Recenzija: Generation Zero – nedokončan “looter shooter”

Najnovejša stvaritev Avalanche Studios, avtorjev uspešnic Just Cause in Mad Max, ki sicer pripravljajo tudi Rage 2, je na osebne računalnike in konzole prišla brez posebnega pompa. Edina slabša vest, ki lahko sodelovalno streljačino spremlja ob izidu, je le še ta, da je igra enostavno zanič.

Everybody’s Gone to the Rapture: švedska edicija

Ideja skandinavskih razvijalcev je pravzaprav nadvse preprosta; po šolskem izletu se vrnete v domači Iboholmen, kjer pa ni več žive duše. Kot kaže so vsi v naglici odhiteli v zaklonišča. Vrata domov so odprta, a v njih ni več nikogar, na televizijskih sprejemnikih je zgolj statika … Zveni znano? Najbrž zato, ker je zasnova že prežvečena, če ste igrali neodvisni simulator hoje Everybody’s Gone to the Rapture pa še toliko bolj. Vse skupaj sicer nekoliko popestri izbira sovražnikov, saj po upostošenih zelenicah marširajo zastrašujoči roboti, ki bodo PS4 igričarjem bržkone v spomin priklicali Horizon: Zero Dawn, ljubiteljem sodobne umetnosti pa dela Simona Stålenhaga.

Vrnitev v osemdeseta
Dogajanje je postavljeno v 80. leta, na kar že ob vstopu v glavni meni opomni terminatorska glasbena podlaga. Nadaljuje pa se s kostumizacijo lika, ki ponuja stereotipne predstavnike odmevnejših subkultur tistega časa. Tu so (glam) metalci, pankerji, briljantinci in podobni. Izbira sicer ne igra kakšne posebne vloge, zna pa kakšnemu nostalgiku privabiti nasmeh na obraz, če ne drugega.

Pot pod noge
Po skromnem stiliziranju je čas za akcijo – solistično ali skupinsko. V uvodnih minutah se opremite s pištolo, baterijsko svetilko, najbolj nujnimi potrebščinami in že ste pripravljeni na lov za odgovori. Žal pa ta dogodivščina sestoji zgolj iz utrujajočega pešačenja, čeprav vsepovsod mrgoli avtomobilov, ki so videti popolnoma vozni. Prav tako je protagonist neplavalec, zato na kakršnokoli krajšanje poti s prečkanjem vode lahko kar pozabite. Na srečo se kasneje, ko odkrijete varne hiše, odklene možnost hitrega potovanja, ki prihrani obilo časa in strelskih spopadov. Vendar to ne spremeni dejsva, da je hoje v igri vseeno ogromno, svet pa je velik in pust ter posledično precej dolgočasen za pohajkovanje.

Zgodnji dostop za (skoraj) polno ceno
Za samo še večjo nezanimivost okoliša poskrbi preveč očitno “kopipejstanje” objektov, saj je večina interierov videti skorajda identično in če bi sklepali po predmetih, se je pred incidentom večina prebivalstva ukvarjala s šahiranjem in strelstvom. Kar je škoda, saj igra sicer vsebuje dinamično menjavanje dneva in noči, vremenske pojave ter po zaslugi pogona Apex na trenutke izgleda naravnost osupljivo. In takšna usoda je doletela praktično vse aspekte igre. Temelji in ideje so, a kaj ko je za njihovo dobro izvedbo kot kaže zmanjkalo časa. V trenutni fazi se Generation Zero igra kot izdelek ponudbe “Early Access”, le da avtorji zanj zaračunavajo 34,99 €, kar je občutno preveč. Na uradni spletni strani sicer ne manjka obljub o prihajajočih posodobitvah s svežo vsebino, a ob tolikšnih težavah, kot jih ima igra trenutno, se zdi težko verjetno, da bi kaj kmalu igrali vsaj približno razburljivo streljačino.

Skupinsko dolgočasenje
Celotna izkušnja je kakopak malce bolj znosna, če jo igrate z do tremi soigralci. Vendar tudi kooperativni način pesti vrsta težav, kot je denimo nezmožnost direktne priključitve novo pridruženih igralcev k skupini, ki lahko tava na popolnoma drugi strani zemljevida. A tudi, ko je vsa ekipa zbrana, je le vprašanje časa, kdaj se bo začela dolgočasiti, saj so naloge popolnoma rutinske in repetitivne. Če pa je slučajno mišljeno, da igralci v danem svetu sami poiščejo načine za kratkočasenje, je tu morda ideja za pivsko igrico: vsakič, ko naletite na hišo z vsaj eno šahovsko ploščo na mizi, naredite požirek. Garantirano boste po eni uri imeli dovolj … kar je vsaj pol ure preveč, kolikor si Generation Zero v trenutnem stanju zasluži vašega časa.

Povzetek:

+ melanholično vzdušje
+ razstreljevanje robotskih štirinožcev utegne biti zabavno za kratek čas

– suhoparen svet, v katerem ni žive duše
– nezanimive in ponavljajoče se naloge
– recikliranje objektov

– hrošči
– brez družbe še posebej dolgočasna

Ocena: 4/10