Halo: Reach

15. novembra 2001 se je v vojno konzol uradno vključil tudi Microsoft, s svojo prvo igralno konzolo imenovano Xbox. Igričarji so bili tedaj s konzolo še nepoznani, a marsikaterega je uspel prepričati lep nabor iger, med katerimi je bila tudi igra “Halo: Combat Evolved“.

Ta je precej pripomogla k popularnosti Microsoftove konzole Xbox in s popularnostjo konzole je raslo tudi število ljubiteljev franšize “Halo”, ki je danes poznana kot ena izmed največjih igričarskih franšiz. Prodanih je bilo več kot 34 milijonov kopij, njena popularnost pa je privedla do prodaje najrazličnejših artiklov. Napitki, kozarci, oblačila … skratka vse, kar vam srce poželi. Toda sedaj, po devetih letih in šestih razvitih igrah, se od sage poslavlja razvijalni studio Bungie. Ti so nedavno končali z razvojem še zadnje igre v sagi Halo, podnaslovljene “Reach“, s katero so poskrbeli, da ljubitelji sage ne bodo puščeni na cedilu, saj je igra vse, kar ljubitelji pričakujete.

Zgodbovno nas “Halo: Reach” postavi na planet Reach in to še pred dogodke, ki smo jim bili priča v prvincu (“Halo: Combat Evolved”). Tukaj bomo igrali v vlogi šestega člana ekipe Noble, znanega le po imenu Noble Six. Že res, da bi trajalo le nekaj dodatnih minut, da bi protagonistu nadeli ime, a kot kaže so avtorji imeli drugačne prioritete. To dokazuje precej novosti, med katere lahko prištejemo tudi opcijo, da lahko ustvarimo naš glavni lik po lastnem okusu. Moč bo oblikovati njegov obraz, izbrati oklep in kasneje tudi barvo slednjega.

In kot je razvidno že iz samega začetka igre, so avtorji tokrat vložili precej več truda tudi v samo zgodbo. Videti je bilo precej več dialogov, obenem pa tudi večje število vmesnih sekvenc, ki so pripomogle k temu, da smo lahko svoje soborce skozi kampanjo dodobra spoznali in se nanje navezali. Ampak četudi je videti napredek v pripovedovanju zgodbe, je “Reach” v primerjavi z ekskluzivnimi igrami, ki smo jih v zadnjem letu videli na konzoli Playstation 3, še vedno v zaostanku.

Kampanja je bila sicer v grobem precej zvesta predhodniku, a izboljšav zopet ni manjkalo. Prostrana bojišča so zapolnile divje živali in prisotnost navadnih smrtnikov, medtem ko se bomo mi borili proti sovražniku, Covenantu. Teh je tokrat še več kot v preteklih igrah, saj se obstoječim Covenantom pridružijo še Skirmisherji. Njihova posebnost so visoki skoki in hitro premikanje, vendar jih na hladno lahko spravimo brez večjih problemov. Nekaj sprememb lahko opazimo tudi pri ostalih sovražnikih. Gruntom bo namreč moč razstreliti jeklenko na hrbtu, ubijanje Brutov je sedaj precej lažje, Eliti pa so na bojiščih bolj razposajeni kot v prvih dveh igrah.

Izpostaviti velja tudi umetno inteligenco sovražnikov, ki je blestela že v preteklih delih serije, vendar je pri “Reach” videti precejšen napredek. To pomeni, da bodo naši sovražniki napadali premišljeno, uporabljali zaklone in slepo streljali izza vogalov. Toda četudi je umetna inteligenca sovražnikov odlična v vsakem pogledu, pa za naše soborce tega žal ne moremo reči. V boju se ti izkažejo za precej neučinkovite, kajti še vedno bomo morali mi biti tisti, ki opravi večino dela.

In glede na to, da je bil prvi del opisa posvečen enoigralni izkušnji, je edino pravilno, da izustimo še nekaj besed o večigralskem načinu, zaradi katerega je “Halo” pravzaprav sploh tako popularen. Tokrat je v igro vključenih 13 map, od katerih jih je pet postavljenih v Forge World. Tukaj lahko igričarji ustvarjajo in delijo mape, ki so jih izdelali sami. Seveda Forge World ni novost, vendar je prišel tokrat v precej izboljšani obliki.

Večigralsko igralno izkušnjo bo prav tako skušalo popestriti 11 različnih igralnih načinov. Večino teh smo lahko igrali že v preteklih igrah (Assault, CTF, Infection, Juggernaut, King of the Hill, Oddball, Race, Slayer and Territories), medtem ko smo prejeli tudi tri čisto sveže, in sicer Head Hunter, Invasion, and Stock Pile. Med večje novosti lahko prištejemo tudi »dodatke« za naše oklepe, ki jih bomo našli med samo igro, prav tako orožja. Njihova uporaba je sicer omejena in kombiniranje dveh različnih dodatkov ni mogoče. Kakorkoli že, z njimi si bo mogoče izboljšati hitrost tekanja, neuničljiv oklep in seveda tudi – Jet Pack. Vsi ti dodatki naredijo igro precej bolj konkurenčno in obenem zabavno. “Reach” prav tako daje možnost igranja v kooperativnem načinu, z dvema ali tremi prijatelji. Tukaj se srečamo z ločeno zgodbo od kampanje in čeprav ni precej globoka, je kooperativni način vsekakor vredno poskusiti za zabavo.

In kako se “Reach” izkaže po grafični plati? Precej dobro, če smo iskreni. Že res, da morda grafično ni najboljša igra, kar smo jih ugledali, kajti “Reach” še vedno bazira na enakem, a precej izboljšanem, grafičnem srčku, ki je poganjal “Halo: ODST”. Toda, da ne bo pomote. Četudi nismo prehvalili grafike po dolgem in počez, še ne pomeni, da je zanič. Ravno nasprotno, saj bo znala zadovoljiti precej izbirčno oko.

Zaključek

Morda malce razočara, da v igri ne igramo v vlogi Master Chiefa in da je igra precej podobna svojim predhodnikom, vendar se “Reach” še vedno uvrsti v sam vrh franšize “Halo”. In prav je tako, saj je “Reach” zadnja “Halo” igra, ki bo prišla izpod rok razvijalca Bungie. Ti se skupaj z založnikom Activision pripravljajo na razvoj čisto nove igre, medtem ko bo Microsoft moral razvoj “Halo” iger prepustiti nekomu drugemu. Kdorkoli bo že, zagotovo ne bo novinec, a vseeno bo precej težko prekašati “Halo: Reach”. Moramo priznati, da nas je kljub visokim pričakovanjem uspel pozitivno presenetiti in prej kot bi vedeli smo se predali čarom večigralskega načina.