Recenzija: Crash Team Racing Nitro-Fueled – odlična predelava dirkalne klasike

Po uspešni vrnitvi Sonicovih dirkaških podvigov pretekli mesec, je zdaj napočil čas za težko pričakovan povratek še enega ključnega predstavnika karting žanra. Crash Team Racing je namreč prvič izšel ob koncu devetdesetih let za izvirni PlayStation in si z zabavnim dirkanjem v slogu Mario Kart skozi univerzum priljubljene ploščadarice Crash Bandicoot hitro pridobil velik krog oboževalcev. Kasneje je dobil še dve nadaljevanji, ki pa sta igralce vzlic določenim posrečenim domislicam pustili nekoliko ravnodušne. Crash je s svojo pisano drušino sedaj po več kot desetletju premora končno nazaj na dirkalnih stezah v obliki konkretne predelave izvirnika, ki obenem črpa vsebino iz vseh treh delov.

Generacija predelav
Trenutna generacija konzol, ki se počasi izteka, je pogosto na udaru zaradi številnih predelav starejših naslovov. Teh je bilo v zadnjih letih res veliko in mnoge od njih pravzaprav niso bile zares potrebne, saj smo jih igrali še ne tako dolgo nazaj. Toda Activision je že pred dvema letoma z izdajo Crash Bandicoot N. Sane Trilogy dokazal, da so jih igričarji vseeno pripravljeni sprejeti odprtih rok, če so dodelane in cenovno dostopne. Zato sploh niti ni bilo presenetljivo, da so oboževalci franšize Crash Bandicoot najavo modernizacije dirkalne arkade Crash Team Racing na lanskem sejmu E3 sprejeli z ogromnim navdušenjem.

Zvestoba izvirniku
V ospredju je tako kot pri originalu enoigralska kampanja, ki nosi naziv Adventure Mode. Ta igralce postavi v odprt svet, kjer se lahko udeležujejo različnih dirk in izzivov, s katerimi odklepajo raznorazne dobrote. Način je na voljo v klasični in sodobni različici, pri čemer slednja omogoča izbiro lažje težavnostnje stopnje, kakor tudi menjavanje in kustomizacijo dirkačev in dirkalnikov. Gre za zabaven način, ki pa je na težavnosti višji od najnižje lahko pogosto frustrirajoč. Za napredovanje in odklep dodatkov namreč šteje le zmaga, ta pa je pri nekaterih dogodkih tudi za bolj izkušene voznike lahko konkreten izziv. Nekaj dodatnih preglavic prav tako utegnejo povzročiti šefovski obračuni, saj pri njih umetna inteligenca uporablja tako imenovani koncept elastike, s katerim nasprotnik igralcu lahko sledi brez težav, četudi je ta bistveno spretnejši in hitrejši.

Večigralska poslastica

Na srečo je poleg osrednjega enoigralskega modusa prisotna tudi široka paleta načinov za več igralcev, ki so na voljo lokalno (do štirim igralcem) ali preko spleta. Čeprav sta obe obliki večigralstva stabilni, velja izpostaviti predvsem optimiziranost načina “split-screen”, ki je bistveno boljša kot v Team Sonic Racing. Poleg posamičnih dirk pa so tu tudi prvenstva s po štirimi stezami, bitke s časom in vrsta bojnih načinov, kakršne navadno vidimo v akcijskih naslovih (Capture the Flag, Last Kart Standing in drugi).

Veliko vsebine za malo denarja

Crash Team Racing Nitro-Fueled zaenkrat ni na voljo za osebne računalnike, a v kolikor si lastite katero od treh vodilnih konzol, ga je za slabih 40 € zelo lahko priporočiti tako ljubiteljem izvirnika kot novim igralcem, ki si želijo hitrega arkadnega dirkanja. Zaradi kompleksne mehanike drsenja skozi ovinke od igralcev sicer zahteva nekoliko več potrpežljivosti in vaje kot konkurenčni naslovi, a ko jo enkrat osvojijo, dirkanje po več kot 30 različnih stezah postane izjemno zabavno. Poskrbljeno pa je tudi za ljubitelje stiliziranja in nasprotnike mikrotransakcij, saj igra že v osnovi vsebuje zajeten nabor možnosti za kustomizacijo, a avtorji vseeno obljubljajo še veliko brezplačne dodatne vsebine. Razkošna reinkarnacija dirkalne klasike, ki je lahko zgled marsikateri prihajajoči predelavi.

Povzetek:

+ odličen nadzor
+ širok nabor dirkališč in voznikov
+ privlačna grafika
+ zabavni lokalni in spletni večigralski načini
+ kustomizacija dirkalnikov

– na trenutke frustrirajoča

– ne ravno optimalna razporeditev kontrol

Ocena: 8/10