Nova pandemija: zasvojenost s pametnimi telefoni in drugimi napravami

Eden od učinkov pandemije COVID-19 je velika zasvojenost z ekrani. Vprašanje pa je, ali nam ta pomaga ali škodi?

V času, ko pandemija COVID-19 še naprej kroji usodo človeštva, so ekrani … ali popolnoma zapopadli naša življenja, prevzeli našo pozornost in pokvarili že tako krhko mentalno zdravje ali postali edina stvar, ki nam omogoča socialni stik in stik z “zunanjim” svetom. Odvisno, koga vprašamo.

Dejstvo je, da se je čas gledanja v takšne in drugačne ekrane skoraj za vsakogar izmed nas v letu 2020 povečal. Lahko bi celo rekli, da se ni samo povečal, temveč je celo eksponentno narasel. Od nenehnega iskanja “koronavirus informacij”, do več Netflixa, kot bi si kdorkoli izmed nas smel privoščiti, do dejstva, da so Zoom in podobna orodja povsem spremenila naše delo.

Še eno dejstvo je, da smo z ekrani postali zasvojeni bolj, kot kdajkoli prej, že pred samo pandemijo. V letu 2019 je v povprečju odrasel američan na svojem telefonu na dan, na internetu, preživel okrog 3,5 ure. To ugotavlja študija analitičnega podjetja Zenith. Letos, ko se ljudje hvalijo s tem, koliko časa preživijo pred ekrani na svojih profilih na družbenih omrežjih, je statistika še bolj grozljiva. Povprečje je namreč osem ur na dan. Potem pa je tukaj še Zoom, ki je iz 10-ih milijonov uporabnikov v decembru 2019 v letošnjem letu že dosegel 300 milijonov uporabnikov na dan.

Svetovna zdravstvena organizacija že izdaja opozorila o “zdravstvenih tveganjih pretirane uporabe ekranov”, saj naj bi to imelo negativne posledice na medsebojne odnose in nezmožnost nadzora čustvenih izbruhov. Poleg vsega pa bi lahko po pisanju Svetovne zdravstvene organizacije ekrani prevzeli prioritetno vlogo na mestu človekovih osnovnih funkcij, kot so hranjenje, spanje, osebna higiena in vadba.

Zasvojenost z ekrani, mentalno zdravje in predsodki

Avtor strokovnih del in strokovnjak na področju vedenja Mark Carter pravi, da tolikšna izpostavljenost ekranom brez dvoma vpliva na človekovo mentalno zdravje. “Iz vedenjskega vidika smo ljudje navajeni človeškega stika in videokonferenčna orodja niso ekvivalent dejanskemu srečanju v živo,” razlaga Carter. “Verjetno smo v zadnjih mesecih vsi namesto stiska roke “udarili komolec” kajne? To je samo ena od novosti, ki ni enako človeška, ali zadovoljiva, kot je klasični stisk roke. Predstavljajte si to početje na “steroidih” – to je nekaj takšnega, kot je vzdrževanje odnosov preko ekranov. Enostavno ni primerljivo, občutek je celo do določene mere prazen,” še dodaja.

Carter verjame, da je učinek zasvojenosti z ekrani na delo in z njim povezanim življenjem enako škodljiv, kot učinek na zasebno življenje. Izpostavil je, da smo ljudje že od nekdaj navajeni na klasično “pisarniško življenje”, ki nam predstavlja nek ritem, kjer se gibamo iz enega sestanka na drugega, med tem si vzamemo nekaj pavze in se družimo z ostalimi ljudmi. Ko delamo od doma oz. na daljavo, se sestanki sklicujejo eden za drugim, kot da ljudje doma nimamo potrebe po teh “mini odmorih” ipd. “To je zelo stresno in naporno. Delo od doma nam ne omogoča teh “mini odmorov”, kar seveda ni dobro za mentalno zdravje človeka,” dodaja Carter. Pri svojih strankah, s katerimi trenutno dela opaža, da imajo to neko notranjo potrebo po “vseprisotnosti”, saj si želijo vzdrževati stik s karseda največjim številom sodelavcev in zaposlenih.

“Dejstvo je, da je za ljudi dotik eden najbolj pomembnih čutov; je ključni del komunikacije. Poleg tega pa obstaja še problem, saj preko raznih videokonferenčnih orodij ne moremo prebrati telesne govorice sogovornikov,” pravi Carter. “Ravno zato je zelo pomembno, da udeleženci sestankov na daljavo imajo vklopljene kamere. To je najmanj kar lahko storimo, da približamo človečnost komunikacije na nek nivo, ki smo ga bili do sedaj sicer navajeni,” še dodaja.

Poleg samega pisarniškega vzdužja, s tem, ko masovno delamo od doma, izpuščamo vitalne socialne interakcije med sodelavci. To je lahko še kako nevarno, sploh v današnjem času lažnih novic in ostale novodobne problematike. “Tolikšna izpostavljenost ekranom, kot smo jih priča trenutno, v ljudeh samo potencira predsodke, ki jih dodatno podžigajo družbena omrežja in vse, kar ne moremo poimenovati kvalitetno novinarstvo. V pisarnah se družimo z različnimi ljudmi, diskutiramo o tematikah izven dela in vsaj poslušamo tudi določene drugačne poglede na svet,” je zaključil Carter.