OpenAI opozarja, da umetna inteligenca zmore več, kot si večina predstavlja

Ta razkorak ni zgolj tehnično vprašanje, temveč ima pomembne družbene in gospodarske posledice. Večji kot je razkorak, večja je verjetnost, da bodo koristi umetne inteligence ostale omejene na manjši krog uporabnikov, medtem ko bo večina izkoristila le njen površinski del.

Kako globoko ljudje v resnici uporabljajo umetno inteligenco?

Da bi ta pojav bolje razumeli, OpenAI ni meril zgolj števila uporabnikov ali pogostosti uporabe, temveč globino uporabe. Kot približek so uporabili merilo “thinking capabilities” (zmogljivosti razmišljanja), ki odraža količino sklepanja in napora, ki ga mora model vložiti v odgovor. Bolj kot uporabnik zastavlja kompleksna vprašanja ali delegira večstopenjske naloge, več teh zmogljivosti se aktivira.

Analiza anonimiziranih podatkov kaže izrazit razkorak med t. i. “power users” in tipičnimi uporabniki. Uporabniki v zgornjih petih odstotkih po intenzivnosti uporabe v povprečju izkoristijo približno sedemkrat več zmogljivosti razmišljanja kot povprečen uporabnik. To pomeni, da tudi ob dostopu do istih orodij večina ljudi uporablja le del njihovih zmožnosti.

Razkorak je v resnici še večji. Po internih ocenah zaposleni pri OpenAI uporabljajo umetno inteligenco še bistveno bolj poglobljeno – več kot desetkrat intenzivneje kot tipični naročniki plačljivih paketov. To kaže, da znanje in način rabe igrata vsaj tako pomembno vlogo kot sam dostop do tehnologije.

Razlike med državami: presenečenja izven bogatega sveta

Podoben vzorec se kaže tudi na ravni držav. Med več kot 70 analiziranimi državami vodilne države v povprečju uporabljajo približno trikrat več zmogljivosti razmišljanja na prebivalca kot države na repu lestvice.

Pri tem so na vrhu pričakovano nekatere velike in bogate sile, poleg njih pa se med najbolj poglobljenimi uporabniki pojavljajo države, kot sta Vietnam in Pakistan. To kaže, da visoka stopnja gospodarskega razvoja sama po sebi ne zagotavlja boljše rabe UI. Pogosto so prav uporabniki v državah v razvoju hitri pri tem, da nove tehnologije uporabijo bolj drzno in poglobljeno.

Od klepeta k delu: kje nastajajo največje razlike

OpenAI ugotavlja, da se razlike med uporabniki najbolj povečajo, ko se raba UI premakne onkraj osnovnega klepeta. Medtem ko so enostavne uporabe – iskanje informacij, ustvarjanje besedil ali slik – razmeroma enakomerno razširjene, se razkorak močno poveča pri zahtevnejših nalogah.

Največje razlike se pojavijo pri programiranju ter pri uporabi naprednejših funkcij, kot so analiza podatkov, večstopenjsko reševanje problemov in t. i. “agentic tools” (orodja, ki omogočajo, da UI samostojno izvede zaporedje nalog). V teh primerih vodilne države in najbolj izkušeni uporabniki uporabljajo UI večkrat pogosteje kot povprečje.

Zgovoren je tudi podatek, da znaten delež tudi plačljivih poslovnih uporabnikov nikoli ne poseže po naprednejših funkcijah. To kaže, da ovira ni le cena ali dostop, temveč predvsem razumevanje, kako UI vključiti v ponovljive delovne procese.

Neizkoriščen potencial kot družbeni izziv

OpenAI opozarja, da se “capability overhang” ne bo zmanjšal sam od sebe. Če se bo razvoj modelov nadaljeval hitreje kot širjenje znanja in praks, se lahko razlike še poglobijo. V tem primeru bi UI postal orodje, ki krepi obstoječe neenakosti, namesto da bi jih zmanjševal.

Ključen pojem pri tem je “agency” – sposobnost posameznikov, organizacij in držav, da umetno inteligenco aktivno uporabijo za reševanje konkretnih problemov, ne zgolj kot pasivno orodje za hitre odgovore. Dostop do UI je šele prvi korak; resnične koristi nastanejo šele takrat, ko ljudje razvijejo veščine za njeno učinkovito uporabo.

OpenAI v poročilu poudarja, da ima umetna inteligenca potencial podoben elektriki ali internetu: lahko močno poveča produktivnost in življenjski standard. Dejstvo pa je, da ta potencial ne bo samodejno uresničen.

Če znanja, usposabljanja in priložnosti za poglobljeno rabo ne bodo širše dostopni, bodo koristi umetne inteligence nesorazmerno pripadle manjšemu krogu naprednih uporabnikov in držav. Zapiranje “capability overhang” vrzeli tako ni le tehnična naloga, temveč ena ključnih družbenih nalog prihodnjega desetletja.