Pogled skozi zgodovino pomnilniških medijev

Shranjevanje podatkov je eno izmed nedvomno najbolj pomembnih segmentov na področju informacijske tehnologije, saj je v zadnjih nekaj desetletjih doživelo izjemen razvoj. Da bi zgodovino razvoja nepogrešljivih pomnilniških medijev približali tudi mlajšim uporabnikom računalniških sistemov, so se pri podjetju WeBuyDvds odločili za pripravo posebne inografike. Ta je dosegljiva na spletnem naslovu bit.ly/Diski-Zgodovina in prikazuje razvoj medijev za shranjevanje podatkov od leta 1725 do danes oziroma 2009.

Čeprav se je prvi medij za shranjevanje podatkov pojavil že daljnega leta 1725 je bilo za sodobno računalništvo prelomno leto 1956, ko so inženirji podjetja IBM zasnovali prvi pomnilniški medij, ki je podatke zapisoval na vrteče magnetne plošče, je lahko shranil do največ pet MB podatkov in je tehtal slabih 1.000 kilogramov. Računalniški gigant je v napravo RAMAC (Random Access Method of Accounting and Control) vgradil 50 magnetnih plošč s premerom 61 centimetrov, ki so se vrtele s hitrostjo 1.200 vrtljajev na minuto. To pomeni, da je ena magnetna plošča lahko shranila le 0,1 megabajta podatkov.

Prvi trdi disk, namenjen osebnim računalnikom, pa je IBM pripravil šele leta 1980. Pomnilniški medij s premerom 5,25 palcev (13,3 centimetrov) je prav tako lahko shranil le pet MB podatkov. Danes pa že najdemo 3,5-palčne trde diske, na katere je mogoče zapisati kar šest TB podatkov. Gostota zapisa na kvadratni centimeter se je dejansko povečala za neverjetnih 390 milijonov krat.