Recenzija: Sekiro: Shadows Die Twice – z Japonske z ljubeznijo
Razvijalec FromSoftware iz dežele vzhajajočega sonca je znan po izredno zahtevnih predstavnikih igranja vlog. Naj se gre za serijo Souls ali Bloodborne; če nimate veliko časa in še več potrpljenja, svoje RPG želje raje potešite drugje.
Umrli boste več kot dvakrat
Sekiro od svojih neuradnih predhodnikov ni nič drugačen, vsaj kar se tiče težavnosti – mnogi so celo mnenja, da gre za najbolj neprizanesljivo stvaritev japonskih RPG mojstrov do zdaj. Če govorimo o igralnih mehanikah, pa gre za bistveno bolj akcijsko osredotočeno izkušnjo. Elementi igranja domišlijskih vlog so zreducirani, v ospredju pa je kompleksnejše mečevanje, ob katerem se bodo Soulsborne veterani vseeno počutili precej domače.
“Kishi kaisei”
Glavno vlogo zgodbe, ki se odvija v prirejenem obdobju Sengoku, zavzema neustrašni šinobi z vzdevkom Sekiro (kar v prevodu pomeni “enoroki volk”). Ta se po spopadu z vodilnim samurajem klana Ašina, v katerem izgubi levo roko in skoraj tudi življenje, zbudi v skrivnostnem templju, kjer ga ostareli kipar opremi z bionično protezo. Slednja se izkaže za izvrsten nadomestek levice, saj mu povrne sposobnost plezanja in sčasoma postane tudi nepogrešljivo orožje pri boju od blizu. Po veličastni uvodni sekvenci, ki se je ne bi sramovala niti kakšna samurajska animiranka, se zgodba hitro umakne v senco, v ospredje pa stopi brutalna igralnost, na katero smo od predstavitve na lanskem sejmu E3 nestrpno čakali. In čeprav Sekiro ostaja zvest temeljem, ki jih je FromSoftware postavil z Demon’s Souls, je skozi več deseturno izkušnjo moč potegniti vzporednice tudi z drugimi kultnimi japonskimi naslovi, kot so: Bionic Commando, Ninja Gaiden in Tenchu.
Z jeklenimi živci do zmage
Če imate kaj izkušenj s Soulsborne igrami, potem veste, da akcijo v njih zaznamuje neusmiljeno mečevanje, ki zahteva hitre reflekse, študiranje sovražnikovih strategij, pomnenje napadalnih vzorcev in nasploh veliko mero taktiziranja. Prav zadnje sedaj dosega popolnoma nove razsežnosti, saj Sekiro med RPG elito za izkušene igralce prinaša možnost tiholazenja, s katero dodobra razgiba bojevanje. Pri tem mu je v veliko pomoč kljuka na bionični roki, ki omogoča vzpenjanje po visokih platformah in preučevanje terena s streh prekrasnih templjev. Običajnega sovražnika lahko pospravite v zgolj eni potezi, če se mu potihoma približate izza hrbta ali nanj neposredno skočite z višine. Prikrito bojevanje pa lahko konkretno olajša tudi nekatere (mini)šefovske bitke, saj je trdovratnežem z malo taktike možno odvzeti tudi do polovico zdravja pred nastopom klasične borbe meč na meč. Pri previdnejšem napadanju sicer nekoliko do izraza pride nekonsistentna umetna pamet navadnih vojščakov, saj včasih vidijo kot da imajo sokolovo oko, medtem ko se drugič ne odzovejo na razdejanje, vidno malodane z vrha gore Fudži. Toda ob tej drugi vrsti pripetljajev se marsikdo najbrž ne bo preveč pritoževal, saj je v tako težki igri vsaka olajševalna okoliščina, četudi nenamerna, še kako dobrodošla.
Daj katano
Igra se od prejšnjih projektov studia FromSoftware razlikuje tudi v naboru orožja. Tu namreč ni prostora za takšne in drugačne meče, sulice ter lokostrele, temveč je redkobesedni nindža oborožen zgolj s katano Kusabimaru, ki mu jo je priskrbel gospodar Kuro. Namesto dodatnih kosov primarnega orožja, pa se z napredovanjem odklepajo nove tehnike vihtenja katane, ki jih je pred vstopom na bojišče vselej dobro povaditi na nesmrtnem zavezniku v bližini templja.
Sekiro s sekiro
Je pa zato na voljo kar nekaj nadgradenj za bionično roko, ki služijo kot sekundarna orožja. Najprej Sekiro pridobi šurikene, kasneje pa še metalec ognja, sekiro, sulico in mnoge druge. Vsaka od njih olajša bojevanje določenega tipa sovražnikov, zato jih je pametno redno menjavati. Z metalcem plamena recimo hitreje pokončate rdečeoke nasprotnike, ki so občutljivi na ogenj, medtem ko je sekira odlična izbira za premagovanje vojščakov s ščiti. Toda njihova uporaba pride s ceno, saj vsak napad stane določeno število duhovnih emblemov, ki jih je na kontrolnih točkah možno kupiti s cekini.
Mazohistična mojstrovina
Kot že nekajkrat omenjeno, je Sekiro vse prej kot enostavna igra. Vseeno pa vsebuje mehanike, ki s premišljeno uporabo lahko prihranijo veliko živcev. Ena takšnih je možnost vstajenja, s katero se Sekiro dvigne od mrtvih, vendar le s polovico zdravja. Njena raba je zelo omejena, zato jo je vredno prišparati za bitke s šefi. Ker pa igra obenem vsako smrt kaznuje z izgubo dragocenih predmetov in širjenjem smrtonosne bolezni med prebivalci, je izbira med takojšnjo smrtjo in resurekcijo dostikrat težja, kot se zdi na prvi pogled. A četudi na določenih mestih ni prostora niti za najmanjše napake, je celotna izkušnja ustvarjena tako, da kar kliče po samo še enem ponovnem poizkusu. In preden se zaveste, mineta dve uri ter napoči čas za korenito spremembo strategije ali googlanje za nasveti. Kakorkoli, občutek ob zmagi nad šefom po neštetih neuspelih poizkusih je naravnost fantastičen in primerljiv z le redkimi uspehi, ki jih igralec lahko doživi v enoigralskih izkušnjah. Žal pa je igro ravno zaradi njene ekstremne zahtevnosti in manka dostopnejših težavnostnih stopenj težko priporočiti “nedeljskim” igričarjem, ne glede na njeno stilsko in vsebinsko privlačnost. Če torej spadate med bolj priložnostne igričarje z željo po novi sproščujajoči akciji z zgodovinsko estetiko dežele vzhajajočega sonca, to najverjetneje ni igra za vas. A še vedno vam preostane čakanje na Ghost of Tsushima in upanje, da bo vsaj ta namenjena širši publiki. Trmaste igričarske velemojstre pa čaka epska sekljačina, ki niti za trenutek ne ostane v senci iger Souls in Bloodborne.
Povzetek:
+ čudovit svet
+ intenzivno bojevanje
+ možnost tiholazenja
+ pestre šefovske bitke
– neprizanesljiv do povprečnih igralcev
Ocena: 9/10
Prijavi napako v članku