Deli z drugimi:
Sledite nam na Google News
Kako je SD kartica premagala vse tekmece in zavladala svetu?
Jaz jo imam, vi jo imate, vsi imamo vsaj eno. Mogoče v starem telefonu, kameri, fotoaparatu, Nintendu Switch ali pa ROG Ally.
Vsakič, ko potisnem microSD kartico v njen dom, pomislim, kako samoumevno se nam zdi, da preprosto deluje – in to povsod. Ni bilo vedno tako. Od sredine devetdesetih do začetka desetih let tega tisočletja je trg prenosljivih pomnilnikov spominjal na vojno formatov, podobno tisti med VHS in Betamaxom, le da je bilo bojišč hkrati vsaj šest ali sedem. Vsak večji proizvajalec elektronike je hotel svoj zaprt sistem, ki bi uporabnika zadržal znotraj lastnega ekosistema.
Kateri standardi so obstajali pred SD kartico, kateri so jo poskušali izpodriniti in zakaj se noben od njih ni obdržal.
Svet pred SD karticami je bil razdrobljen
Preden je leta 1999 sploh nastala Secure Digital (SD) kartica, je na trgu obstajalo že več konkurenčnih rešitev za prenosljivi bliskovni (angl. flash) pomnilnik. Vsaka je reševala podoben problem (kako v majhen, poceni čip stlačiti čim več prostora), a vsaka po svoje, brez skupnega dogovora o mehanskem ali električnem vmesniku. Posledica je bila, da je bralnik za eno vrsto kartice popolnoma odpovedal pri drugi, kupci pa so morali kupovati več adapterjev, če so želeli prenašati podatke med napravami različnih znamk.
CompactFlash je začel revolucijo flash pomnilnika
CompactFlash (CF) je predstavil SanDisk leta 1994 in za tisti čas je bil to preboj. Fizično je kartica spominjala na pomanjšan trdi disk. Bila je precej večja od današnjih pomnilniških kartic. Vendar ji je prav ta velikost omogočala vgradnjo vzporednega vmesnika, podobnega tistemu, ki so ga uporabljali takratni PATA (IDE) trdi diski. To je CF karticam dalo občuten hitrostni preskok in prednost pred zgodnjimi SD karticami, pri katerih sta bili bolj pomembni majhnost in nizka poraba energije, ne toliko surova hitrost.
Prav zato je CompactFlash desetletje ali več veljal za standard profesionalnih digitalnih fotoaparatov, medtem ko je SD ostajal potrošniška izbira. Ko pa je SD tehnologija v hitrosti dohitela in prehitela CF, obenem pa ostala bistveno manjša, je CompactFlash izgubil prevlado na množičnem trgu.
Format pa ni izumrl. Njegov naslednik CFexpress danes živi v profesionalnih fotoaparatih in kino kamerah, kjer je vzdržljiva zapisovalna hitrost pomembnejša od velikosti kartice. O tem več v nadaljevanju.
MultiMediaCard (MMC) je neposredni prednik SD kartice
Leta 1997 sta SanDisk in nemški Siemens predstavila MultiMediaCard (MMC), majhno kartico s serijskim vmesnikom, namenjeno zgodnjim prenosnim napravam, od dlančnikov do prvih digitalnih glasbenih predvajalnikov. MMC je pomemben predvsem zato, ker je postal tehnična osnova za SD kartico. SD je v grobem MMC z dodanim mehanizmom za zaščito avtorskih pravic (DRM), dodatnim kontaktom za varnostno komunikacijo in izboljšano zanesljivostjo prenosa.
Ker sta bili SD kartica in MMC mehansko zelo podobni, so zgodnji SD bralniki brez težav podpirali tudi MMC kartice, kar je SD kartici dalo takojšnjo bazo kompatibilnih naprav in pospešilo njeno širitev. MMC kot samostojen format je počasi izginil, saj je SD prevzel njegovo vlogo in jo nadgradil.
Rojstvo SD kartice: kompromis, ki je zmagal
SD kartico so avgusta 1999 skupaj predstavili SanDisk, Panasonic (takrat še Matsushita Electric) in Toshiba, januarja 2000 pa so ustanovili SD Association (SDA), neprofitno organizacijo, ki od takrat skrbi za standard. Ideja je bila neposreden odgovor na Sonyjev Memory Stick, ki je leto prej prišel na trg z lastnim sistemom DRM. Tvorci SD kartice so želeli podoben nivo zaščite vsebine, a v obliki odprtega, licenčnega standarda, ki bi ga lahko uporabljal kdorkoli, ne le en proizvajalec.
Odločitev jih je v naslednjih letih katapultirala na sam vrh. SD ni zmagala zato, ker bi bila tehnično najbolj revolucionarna, temveč zato, ker so jo od prvega dne licencirali skoraj vsem zainteresiranim proizvajalcem elektronike. Do leta 2010 je SDA štela okoli tisoč članskih podjetij, kar je ravno tisto omrežje podpore, ki ga zaprti formati nikoli niso dosegli.
Toshiba se ni zlahka vdala
Toshiba je v boj vstopila s svojimi SmartMedia karticami, ki so bile fizično zelo tanke, veliko bolj podobne poznejšim SD karticam kot debelemu CompactFlashu. Težava je bila v notranji zasnovi. SmartMedia ni imela vgrajenega pomnilniškega krmilnika (angl. memory controller), zato se je za upravljanje podatkov v celoti zanašala na strojno opremo gostiteljske naprave. To je omejilo največjo kapaciteto na komaj 128 MB, kar je bilo premalo, kajti v tistih časih so ločljivosti digitalnih fotoaparatov naraščale. Poleg tega je bila tanka konstrukcija tudi fizično krhka. Kartice so se lomile in poškodovale precej lažje kot debelejše alternative.
Tudi Sony je še poskušal
Sony je od leta 1998 gradil lasten pomnilniški ekosistem Memory Stick, ki se je pojavljal v Cyber-shot fotoaparatih, VAIO prenosnikih in pozneje v konzoli PlayStation Portable. Glavni problem, da se standard ni prijel med uporabniki, pa niso bile tehnične zmogljivosti. Pravzaprav so bile hitrosti prenosa na splošno primerljive s takratnimi SD karticami.
Pravi problem je bila fragmentacija znotraj lastne družine izdelkov: Memory Stick, Memory Stick PRO, Memory Stick Duo, Memory Stick PRO Duo, Memory Stick Micro (M2). Vsaka različica je zahtevala svoj bralnik ali adapter, kar je uporabnike zmedlo in spravilo v nejevoljo.
Še večja težava je bila poslovna. Format je bil koristen praktično le lastnikom Sonyjeve opreme, prenos podatkov pa je pogosto zahteval poseben, prav tako Sonyjev bralnik kartic. Na trgu, kjer en sam proizvajalec določa pravila, na koncu vedno izgubi kupec, in kupci so na koncu izbrali format, ki je deloval povsod.
xD-Picture Card: obljuba, ki je prišla prepozno
Olympus in Fujifilm sta leta 2002 predstavila xD-Picture Card, namenjeno predvsem kompaktnim digitalnim fotoaparatom. Kartice so bile za takratne razmere impresivno majhne, a format nikoli ni pridobil podpore zunaj teh dveh znamk. Dokler sta bila Olympus in Fujifilm močni imeni na trgu kompaktnih fotoaparatov, je to zadoščalo. Toda ko so cene SD kartic strmo padle, njihovi hitrost in kapaciteta pa strmo narasli, je xD ostal počasnejši, dražji in omejen pri kapacitetah. Nekateri poznejši Olympusovi fotoaparati so zato ponujali kar dve reži, za xD in za SD hkrati, kar je bilo jasno priznanje, da je bitka že izgubljena.
miniSD in RS-MMC sta vmesni postaji pred microSD
Ko so mobilni telefoni sredi 2000-ih postajali vse tanjši, so proizvajalci potrebovali manjše kartice od standardne SD. Leta 2003 se je pojavila miniSD, leto pozneje pa Nokijin RS-MMC (angl. Reduced-Size MultiMediaCard), pomanjšana različica MMC-ja, namenjena predvsem Nokijinim telefonom. Oba formata sta bila po svoje uspešna, a le za kratek čas. Oba je leta 2005 povozila microSD, ki jo je pod imenom TransFlash prvotno razvil SanDisk, nato pa jo je istega leta prevzela in standardizirala SD Association. MicroSD je bila manjša, cenejša za proizvodnjo in uradno podprta s strani celotnega SD konzorcija, zato je hitro postala privzeta izbira za pametne telefone.
UFS kartice so tehnično impresivnejše, a tržno mrtve
Morda najbolj poučen primer neuspeha je kartica Universal Flash Storage (UFS), ki jo je leta 2016 predstavil JEDEC, isti konzorcij, ki stoji za večino pomnilniških standardov, vključno s pomnilnikom RAM. Na papirju je bila UFS kartica izjemna. Ponujala je hitrosti, primerljive s SSD diski, in (za razliko od SD kartic) hkratno branje in pisanje podatkov namesto izmeničnega dostopa.
Težava ni bila v tehnologiji, temveč v časovnici in tržnem kontekstu. Ko so UFS kartice prišle na trg, so se pametni telefoni (njihov glavni potencialni ciljni trg) že premikali proč od zamenljivega pomnilnika in vse bolj stavili na hitrejši vgrajeni (angl. onboard) pomnilnik. Zunanje UFS kartice tako niso nikoli dobile resne priložnosti med potrošniki. Ironično pa UFS kot tehnologija ni propadla. Postala je standard za vgrajeni pomnilnik v skoraj vseh sodobnih pametnih telefonih, kjer UFS 4.0 in novejši UFS 5.0 dosegajo sekvenčne hitrosti branja, primerljive z zmogljivimi namiznimi PCIe SSD diski. UFS je torej zmagala bitko za notranji pomnilnik telefonov, izgubila pa vojno za zamenljive kartice.
CompactFlash se vrne kot CFexpress
CompactFlash (prvi format na tem seznamu) v resnici ni nikoli povsem izginil. Njegov sodobni naslednik CFexpress uporablja vodilo PCIe in protokol NVMe, enak tistemu v modernih SSD diskih, kar mu omogoča sekvenčne hitrosti pisanja, ki jih klasične SD kartice še vedno le stežka dosegajo. Zato CFexpress (v izvedbah Type A, B in C) najdemo v profesionalnih fotoaparatih znamk Canon, Nikon in Sony, kjer je potreben neprekinjen zapis obsežnih RAW serijskih posnetkov ali visokobitnih 8K videoposnetkov. CompactFlash se je torej razvil navzgor, v profesionalni segment, medtem ko je SD prevzela vlogo množičnega, potrošniškega standarda za praktično vse ostalo.
Zakaj je SD kartica na koncu zmagala?
SD kartica ni zmagala zaradi ene same izjemne tehnične prednosti. Ni bila prva na trgu, ni bila vedno najhitrejša in zagotovo ni bila vedno najmanjša. microSD je na primer nastala kot odgovor na potrebo po manjšem formatu, ne obratno. Namesto tega je SD Association stavila na kombinacijo dejavnikov, ki so se izkazali za pomembnejše od specifikacij: odprto licenciranje, širok nabor združljivih naprav, dosledno nadgradnjo hitrosti, kapacitet in zanesljivosti ter, mogoče za potrošnika najbolj pomembno, padajočo ceno.
V katero smer se SD razvija zdaj?
Vojna formatov se ni povsem končala, le premaknila se je drugam. Danes se SD Express bori za prostor s pospešeno vgrajeno UFS pomnilniško tehnologijo v telefonih, medtem ko CFexpress počasi izpodriva klasične SD kartice v profesionalni fotografiji in filmski produkciji, kjer hitrost zapisovanja pri snemanju RAW videa postaja ozko grlo. Za zdaj pa SD in microSD ostajata edina resnično univerzalna, medgeneracijsko kompatibilna standarda.
Kartica, kupljena danes, bo brez težav delovala v bralniku izpred petnajstih let. Prav ta dolgoročna kompatibilnost je razlog, da kljub vsem tehnično dovršenim tekmecem, ki so prišli in odšli, SD kartica ostaja privzeta izbira za zamenljiv pomnilnik.
Nikoli ne veš, mogoče se bodo pa proizvajalci telefonov spet odločili, da je SD kartica v trendu.
Vam je morda zmanjkalo prostora in iščete novo (micro)SD ali pa CFexpress kartico?
Vam je bila novica zanimiva?
Povejte prijateljem, da ste novico prebrali na Računalniških novicah.
Sorodne novice
Kaj berejo drugi?
Partnerji Računalniških novic Prikaži vse
PRANA 3STIL d.o.o.
TELEKOM SLOVENIJE d.d.
