retro melodije italijanskega “synthwave” mojstra s psevdonimom Master Boot Record.

Povzetek:

+ Impresiven kiberpankovski svet

+ Pestra glasbena podlaga
+ Skrivnostna zgodba z zanimivimi idejami
+ AR očala prijetno popestrijo že obiskana prizorišča

– Nekaj pretirano kriptičnih ugank

– Utrujajoče potovanje med lokacijami

Ocena: 7/10